Jedro

Napačno je stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka morala navesti, v kolikšnem obsegu bi glede na premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje zmogla vsaj delno plačati sodno takso. Iz trditev in predloženih dokazov, upoštevajoč tudi višino taksne obveznosti, mora to ugotoviti sodišče.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopno sodišče odločilo, da se predlog tožeče stranke za oprostitev plačila sodne takse oziroma za delno oprostitev plačila sodne takse in podredno za odlog in za obročno plačilo sodne takse zavrne.

Zoper to odločitev se je pritožila tožeča stranka in v pritožbi navedla, da je obrazložitev prvostopenjskega sodišča sama s seboj v nasprotju in v nasprotju s splošnimi razlagalnimi pravili, saj tožeča stranka ni mogla navesti, kolikšno sodno takso bi bila sposobna plačati, glede na zatrjevanje, da sodne takse sploh ni sposobna poravnati. Napačna je tudi odločitev, da predlog tožeče stranke tudi vsebinsko ni utemeljen. Sodišče je sklepalo, da ima tožeča stranka dovolj likvidnih sredstev na podlagi tega, da je imela na svojem transakcijskem računu v zadnjih treh mesecih prilive, vendar ni ugotovilo in obrazložilo, v kolikšni višini. Plačilni nalog je glasil na kar 1.671,00 EUR, minimalni prilivi na transakcijskem računu pa ne bi sposobnosti tožeče stranke za plačilo sodne takse v ničemer izboljšali. Ko je prvostopno sodišče razčlenjevalo bilanco za leto 2013, je spregledalo, da pri kratkoročnih sredstvih (v višini 2.152.742,00 EUR) predstavljajo veliko večino poslovne terjatve, ki so nelikvidne in ne bodo v ničemer izboljšale plačilne sposobnosti tožeče stranke. Sodišče tudi ni upoštevalo dejstva, da je tožeča stranka zabeležila visoko izgubo v poslovnem letu 2013, v letu 2014 pa je rezultat zaradi vsesplošne gospodarske krize še slabši. Poslovna izguba pomeni, da je bila tožeča stranka prisiljena razliko med prihodki in stroški pokriti iz drugih virov in je zato nelikvidna. Sodišče je spregledalo tudi dejstvo, da je tožeča stranka v postopku likvidacije, in da je samo vprašanje časa, kdaj bo prenehala obstajati. Če bi poslovala z dobičkom in bi bila uspešna, se sploh ne bi pojavila potreba po prenehanju.

O zadevi je odločalo Višje sodišče v Kopru, saj je bila v skladu s 105.a členom Zakona o sodiščih (ZS) na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije Su 72/2013, z dne 7.5.2013, prenesena iz Višjega sodišča v Ljubljani v reševanje na tukajšnje sodišče. Pritožba ni utemeljena.

Na stranki, ki predlaga oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks, je trditveno in dokazno breme za utemeljevanje v skladu z 11. členom Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju: ZST-1), da ji njeno premoženjsko stanje ne omogoča, da bi brez ogrožanja svoje dejavnosti lahko zagotovila plačilo sodne takse v celotnem znesku in takoj. Obveznost plačila sodne takse je namreč z ZST-1 določena kot splošna obveznost strank, ki pred sodiščem predlagajo uvedbe postopka ali opravo posameznega dejanja (1), zato so pravdne stranke, kadar uveljavljajo izjemo od tega pravila dolžne podati vse navedbe (in zanje predložiti dokaze) o razlogih, zaradi katerih naj bi se njihova taksna obveznost zmanjšala ali časovno odložila.

Pritrditi je sicer pritožbeni kritiki, da je napačno stališče prvostopenjskega sodišča, da bi tožeča stranka morala navesti, v kolikšnem obsegu bi glede na premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje zmogla vsaj delno plačati sodno takso. Četudi je res, da je sodna praksa izoblikovala stališče, da predlog taksnega zavezanca za oprostitev plačila sodne takse vključuje tudi predlog za delno oprostitev plačila sodne takse, za njegov odlog ali obročno plačilo, pa je za odločitev o utemeljenosti takšnega predloga ključno, da predlagatelj poda navedbe (in jih tudi izkaže), iz katerih izhaja, da brez ogrožanja svoje dejavnosti glede na svoje premoženjsko, finančno in likvidnostno stanje ne more plačati celotne sodne takse ali je ne more plačati takoj. Navedba o tem, v kolikšnem obsegu bi zmogel vsaj delno plačati sodno takso, ne bi bila za sodišče niti obvezujoča, predvsem pa ne sodi v obseg tistega trditvenega bremena, ki je na taksnem zavezancu, ampak mora to iz trditev in predloženih dokazov, upoštevajoč tudi višino taksne obveznosti, ugotoviti sodišče. Ker pa je ne glede na to svoje stališče prvostopenjsko sodišče odločalo o predlogu tožeče stranke tudi vsebinsko in to odločitev tudi jasno obrazložilo, ni mogoče pritrditi pritožbi, da je obrazložitev v izpodbijani odločbi sama s seboj v nasprotju.

Sodišče prve stopnje je utemeljenost predlagane oprostitve plačila sodnih taks presojalo na podlagi navedb tožeče stranke, ki jih je podala v predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. V predlogu je tožeča stranka navedla zgolj to, da je imela v letu 2013 slabše poslovne rezultate, zaradi česar v izkazu uspeha za leto 2013 izkazuje izgubo v višini 1.508.638,00 EUR, kar izkazujejo tudi podatki iz poslovnega izida za leto 2013. To so vse navedbe, ki jih je v okviru svojega trditvenega bremena podala tožeča stranka ob vložitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse. Iz njene podpisane izjave o premoženjskem stanju pa je bilo mogoče razbrati še podatke o aktivi in pasivi iz zadnjega letnega poročila tožeče stranke, podatke o čistem poslovnem izidu za navedeno obdobje, podatke o bilančni izgubi in podatke o prilivih na transakcijski račun v zadnjih treh mesecih.

Na podlagi zgoraj povzetih podatkov je prvostopno sodišče tudi ob uporabi četrtega odstavka 12. člena ZST-1, po katerem lahko po uradni dolžnosti preveri resničnost podanih podatkov (ne pa da jih tudi samo išče), zaključilo, da plačilo sodne takse tožeče stranke ne bo ogrozilo pri opravljanju njene dejavnosti. S tem zaključkom povsem soglaša tudi pritožbeno sodišče, saj podatkov, da ima tožeča stranka za 2.152.742,00 EUR kratkoročnih sredstev zabeleženih v svoji bilanci stanja, obveznosti pa zgolj 350.379,00 EUR, pritožba tudi ni izpodbijala. Njeno opozarjanje, da naj bi sodišče pri tem spregledalo, da velika večina kratkoročnih sredstev predstavljajo terjatve, ki so nelikvidne in zato ne bodo izboljšale plačilne sposobnosti tožeče stranke, pa so zgolj pavšalno navržene pritožbene trditve, predvsem pa so pritožbene novote, ki se jih v pritožbenem postopku ne bi moglo upoštevati, četudi bi bile določno oblikovane in dokazno podprte. Enako velja tudi glede pavšalnega zatrjevanja, da se je v letu 2014 rezultat zaradi vsesplošne gospodarske krize še poslabšal, pa tudi za zatrjevanje, da naj bi njeno slabo premoženjsko stanje izhajalo že iz dejstva, da je v postopku likvidacije. V zvezi s tem pritožbeno sodišče dodaja še, da je postopek redne likvidacije postopek prenehanja pravne osebe, kadar se tako odločijo njeni družbeniki ob predpostavki, da je družba sposobna poravnati vse svoje obveznosti iz poslovanja. Če bi bila družba plačilno nesposobna ali prezadolžena, takšne odločitve ne bi mogli sprejeti, saj bi morala družba prenehati na drugačen način. Glede na napačno stališče pritožnika v zvezi s tem ni odveč zapisati tudi, da je plačilo sodne takse obveznost, ki je niso dolžni izpolnjevati le uspešni gospodarski subjekti, ki poslujejo z dobičkom, ampak je to praviloma obveznost vseh subjektov, ki pred sodišči uresničujejo sodno varstvo svojih pravic.

Ker pritožbene navedbe niso utemeljene, in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku- ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 1. člena ZST-1).

op. št. 1: Glej tudi sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 394/2013.