Jedro

Dejanske ugotovitve brez dvoma potrjujejo pravno stališče, da pogodbi zvesta tožeča stranka utemeljeno zahteva izročitev stanovanja ob hkratnem plačilu zadnjega obroka kupnine.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da mora tožnikoma izročiti stanovanje v K., B., ki meri 49,35 m2, v last proti plačilu preostalega zneska kupnine v višini tolarske protivrednosti 29.000,00 DEM, zmanjšanega za 100 DEM za vsak dan zamude pri izročitvi stanovanja od vključno 10.4.1996 dalje do dneva izročitve. Pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga toženec revizijo z vsebinsko navedbo revizijskih razlogov iz člena 385 ZPP ter predlaga izdajo ustrezne revizijske odločbe. Obširno navaja, da sodišči nižje stopnje nista upoštevali dokazov, ki jih je predložil in sta neutemeljeno verjeli trditvam tožeče stranke. Ne strinja se z dokazno oceno, po kateri naj bi prvi obrok kupnine v protivrednosti 17.000 DEM bil nakazan na hranilno knjižico njegove žene z odbitkom prometnega davka. Ker prvi obrok kupnine ni bil plačan, ni bil dolžan sprejeti zadnjega obroka v protivrednosti 29.000 DEM in izročiti stanovanja. Tožnika skušata priti do stanovanja za "sanjsko" ceno 30.000 DEM.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkušalo v okviru pritožbenega izpodbijanja. To pa se je ukvarjalo le s problemom dejanske in pravne presoje dileme, ali je tožeča stranka plačala prvi obrok kupnine za stanovanje v znesku protivrednosti 17.000 DEM ali ne in kakšne posledice ima odgovor na to vprašanje na zatrjevano toženčevo obveznost, da sprejme še zadnji obrok kupnine in izroči stanovanje. Toženec se pritožbeno ni ukvarjal s problemom veljavnosti kupoprodajne pogodbe z dne 10.10.1995 v vseh njenih določilih. V okviru takih pritožbenih stališč je sodišče druge stopnje pritožbo v celoti izčrpalo (prvi odstavek 375. člena ZPP). Sprejelo je dejanske ugotovitve sodbe sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka prvi obrok kupnine v protivrednosti 17.000 DEM v celoti plačala, zaradi česar se toženec ne more upreti plačilu zadnjega obroka kupnine - ponujen je bil v okviru pogodbenih rokov - in izročitvi stanovanja.

Revizijska trditvena podlaga napada izpodbijano odločitev v enakih okvirih. Obširne navedbe posegajo v presojo izvedenih dokazov o tem, ali je bil prvi obrok kupnine plačan, in se ne strinjajo z oceno, ki se nanaša na vprašanje, kdo je v kritičnem času opravil nakazilo na hranilno knjižico toženčeve žene. Vendar pa gre v tem obsegu za grajo dejanskih ugotovitev, ki pa ne morejo biti predmet revizijske presoje (tretji odstavek 385. člena ZPP). Te dejanske ugotovitve brez dvoma potrjujejo pravno stališče, da pogodbi zvesta tožeča stranka utemeljeno zahteva izročitev stanovanja ob hkratnem plačilu zadnjega obroka kupnine. Glede na neizpodbijanje ostalih določil kupoprodajne pogodbe pa je sodba sodišča druge stopnje lahko predmet revizijskega preizkusa le v navedenem obsegu.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti niti napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).