Jedro

Če delavec spremeni tožbo tako, da tožbeni zahtevek razširi na odločbo delodajalca o zavrnitvi njegovega ugovora (ker je delodajalec o tem ugovoru odločil šele po vložitvi tožbe), mora sodišče obravnavati zadevo po vsebini, kljub temu, da je bila tožba razširjena po izteku roka za uveljavljanje sodnega varstva in tožbe ne sme zavreči kot prepozne.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v 1. točki izreka izpodbijanega sklepa zavrglo tožbo tožnice, v 2. točki izreka pa ji je naložilo, da je dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 27.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa dalje do plačila, v 8 dneh in pod izvršbo.

Zoper navedeni sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnica in predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da v celoti ugodi njenemu tožbenemu zahtevku oziroma podredno, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da je tožbo v tem individualnem delovnem sporu vložila pravočasno, saj tožena stranka o ugovoru ni odločila v roku, ki je določen v osmem odstavku 100.a člena Zakona o obrambi, to je v 60 dneh od vročitve ugovora. Ker tožena stranka o ugovoru tožnice ni pravočasno odločila in je zamudila 60 dnevni rok, se 30 dnevni rok za vložitev tožbe ne more nanašati tudi na prepozno izdano drugostopenjsko odločbo tožene stranke. Glede na to bi moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku tožnice odločiti po vsebini. Stališče sodišča prve stopnje, da je tožbeni zahtevek tožnice tudi po vsebini neutemeljen, je nepravilno.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) v zvezi s 366. členom ZPP pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo, vendar pa je zaradi zmotne uporabe materialnega prava tožbo tožnice nepravilno (vsaj preuranjeno) zavrglo.

Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica v tem individualnem delovnem sporu tožbo zaradi razveljavitve odločbe in priznanja dodatkov vložila 27.1.2005. Tožnica je zoper sklep tožene stranke z dne 15.9.2004 vložila ugovor (A1), o katerem pa tožena stranka v roku 60 dni, kot to določa osmi odstavek 100.a člena Zakona o obrambi (ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadalj.) ni odločila. Iz tega razloga je tožnica zahtevala varstvo pravic pri pristojnem sodišču, kot to določa že omenjeni osmi odstavek 100.a člena ZObr. Po vložitvi tožbe pa je tožena stranka o tožničinem ugovoru kljub temu odločila in ga z odločbo z dne 25.4.2005 s šifro 105-09-338/2004-5 (A4) kot neutemeljenega zavrnila. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bila ta odločba tožnici vročena 28.4.2005 (B2), tožnica pa je tožbeni zahtevek za odpravo te odločbe razširila z vlogo z dne 13.6.2005. Sodišče prve stopnje je z ozirom na to, da je bila razširitev tožbe podana po izteku 30 dnevnega roka iz drugega odstavka 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadalj.) tožničino tožbo zavrglo kot prepozno na podlagi določbe prvega odstavka 274. člena ZPP.

Po stališču pritožbenega sodišča tožnici kljub temu, da je spremenila tožbo z razširitvijo tožbenega zahtevka še za odpravo odločbe tožene stranke z dne 25.4.2005 (A4), s katero je bil zavrnjen njen ugovor zoper sklep z dne 15.9.2004 (A2), šele po izteku 30 dnevnega roka od vročitve te odločbe (B2), iz tega razloga ni mogoče odreči sodnega varstva v zvezi z izpodbijanim sklepom tožene stranke z dne 15.9.2004 oziroma odločbo tožene stranke z dne 25.4.2005. Do zgoraj opisane spremembe tožbe je prišlo zaradi okoliščin, ki so nastale po vložitvi tožbe in ki so izhajale iz sfere tožene stranke (odločanje o tožničinem ugovoru šele po vložitvi tožbe). Tožnica je iz iste dejanske podlage poleg presoje zakonitosti prvostopenjskega sklepa zahtevala tudi presojo zakonitosti drugostopenjske odločbe pri toženi stranki. Zaradi okoliščin na strani tožene stranke (nepravočasno odločanje o tožničini pritožbi) so bile podane predpostavke za privilegirano spremembo tožbe. To pomeni, da je šlo v tem primeru za takoimenovano privilegirano spremembo tožbe (186. člen ZPP). Za takšno spremembo tožbe tudi ni bila potrebna privolitev tožene stranke. Sprememba vsebine zahtevka (ki je materialnopravne narave) ni podvržena ponovnemu preizkusu pravočasnosti tožbe kot to določata drugi odstavek 25. člena Zakona o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nadalj.) oziroma osmi odstavek 100.a člena ZObr. Podobno stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu opr. št. VIII Ips 94/2000 z dne 30.1.2002, ki je bil sicer izdan ob upoštevanju "molka" organa po prej veljavni zakonodaji. Glede na navedeno zaradi razširitve tožbe na odpravo odločbe tožene stranke z dne 25.4.2005, podane po izteku 30 dnevnega roka od vročitve te odločbe, niso bili podani razlogi za zavrženje tožničine tožbe.

Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo, če je tožnica tožbo, s katero je uveljavljala razveljavitev sklepa tožene stranke z dne 15.9.2004, vložila v roku iz osmega odstavka 100.a člena ZObr. Na podlagi citirane določbe lahko delavec v primeru, če ni zadovoljen z odločitvijo o zahtevi ali ugovoru ali če minister oziroma pooblaščena oseba ne odloči v 60 dneh od vročitve zahteve ali ugovora, v nadaljnjih 30 dneh zahteva varstvo pravic pri pristojnem sodišču. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je tožnica ugovor zoper sklep z dne 15.9.2004, s katerim je bila razporejena na delovno mesto saldakontist z dnem 15.6.2004, s katerim je bila razporejena v plačilni razred in s katerim so ji bili določeni dodatki k plači, sestavila dne 13.10.2004 (A1). Sodišče prve stopnje v postopku ni ugotavljalo, kdaj je tožnica ta ugovor pri toženi stranki vložila. Od dneva vložitve ugovora je namreč pričel teči rok 60 dni, v okviru katerega bi moral minister odločiti o njenem ugovoru, oziroma nadaljnji rok 30 dni za vložitev zahteve za varstvo pravic (oziroma tožbe) pri pristojnem sodišču. Glede na to bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku najprej ugotoviti, če je tožnica tožbo, ki je bila s priporočeno pošiljko oddana na pošto dne 27.1.2005, vložila v roku iz osmega odstavka 100.a člena ZObr. Če bo ugotovilo, da je bila tožničina tožba vložena prepozno, bo moralo z ozirom na določbo prvega odstavka 274. člena ZPP tožbo iz tega razloga zavreči, če pa bo ugotovilo, da je bila tožba vložena pravočasno, bo moralo meritorno odločiti o utemeljenosti tožničinega tožbenega zahtevka.

Pritožbeno sodišče o pritožbenih stroških tožnice ni odločalo, ker jih ta ni priglasila.