Jedro

Pritožba tožnikov ne vzbuja dvoma v pravilnost ovrednotenja prispevka njunega prednika k povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja. V sodbi je upoštevano tako časovno obdobje, za katerega je ugotovljeno, da je bil prednik tožnikov gonilna sila na kmetiji, kot tudi dejstvo, da je odločilno prispeval k vzdrževanju kmetijske mehanizacije, kar je bilo pomembno za povečanje kmetijske proizvodnje v tem obdobju. Na drugi strani je v sodbi upoštevan odločilen pomen tako finančnega kot delovnega vložka zapustnika in njegove žene k ustvaritvi in rasti kmetije. Pritožnika ne ponujata prav nobene oporne točke, ki bi narekovala ponovno ovrednotenje prispevka njunega prednika. Nenazadnje je v sodbi upoštevan pristop, ki sta ga za izračun prispevka njunega prednika predlagala prav tožnika.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: 1) delno ugodilo zahtevku za razveljavitev oporoke pokojnega J. N., delno pa ta zahtevek in v celoti zahtevek za ugotovitev neveljavnosti oporoke zavrnilo (I. in II. točka izreka), 2) ugodilo izločitvenemu zahtevku prve tožnice v deležu 8,5 % glede nepremičnin in premičnin v lasti zapustnika (III. in IV. točka točka izreka), 3) ugodilo izločitvenemu zahtevku drugega tožnika v deležu 8,5 % glede nepremičnin in premičnin v lasti zapustnika (V. in VI. točka točka izreka), 4) ugotovilo, da priznani izločitveni zahtevki vrednostno znašajo 68.985,57 EUR, kar predstavlja 17 % delež nepremičnin in premičnin, navedenih v prejšnjih točkah izreka, in da vrednost deleža vsakega od tožnikov znaša 34.492,78 EUR (VII. točka izreka), 5) odločilo, da se iz zapuščine po pokojnem izloči 17 % od 2/3 parcel 808/31 in 807/11, obe 1801 X. (VIII. točka izreka), 6) ugotovilo, da sta tožnika vsak v deležu 6 % solastnika nepremičnin, navedenih v VIII. točki izreka (IX. in X. točka izreka), 7) v ostalem zavrnilo primarne izločitvene zahtevke in podredno postavljene izločitvene zahtevke (XI. točka izreka), 8) zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja darila in dedne odpravljenosti drugotoženke (XII. točka izreka), 9) ugotovilo, da je tretjetoženka od zapustnika prejela darilo v znesku tedanjih 4.000 DEM, kar sedaj predstavlja 2.045,17 EUR (XIII. točka izreka), 10) zavrnilo zahtevek za ugotovitev obstoja ostalih daril v korist tretjetoženke (XIV. točka izreka), 11) odločilo, da sta tožnika dolžna toženkam povrniti del pravdnih stroškov, sorazmerno uspehu v pravdi (XV. točka izreka).

2. Tožnika v pritožbi zoper sodbo uveljavljata vse razloge, navedene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlagata, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker je bil prispevek zapustnika k pridobitvi in ohranitvi zapuščine po pokojnem J. N. bistven in odločilen ravno v času, ko je kmetija najbolj proizvajala in se krepila v obsegu poslovanja in pri pridobivanju prihodkov, je njegov delež višji od 17 %. Zaradi tega je treba v novem postopku narediti dodatno in ponovno vrednotenje prispevka. Brez njegovega prispevka zapuščina ne bi bila na takem nivoju, kot je ob njegovi smrti bila. Napačno je bila izračunana tudi vrednost zapuščine. Presečna točka za izračun njene vrednosti bi moral biti dan smrti J. N. Sodišče ni odločilo o celotnem postavljenem zahtevku, tj. o parcelah, na katerih stojijo stanovanjska hiša, gospodarska poslopja, hlev in dvorišče, kar je osrednji del kmetije. Obema tožnikoma je treba priznati delež tudi glede teh nepremičnin. Sodba je bila izdana preuranjeno in ne v mejah postavljenega zahtevka.

3. Toženci v pritožbi zoper sodbo uveljavljajo vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagajo, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma naj jo spremeni tako, da zahtevke tožnikov po večjem deležu zavrne. Toženci se strinjajo z ugotovitvami sodbe, ne strinjajo pa se z višino ugotovljenega deleža, ki naj se izloči iz zapuščine. Strinjajo se tudi z odločitvijo o verodostojnosti oporoke in o izplačilu drugotoženke in tretjetoženke. Predvsem je bilo napačno uporabljeno pravo, ker ni upoštevalo ugodnosti, ki jih je prednik tožnikov s celotno družino imel na domačiji, to pa posledično pomeni, da jim izločitveni zahtevek ne gre oziroma da je ta delež le minimalen. Prispevek je podan le v obliki določene pomoči pri delu s traktorjem. Da je lahko delal na kmetiji, je moral na njej živeti, tako da je z družino brez določenih stroškov užival kmetijo in se preživljal z dohodki kmetije, ki je bila v celoti ustvarjena že pred začetkom njegovega sodelovanja. Kmetijo sta ustvarila prvotoženka in zapustnik, ki sta cele dneve garala in jo praktično sama držala gor. Tožničin prednik in prva tožnica sta hodila v službo in se vračala šele v večernih urah, ob vikendih in večjih delih pa sta pomagali tudi drugotoženka in tretjetoženka. Navedeno izhaja iz dokaznega postopka, sodba pa tega ne upošteva. V izogib ponavljanju se sklicujejo na številne trditve v postopku, na dokaze in podobno ter poudarjajo, da enako velja tudi za delovne stroje in druge premičnine, ki sta jih kupila prvotoženka in zapustnik in so se kasneje le dokupovale z denarjem iz kmetije. Plače tožnikov so namreč zadostovale le za njihovo preživetje. Ker je bila kmetija ustvarjena že prej, je bil to dohodek prvotoženke in zapustnika in se ne bi smel upoštevati v korist tožnikov. V takem primeru bi morala vse stroške postopka nositi tožnika. Tudi sicer je ključ razdelitve stroškov, uporabljen v sodbi, napačen.

4. Tožniki niso odgovorili na pritožbo tožencev.

5. Toženci v odgovoru na pritožbo tožnikov predlagajo njeno zavrnitev.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Ne glede na pritožbeni predlog tožnikov je pritožbeno sodišče sodbo preizkusilo v delu, v katerem nista uspela – v ostalem nimata pravnega interesa za izpodbijanje, toženke pa so kljub drugačnemu predlogu že same omejile obseg izpodbijanja na odločitev o ugoditvi izločitvenemu zahtevku. Preizkus navedenega dela sodbe v zvezi s pravilnostjo uporabe materialnega prava in odsotnostjo bistvenih kršitev določb postopka, navedenih v drugem odstavku 350. člena ZPP, pokaže, da navedene kršitve niso podane. Kot bo obrazloženo v nadaljevanju, pa niso podani niti pritožbeni razlogi, ki jih uveljavljajo pravdne stranke.

8. Pritožbeno sklicevanje na navedbe, dane v postopku pred sodiščem prve stopnje, ne zahteva odgovora. Pritožba je samostojno pravno sredstvo, v katerem je treba navesti in obrazložiti pritožbene razloge, zaradi katerih naj bi bila izpodbijana sodba nepravilna. Poleg tega, da navedbe, podane pred sodiščem prve stopnje, niso vsebovane v pritožbi, tudi ne morejo predstavljati argumentiranega nasprotovanja sodbi, ki tedaj še ni bila izdana.

9. Pritožbeni očitek, da sodišče ni odločilo o celotnem zahtevku, bi mogel utemeljevati zahtevo za izdajo dopolnilne sodbe, ne more pa utemeljevati pritožbe. Le ob robu naj bo dodano, da pritožniki niti niso določno, tj. z identifikacijskim znakom, opredelili, katere nepremičnine naj ne bi bile zajete v sodbi, in da je v obrazložitvi izrecno navedeno, da so upoštevane tudi nepremičnine, na katerih stojijo hiša in gospodarski objekti kmetije.

10. Pritožbi tudi nista vnesli dvoma v pravilnost ovrednotenja prispevka prednika tožnikov k povečanju oziroma ohranitvi zapustnikovega premoženja. Na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) imajo zapustnikovi potomci, ki so živeli skupaj z zapustnikom in mu s svojim delom, zaslužkom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, pravico zahtevati, da se jim iz zapustnikovega premoženja izloči del, ki ustreza njihovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti zapustnikovega premoženja. Obstoj izločitvenega zahtevka po stališču sodne prakse utemeljuje znatnejša potomčeva pomoč, tj. taka, ki presega običajno pričakovano pomoč potomcev svojim staršem in ki je brez skupnega bivanja vsaj praviloma ni mogoče nuditi, ter se odraža v vrednosti zapustnikovega premoženja. Na drugi strani se upoštevajo koristi, ki jih je potomec imel v življenjski skupnosti z zapustnikom. Neenotnost sodne prakse višjih sodišč glede upoštevnosti in načina ovrednotenja te koristi(1) je Vrhovno sodišče preseglo s sodbo II Ips 300/2012 z dne 9. 4. 2014(2). Zavzelo je stališče, da je že v okviru izračuna ohranitve oziroma povečanja vrednosti zapustnikovega premoženja treba oceniti, ali je zapustnikovo premoženje zaradi potomčeve uporabe morda prikrajšano oziroma ali bi bilo to premoženje večje, če ga potomec ne bi (so)uporabljal, ni pa pomembno, ali je potomec zaradi uporabe stvari obogaten. Opozorilo je, da se ta metoda bistveno razlikuje od metode pri odločanju o utemeljenosti povračilnega zahtevka, ki ga ima potomec za časa prednikovega življenja in za katerega po ustaljeni sodni praksi velja, da se pri izračunu prednikove obogatitve od vrednosti potomčevih vlaganj odšteje vrednost prejetih koristi. Sodna praksa poudarja, da kljub temu, da mora ovrednotenje potomčevega prispevka temeljiti na objektivnih (merljivih) dejstvih, ne gre za matematičen obračun vseh premikov premoženja in nepremoženjske pomoči. Te so le podlaga za ovrednotenje prispevka ob upoštevanju okoliščin življenja v obravnavani skupnosti(3).

11. Dejanske ugotovitve sodbe, na katerih temelji odločitev o delni (ne)utemeljenosti izločitvenega zahtevka, so: - da je mož tožnice in oče tožnika J. N. ves čas – z izjemo, ko je bil na služenju vojaškega roka – živel na kmetiji svojih staršev, katere premoženje je del zapustnikovega premoženja – očeta prednika tožnikov J. N., - da sta tožnika kot univerzalna pravna naslednika J.N. vstopila v pravdo, ko je njun prednik umrl, - da 1/3 delež pri nepremičninah parc. št. 1/1, 1/2 in 1/3 (sedaj 1/1, 1/2, 1/3, 1/4 in 1/5) (v naravi gre za hišo in gospodarske objekte na kmetiji) k. o. X in 1/3 delež pri 24 premičninah, ki so predmet tožbe, pripada prvi toženki – zapustnikovi ženi, - da sta na razvoj kmetije odločilno vplivala zapustnik in njegova žena, ki sta postavila novo stanovanjsko hišo, hlev in gospodarsko poslopje ter nakupila ustrezno kmetijsko mehanizacijo, - da so dohodke kmetije (šlo je za eno največjih in najbolj urejenih kmetij v tistem času, ki se je ukvarjala predvsem z živinorejo, tržno proizvodnjo krompirja in tudi s pridelavo žitaric (koruze) in katere prihodki so bili ogromni) ustvarili vsi družinski člani, v začetku pa pretežno starša, - da je od 1985 (tedaj je bil prednik tožnikov star 22 let) do zapustnikove smrti v letu 1999 oziroma do leta 2000 odločno največ – in ob pomoči staršev – na kmetiji delal prednik tožnikov, - da je v tem obdobju odločilno prispeval tudi k vzdrževanju kmetijske mehanizacije, kar je bilo pomembno za povečanje kmetijske proizvodnje, - da so stanovanje v novi hiši, v katerem je prebival prednik tožnikov s tožnikoma, usposobili starša in prednik tožnikov ter tožnica, - da so nov prizidek k gospodarskemu poslopju zgradili starša in prednik tožnikov s tožnico, zlasti iz prihodkov kmetije (prihodki prednika tožnikov in tožnice so bili porabljeni za financiranje družine in za opremo tožničine hiše v L.), - da je bila kmetijska mehanizacija kupljena zlasti iz prihodkov kmetije, - da je vrednost zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti znašala 409.468,96 EUR, - da je prednik tožnikov bival v stanovanju družinske hiše, ki so jo usposobili starša in on z ženo, da res nista imela posebnih stroškov s kurjavo in bivanjem, da je kmetija pridelovala določene vrste dobrin (živinoreja, krompir, koruza), ostalo pa si je družina morala kupiti, in da je življenjsko logično, da je bilo bivanje na kmetiji, ki je bila njegov dom in je na njej delal, zastonj, - da vrednost dela prednika tožnikov znaša 69.021,86 EUR, tj. 16,86 % vrednosti zapustnikovega premoženja.

12. Pritožba tožnikov ne vzbuja dvoma v pravilnost ovrednotenja prispevka njunega prednika k povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja. V sodbi je upoštevano tako časovno obdobje, za katerega je ugotovljeno, da je bil prednik tožnikov gonilna sila na kmetiji, kot tudi dejstvo, da je odločilno prispeval k vzdrževanju kmetijske mehanizacije, kar je bilo pomembno za povečanje kmetijske proizvodnje v tem obdobju. Na drugi strani je v sodbi upoštevan odločilen pomen tako finančnega kot delovnega vložka zapustnika in njegove žene k ustvaritvi in rasti kmetije. Pritožnika ne ponujata prav nobene oporne točke, ki bi narekovala ponovno ovrednotenje prispevka njunega prednika. Nenazadnje je v sodbi upoštevan pristop, ki sta ga za izračun prispevka njunega prednika predlagala prav tožnika.

13. Enako velja za nasprotne pritožbene očitke toženk, s katerimi skušajo zmanjšati pomen prispevka prednika tožnikov k povečanju vrednosti zapustnikovega premoženja. Pritožnice ponavljajo svoje navedbe o zanemarljivem prispevku prednika tožnikov in domala izključnem prispevku zapustnika in prvotoženke k ustvaritvi kmetije in njeni donosnosti, ne da bi obrazloženo izpodbijale izčrpno dokazno oceno, na podlagi katere izpodbijana sodba zaključuje, da je bil prispevek prednika tožnikov bistven za ki jo vsebuje izpodbijana sodba. Na ta način ne morejo vnesti dvoma v pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja.

14. Pritožbeno stališče tožnikov, da bi morala biti upoštevana vrednost zapustnikovega premoženja ob njegovi smrti, je bilo v sodbi upoštevano. Poleg tega sta pravdni stranki, kot izhaja iz sodbe, ki se sklicuje na zapisnik naroka za glavno obravnavo 16. 5. 2013, to dejstvo opredelili kot nesporno.

15. Neutemeljeni so tudi nasprotni pritožbeni očitki toženk o previsokem ovrednotenju prispevka prednika tožnikov. Okoliščina, da je prednik tožnikov z družino prebival na kmetiji v stanovanju družinske hiše in da zato ni imel posebnih stroškov z bivanjem in hrano, je v izpodbijani sodbi pravilno ovrednotena. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodbe, da ni običajno, da bi v takih primerih starši otrokom zaračunavali kakršnokoli najemnino ali uporabnino in da zato ti stroški niso upoštevni. Sploh pa pritožba le ponavlja svoje stališče o okoriščenju prednika tožnikov – kar sledeč zgoraj povzetemu stališču sodbe VS RS II Ips 300/2012 ni pomembno za odločitev o zahtevku po 32. členu ZD, ne ponuja pa nobene podlage za zaključek, da je bilo zapustnikovo premoženje zaradi uporabe s strani prednika tožnikov prikrajšano oziroma bi bilo večje, če ga prednik tožnikov ne bi uporabljal. 16. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek toženk v zvezi z odločitvijo o stroških postopka. Pri oceni deleža uspeha je sodišče ovrednotilo delež vsakega od zahtevkov z vidika obsežnosti dokaznega postopka in uspeh vsake od strank v zvezi s posameznim zahtevkom ter zaključilo, da sta tožnika uspela v 30 % deležu. Z neobrazloženim stališčem o napačnosti ključa za razdelitev stroškov pritožnice niso vnesle dvoma v pravilnost pristopa izpodbijane sodbe.

17. Po ugotovitvi, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje pritožbi zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Ker noben od pritožnikov ni uspel, odgovor toženk pa ni bil potreben strošek pritožbenega postopka, vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena in prvim odstavkom 155. člena ZPP).

(1) Prim. sodbo VSL II Cp 3461/2014 z dne 29. 1. 2014. (2) V zadevi je bilo odločeno o reviziji, dopuščeni prav glede "vprašanja upoštevanja koristi, ki naj bi jo pri izločitvi v korist potomcev po 32. členu Zakona o dedovanju imel tožnik z dovoljenim brezplačnim uživanjem zapustnikovega premoženja." Glej sklep II DoR 40/2012 z dne 2. 8. 2012. (3) Prim. npr. odločbe VSL I Cp 2114/2010 z dne 4. 11. 2010, I Cp 1800/2012 z dne 5. 9. 2012, II Cp 1952/2012 z dne 25. 3. 2013 in II Cp 3461/2013 z dne 29. 1. 2014.