Jedro

V posledici opustitve pravnega pouka pred zbiranjem obvestil od osumljenca je že na pojmovni ravni prekršen privilegij zoper samoobtožbo, ne glede na to, kakšna je vsebina izjave, dane policiji.

Ekskluzijska sankcija zaradi kršitev ustavnih pravic velja v primerih, ko so bile prekršene ustavne pravice obdolženca, kot tudi takrat, ko je prišlo do kršitve ustavnih pravic drugih oseb.

Izrek

Pritožba okrožne državne tožilke se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Ljubljani ugodilo predlogu zagovornika obdolženega A. A. za izločitev dokazov in iz spisa izločilo uradni zaznamek o zbranih obvestilih z dr. B. B. z dne 14. 7. 2011 (list. št. 51-53) ter vse reprodukcije uradnega zaznamka, ki so opredeljene v izreku sklepa. Odločilo je, da se bodo po pravnomočnosti sklepa izločene listine zaprle v poseben ovitek in hranile ločeno od spisov.

2. Zoper sklep se je pravočasno pritožila okrožna državna tožilka zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da se predmetni uradni zaznamek ne izloči iz sodnega spisa, oziroma da sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik mag. C. C., odvetnik v Kopru. Predlagal je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz nosilnih razlogov izpodbijanega sklepa, ki ga pritožbeno sodišče presoja zgolj v okviru pritožbenih navedb, je razvidno, da je sodišče prve stopnje predmetni uradni zaznamek o zbranih obvestilih, skupaj z reprodukcijami vsebine zaznamka, izločilo zato, ker je ocenilo, da so v trenutku razgovora policistov z dr. B. B. dne 14. 7. 2011 že bili podani razlogi za sum, da naj bi slednji storil uradno pregonljivo kaznivo dejanje, natančneje zlorabo uradnega položaja in uradnih pravic. Razlogi za sum po zaključku prvostopenjskega sodišča prvenstveno izhajajo iz vsebine dveh kazenskih ovadb družbe X d. d. z dne 28. 4. 2009 ter 17. 6. 2011 (priloge C5 – C22), s katerima je policija že pred opravo kritičnega razgovora nedvomno razpolagala, a kljub temu B. B. pred začetkom zbiranja obvestil ni poučila o njegovih pravicah, ki jih vsebuje t. i. privilegij zoper samoobtožbo (četrti odstavek 148. člena ZKP). Pravna posledica takega procesnega položaja je izločitev vseh listin v spisu, ki vsebujejo izjavo osumljenca (tretji odstavek 148.a člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 83. člena ZKP). Privilegij zoper samoobtožbo je procesno jamstvo ustavnega ranga (29. člen Ustave RS), sodišče pa svoje odločbe ne sme opreti na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin, kot tudi ne na dokaze, ki so bili pridobljeni z nekaterimi najtežjimi kršitvami določil kazenskega postopka (drugi odstavek 18. člena ZKP).

6. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da državna tožilka v pritožbi niti ne izpodbija presoje sodišča prve stopnje glede dejanskega vprašanja obstoja razlogov za sum, da naj bi dr. B. B. storil kaznivo dejanje, ki je bilo predmet kritičnega razgovora, s čimer vsebinsko sploh ne nasprotuje pravilni pravni aplikaciji stališča, da bi ga bili policisti v situaciji že osredotočenega suma dolžni poučiti po četrtem odstavku 148. člena ZKP, česar pa niso storili. Srž pritožbenih navedb je, nasprotno, v podajanju pravnih naziranj o vsebini privilegija zoper samoobtožbo, ki pa so v celoti zmotna ter nesprejemljiva.

7. Preden lahko osumljenec zavestno, razumno in voljno poda kakršno koli (potencialno samoinkriminirajočo) izjavo, mora biti seznanjen s svojimi temeljnimi pravicami oziroma pravnimi jamstvi v kazenskem postopku. To velja v vsakem primeru, torej absolutno, ne glede na to, kakšna je vsebina izjave, ki jo je policija pridobila ob siceršnji odsotnosti ustreznega pravnega pouka. V posledici opustitve pravnega pouka je že na pojmovni ravni kršen privilegij zoper samoobtožbo tiste osebe, s katero je bil opravljen razgovor. Privilegij zoper samoobtožbo v prvi vrsti ščiti pravni položaj in procesne možnosti osumljene osebe kot subjekta (pred)kazenskega postopka, ne pa konkretne vsebine izjave. Nesprejemljivo je zato stališče pritožnice, da bi moralo sodišče najprej pretehtati vsebino izjave osumljenega ter šele nato (obrazloženo) oceniti, ali ta morebiti vsebuje samoinkriminatorne elemente. Pouk glede privilegija zoper samoobtožbo osumljenemu omogoča, da se svojim ustavnim pravicam odpove, vendar le prostovoljno, te možnosti pa v primeru izostanka pouka o pravicah seveda nima. Vsakršno izjavo, ki jo v takih okoliščinah poda, je treba izločiti iz kazenskega spisa. Brezuspešno se pritožnica sklicuje na judikatna stališča v zadevah I Ips 114/2005 in X K 44415/2010. Medtem ko pri prvi zadevi niti ni šlo za obravnavo situacije, ko bi policisti zbirali obvestila od osumljenca brez poprejšnjega pouka, v drugem primeru oseba D. D., od katere so bila pridobljena pritožbeno izpostavljena obvestila, sploh ni (bila) osumljena v zadevi X 44415/10, kjer njegova izjava predstavlja del procesnega gradiva, kar pa je s predmetno zadevo smiselno neprimerljivo. D. D. je policistu posredoval podatke o drugem kaznivem dejanju ter o povsem drugih osebah. Pri B. B. pa so obstajali razlogi za sum, da je izvršil prav kaznivo dejanje, ki so ga policisti preiskovali v predkazenskem postopku, česar državna tožilka ne izpodbija.

8. V izpodbijanem sklepu je pravilno pojasnjeno, da t. i. ekskluzijska sankcija zaradi kršitev pravic ustavnega ranga velja v primerih, ko so bile prekršene ustavno varovane pravice obdolženca, kot tudi takrat, ko je prišlo do kršitve ustavnih pravic drugih oseb. Vsebin, ki so bile pridobljene s kršitvijo ustave ali temeljnih postopkovnih določb, ni dopustno uporabiti zoper nikogar. V konkretnem primeru bi bila na ta način prekršena obdolženčeva ustavna pravica do poštenega postopka. Zato ni nobenega dvoma, da se mora uradni zaznamek izločiti iz spisa tudi v kazenskem postopku zoper obdolženega A. A.; z drugimi besedami – ne glede na to, da dr. B. B. ni obdolženi. Pri tem se pritožbeno sodišče pridružuje sodišču prve stopnje, da je bila ovadba zoper dr. B. B. zavržena zato, ker so posledično njegovi smrti nastopile procesne ovire za kazenski pregon (priloga C23 in nasl.), ne pa iz razloga, ker ne bi bil podan utemeljen sum, da je storil kaznivo dejanje, napeljevanje h kateremu se očita obdolženemu A. A. Pa tudi, če bi tožilstvo iz katerega koli razloga naknadno odstopilo od pregona dr. B. B., še to v nobenem primeru ne dokazuje, da v trenutku policijskega razgovora z njim dne 14. 7. 2011 ni obstajala osredotočenost suma, kar pa je zadosten dokazni standard za obveznost pravnega pouka na podlagi četrtega odstavka 148. člena ZKP.

9. Državna tožilka v pritožbi sama ugotavlja, da je tudi na podlagi B. B. izjave prišlo do kazenskega postopka zoper obdolženega A. A., da gre torej za izjavo z relevantnimi posledicami za ta postopek, s čimer le še potrjuje pravilnost odločitve prvostopenjskega sodišča. Navsezadnje se pritožbeno sodišče strinja z zagovornikom v odgovoru na pritožbo, kjer opozarja na logično nasprotje v pritožbi tožilke. V kolikor bi namreč domnevni glavni storilec (ki mu zaradi smrti ni več mogoče soditi) s sporno izjavo obremenil svojega napeljevalca, bi moral s tem že pojmovno obremeniti tudi samega sebe, saj je napeljevanje kaznivo izključno v okviru (objektivne) kaznivosti glavnega storilca (pravilo limitirane akcesornosti). Na ta način pa pritožnica pravzaprav sama relativizira svoje predhodne navedbe, da dr. B. B. ni „izpovedoval“ zoper samega sebe in da se ni kakor koli samoobtožil. 10. Pritožbeni razlog ni podan, medtem ko je izpodbijani sklep pravilen ter zakonit, zato je sodišče druge stopnje pritožbo okrožne državne tožilke na podlagi tretjega odstavka 402. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.