Jedro

V tej zadevi tožnik toženi stranki utemeljeno očita, da glede na gradivo, ki je bilo obravnavano v predhodnem postopku, ni dovolj natančno raziskala dejanskega stanja v zvezi s pravno relevantnimi (tj. aktualnimi) pogoji za sprejem prosilcev za azil v Kraljevini Nizozemski, zaradi česar so njeni pravni zaključki (tj. da ne gre za situacijo, ko predaja v skladu z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni mogoča) v izpodbijanem sklepu preuranjeni.

Izrek

I.Tožbi se ugodi in se sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7151/2023/22 (121-11) z dne 11. 3. 2024, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

II.Predlogu za izdajo začasne odredbe se ugodi tako, da se do pravnomočne odločitve pristojnega sodišča v tem upravnem sporu odloži izvršitev sklepa Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7151/2023/22 (121-11) z dne 11. 3. 2024.

Obrazložitev

Povzetek navedb strank v upravnem sporu

1.Tožnik, ki naj bi bil državljan Ljudske republike Bangladeš, je 16. 4. 2024 vložil tožbo zoper sklep Ministrstva za notranje zadeve, št. 2142-7151/2023/22 (121-11) z dne 11. 3. 2024 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je bilo odločeno, da se njegova prošnja za priznanje mednarodne zaščite zavrže (1. točka izreka) in da bo na podlagi meril določenih v Uredbi Dublin III predan Kraljevini Nizozemski, kot odgovorni državi članici za obravnavo njegove prošnje (2. točka izreka). S 3. točko izreka izpodbijanega sklepa je bilo določeno časovno obdobje, v katerem bo predaja tožnika izvršena.

2.Tožnik v tožbi navaja, da je tožena stranka nepravilno ocenila njegovo izpoved, da se v zvezi z nesoglasji s sostanovalci v azilnem domu na Nizozemskem ni upal pritožiti pristojnim državnim organom. Tožnik namreč prihaja iz drugačnega kulturnega okolja in se je bal, da se bo s pritožbo državnim organom zameril. Poleg tega se tožena stranka v izpodbijanem sklepu ni opredelila do informacij o sprejemnih pogojih prosilcev za azil na Nizozemskem, ki jih je v spis predložil njegov pooblaščenec. Iz predloženih informacij namreč izhaja, da leta 2022 sprejemni pogoji niso izpolnjevali minimalnih predpisanih standardov, kar je potrdilo tudi tamkajšnje sodišče.

3.Tožnik sodišču predlaga odpravo izpodbijanega sklepa, hkrati s tožbo pa vlaga predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj sodišče izvršitev sklepa zadrži do pravnomočne odločitve v tej zadevi. V predlogu navaja, da bi mu v primeru, če bi bil še pred izdajo sodne odločbe izročen Kraljevini Nizozemski, nastala nepopravljiva škoda, saj so z njim tam že nečloveško ravnali.

4.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo sodišču predlagala, da tožbo zavrne. Navedla je, da tožbene trditve o napačni oceni tožnikove opustitve pritožbe ne držijo, saj iz njegove izpovedi izhaja, da se je v zvezi s težavami s sostanovalci brez zadržkov pritožil na nizozemsko policijo. Prav tako morebitna pritožba organom, ki so pristojni za sprejem, na odločitev v tej zadevi ne bi vplivala. Nerazumevanje s sostanovalci v nastanitvenih prostorih namreč ne predstavlja sistemske pomanjkljivosti pogojev sprejema. V zvezi z očitkom pomanjkanja opredelitve do gradiva, ki ga je v spis predložil tožnikov pooblaščenec, pa je navedla, da ga je skrbno preučila in se do njega opredelila, tožnika pa soočila z informacijami, ki jih je zbrala sama. Gradivo, ki ga je predložil tožnik, se brez izjeme nanaša na leto 2022 in je selektivno okrajšano. Oblasti in civilna družba od leta 2022 dalje aktivno delujejo na izboljševanju razmer v sprejemnih kapacitetah. Iz poročila AIDA z dne 12. 4. 2023 izhaja, da dublinski povratniki na Nizozemskem niso v ničemer ovirani pri dostopu do azilnega postopka.

Dokazni postopek

5.Sodišče je v zadevi opravilo glavno obravnavo, na kateri je v dokaznem postopku pregledalo in prebralo listine v spisu, ki se nanaša na to zadevo in ga je sodišču na podlagi tretjega odstavka 38. člena ZUS-1 predložila tožena stranka. Ni pa sodišče izvedlo dokaza z zaslišanjem strank, saj se tožnik sodnemu vabilu iz nepojasnjenih razlogov ni odzval (drugi odstavek 258. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1), zaslišanje zastopnika tožene stranke pa ob smiselni uporabi prvega odstavka 258. člena ZPP ni bilo potrebno.

O utemeljenosti tožbe

Povzetek vsebine izpodbijanega sklepa

6.Tožena stranka je tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrgla na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, ki določa, da lahko pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril določenih v Uredbi 604/2013/EU ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU. V skladu z devetim odstavkom 49. člena ZMZ-1 pristojni organ v primeru zavrženja prošnje na podlagi četrte alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ-1 v sklepu določi, katera država članica Evropske unije ali pristopnica k Uredbi 604/2013/EU je odgovorna za obravnavo prošnje. Pravna podlaga za izvedbo predaje tej državi pa je prvi odstavek 29. člena Uredbe Dublin III.

7.Tožena stranka v izpodbijanem sklepu navaja, da je tožnik 22. 11. 2023 vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite. Njegova istovetnost v postopku ni bila nesporno ugotovljena. Po odvzemu prstnih odtisov je bilo ugotovljeno, da je bil tožnik že večkrat vpisan v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito. Tožena stranka je najprej prošnjo za ponovni sprejem posredovala Franciji, nato pa dvakrat Nizozemski, ki je 8. 1. 2024 sporočila, da v skladu s točko b prvega odstavka 18. člena Uredbe Dublin III sprejema odgovornost za obravnavo tožnika. S tožnikom je bil opravljen osebni razgovor, katerega vsebino je tožena stranka povzela v izpodbijanem sklepu. Bistvo tožnikovih izjav je bilo, da se na Nizozemsko ne želi vrniti, saj se boji, da bo vrnjen v Bangladeš. Sicer je v azilnem domu na Nizozemskem že bival približno tri mesece v letu 2021. V času bivanja je imel težave s sostanovalci. Težko se je preživljal, saj je na teden za hrano dobil le 54 EUR. Tožena stranka v nadaljevanju obrazložitve ugotavlja, da se v času, ko je bil na Nizozemskem, tožnik ni soočil s težavami pri vložitvi prošnje za azil, imel je dostop do zdravstvene oskrbe, zagotovljeno ustrezno nastanitev in prehrano. Iz njegovih izjav ne izhaja, da so z njim kot prosilcem tam nečloveško ali ponižujoče ravnali. V zvezi z "Informacijami o stanju na Nizozemskem", ki jih je 14. 2. 2024 predložil tožnikov pooblaščenec, je tožena stranka navedla, da gre za gradivo, ki se nanaša na razmere na Nizozemskem v letu 2022. Res je, da je bila Nizozemska takrat izpostavljena velikemu migracijskemu pritisku ter številnim izzivom na področju nastanitev prosilcev. Iz celovitejšega pregleda pa je razvidno, da so na Nizozemskem pristojni organi, nekatere lokalne skupnosti in vlada aktivni pri naslavljanju te problematike in zavezani k iskanju trajnih rešitev, ki bi pripomogle k dvigu bivanjskega standarda prosilcev. V državi se je izoblikoval sistem različnih sprejemnih centrov in centrov za nujne primere, prosilci pa lahko v skrajnih razmerah začasno zavetje poiščejo tudi v centrih za krizne primere, kjer pa so bivanjski standardi zelo raznoliki. Nadalje tožena stranka navaja, da je najbolj akutna problematika sprejemnega centra Ter Apel rešena z začasnim bivanjem na bližnji lokaciji v lasti ministrstva za obrambo. Da organi pri reševanju problematike ostanejo aktivni, pa zagotavlja tudi robusten sistem nevladnih organizacij, ki redno opozarja na nepravilnosti, ter pravosodna oblast, ki je s sodbami pristojne organe zavezala k reševanju problematike. Nedavno je bil sprejet Zakon o razpršitvi, ki lokalne samouprave zavezuje k nastanitvi določenega dela prosilcev. Poleg tega je bilo v letu 2023 število prosilcev nižje od pričakovanega. Tožena stranka se v izpodbijanem sklepu sklicuje še na poročilo AIDA, posodobljeno maja 2023, in na določene informacije EUAA z dne 12. 4. 2023, in navaja, da iz obeh dokumentov izhaja, da dublinski povratniki na Nizozemskem niso ovirani pri dostopu do azilnega postopka in so vključeni v standardni azilni postopek (t. i. četrta procesna pot). Merilo za odločitev, da se predaje ustavijo, je obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi druge relevantne okoliščine. Ti podatki v skladu s sodbo VSRS I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021 izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali ZN. Tovrstni dokument, ki bi naslavljali razmere na Nizozemskem, toženi stranki niso znani. Tožena stranka na podlagi ugotovljenega zaključuje, da tožnik ni izkazal razlogov proti predaji Nizozemski.

O bistvu spora

8.Upoštevaje tožbene navedbe sodišče ocenjuje, da je bistvo tega spora, ali je tožena stranka ob tem, da tožnik predaji Kraljevini Nizozemski nasprotuje, ustrezno preverila, ali morda v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev za azil, ki bi lahko preprečile predajo, oziroma, ali je tožena stranka v izpodbijanem sklepu dejstva, ki jih je v zvezi s tem ugotovila, ustrezno obrazložila. Tožnik namreč v tožbi smiselno trdi, da se tožena stranka ni ustrezno (v smislu, ki bo pojasnjen v nadaljevanju te obrazložitve) opredelila do dejstva, da v letu 2022 sprejemni pogoji prosilcev za azil na Nizozemskem niso izpolnjevali minimalnih predpisanih standardov, kar je potrdilo tudi eno od tamkajšnjih sodišč.

O nespornih dejstvih

9.Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik, ki ga je tožena stranka obravnavala kot državljana Ljudske republike Bangladeš, 22. 11. 2023 v Sloveniji vložil prošnjo za mednarodno zaščito; da je tožena stranka po vnosu njegovih prstnih odtisov v sistem EURODAC ugotovila, da je bil tožnik v to evidenco kot prosilec za mednarodno zaščito že vnesen v več državah članicah EU; da je Kraljevina Nizozemska, po predhodnem razčiščevanju 8. 1. 2024 sprejela odgovornost za obravnavo tožnika. Prav tako ni sporno, da je tožnik že bival v azilnih kapacitetah na Nizozemskem, in sicer približno tri mesece v letu 2021, in da je tam 26. 5. 2021 vložil prošnjo za azil.

O Uredbi Dublin III

10.V Evropski uniji je bila na podlagi odločitve o skupni azilni politiki (kot prenovitev Uredbe sveta št. 343/2003) sprejeta Uredba Dublin III, ki ureja merila in mehanizme za določitev države članice EU, ki bo odgovorna za vsebinsko obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito (1. člen Uredbe Dublin III). Cilj omenjene uredbe je zagotovitev učinkovitega dostopa do postopka priznanja mednarodne zaščite, preprečitev prosilcem, da bi vlagali prošnje v več državah članicah EU oz. izbirali odgovorno državo članico EU, ter zagotovitev solidarnosti med državami. V skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe Dublin III tako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki je vložena na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali na tranzitnem območju, obravnava ena sama država, ki je za to odgovorna glede na merila, ki so določena v III. poglavju omenjene uredbe, določen pa je tudi postopek predaje tej državi.

11.Zgoraj opisani skupni evropski azilni sistem pa je lahko učinkovit le pod pogojem, da temelji na domnevi, da vse države članice EU spoštujejo mednarodne instrumente varstva človekovih pravic (vključno s pravicami, ki temeljijo na Ženevski konvenciji, EKČP in Listini EU o temeljnih pravicah) in da izpolnjujejo obveznosti, ki izhajajo iz direktiv, ki se nanašajo na področje mednarodne zaščite. Gre za načelo medsebojnega zaupanja, v skladu s katerim se domneva, da so vse države članice EU varne tretje države, in je praviloma predaja prosilca drugi državi članici EU brez vsebinske presoje njegove prošnje dopustna. Vendar pa meddržavno zaupanje ni absolutno. Prosilec mora imeti možnost, da domnevo o varnosti države članice EU izpodbije.

12.Izpodbiti jo je mogoče na podlagi drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III, to je v primeru utemeljene domneve, da v odgovorni državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi za prosilca lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina) oz. v vseh okoliščinah, v katerih obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bo prosilec med predajo ali po njej izpostavljen takšni nevarnosti.

13.Za ugotovitev morebitnega obstoja resnih in utemeljenih razlogov za domnevo, da bo prosilec v primeru predaje v odgovorno državo članico izpostavljen takšni nevarnosti, mora država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje državljana za mednarodno zaščito, upoštevati vse informacije, ki jih ta predloži, zlasti glede morebitnega obstoja nevarnosti obravnavanja v nasprotju s 4. členom Listine, in sodelovati pri ugotavljanju dejstev s presojo, ali je ta nevarnost dejanska na osnovi objektivnih, zanesljivih, točnih in ustrezno posodobljenih dokazov ter ob upoštevanju standarda varstva temeljih pravic, ki so zagotovljene s pravom EU, po potrebi, da na lastno pobudo upošteva informacije, za katere mora vedeti, v zvezi z morebitnimi sistemskimi pomanjkljivostmi v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v odgovorni državi članici. Podatki o dejanskih sistemskih pomanjkljivostih pa lahko izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe ESČP, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope in Združenih narodov.

14.Tako tudi iz sodbe SEU C-392/22 z dne 5. 3. 2023, izhaja, da so države članice zavezane, da prosilca ne predajo v odgovorno državo članico, če ni mogoče, da ne bi vedele, da sistematične pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev za mednarodno zaščito v tej državi članici pomenijo resne in utemeljene razloge za domnevo, da bo prosilec izpostavljen resnični nevarnosti, da se bo z njim nečloveško ali poniževalno ravnalo v smislu 4. člena Listine.

15.Ovira za predajo prosilca odgovorni državi članici je tako tudi ugotovitev, da v tej državi obstajajo pomanjkljivosti glede sprejemnih pogojev prosilcev (bivanjski pogoji, prehrana, zdravstvena oskrba itd.). Pri tem ne zadošča vsakršna kršitev direktiv, ki urejajo minimalne standarde za sprejem prosilcev za azil in postopkov za priznanje ali odvzem statusa begunca, ampak morajo biti pomanjkljivosti sistemske. Take so, ko ni zagotovil, da glede na razmere odgovorna država članica prosilca ne bo izpostavila življenjskim razmeram, ki pomenijo ponižujoče oz. nečloveško ravnanje. Tudi po stališču SEU in Vrhovnega sodišča gre za vprašanje, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec izpostavljen nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju zaradi predaje državi članici po Uredbi Dublin III ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem. V zadevi Jawo je SEU tudi postavilo standard za presojo, in sicer da prosilca za azil po Uredbi Dublin III ni mogoče premestiti v državo članico, odgovorno za obravnavo njegove prošnje, če bi bil neodvisno od svoje volje in osebne izbire, izpostavljen položaju hudega materialnega pomanjkanja, ki bi pomenilo nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine.

16.V tej zadevi tožnik toženi stranki utemeljeno očita, da glede na gradivo, ki je bilo obravnavano v predhodnem postopku, ni dovolj natančno raziskala dejanskega stanja v zvezi s pravno relevantnimi (tj. aktualnimi) pogoji za sprejem prosilcev za azil v Kraljevini Nizozemski, zaradi česar so njeni pravni zaključki (tj. da ne gre za situacijo, ko predaja v skladu z drugim pododstavkom drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III ni mogoča) v izpodbijanem sklepu preuranjeni.

O ugotovljenem dejanskem stanju

17.Sodišče je najprej ugotovilo, da je tožnik predhodno že bival v azilnem domu na Nizozemskem, in sicer približno tri mesece spomladi oz. poleti 2021. Na podlagi izjav, ki jih je podal na osebnem razgovoru 31. 1. 2024, ni mogoče zaključiti, da je imel takrat (z izjemo prejemanja (pre)nizkega denarnega nadomestila za prehrano) z bivanjem slabe izkušnje, ki bi bile pravno pomembne. Večina njegovih težav, o katerih je izpovedoval, se je nanašala na odnose s sostanovalci in z nizozemsko policijo, ki za presojo aktualnih sprejemnih pogojev prosilcev za azil na Nizozemskem, ki so predmet te zadeve, niso pravno pomembni. Tožnik je izpovedal, da je imel zagotovljeno zdravstveno oskrbo, imel je dostop do tolmača, sobo si je delil še z dvema sostanovalcema.

18.Ne glede na zgoraj navedeno pa je ključno dejstvo, da vse tožnikove izkušnje s pogoji bivanja na Nizozemskem izvirajo iz leta 2021, pri čemer je iz gradiva, ki ga je tožena stranka obravnavala v predhodnem postopku, razvidno, da se je situacija v zvezi s tem že kasneje v letu 2021, še zlasti pa v letu 2022, zaradi velikega migrantskega pritiska, nedvomno poslabšala - kar priznava tudi tožena stranka v izpodbijanem sklepu.

19.Da so bile razmere v sprejemnih centrih oz. sprejemni pogoji v letu 2022 resno neustrezni izhaja iz dela poročila AIDA za Nizozemsko z dne 14. 4. 2023, ki ga je predložil tožnik in v katerem so obravnavane razmere v letu 2022. Še zlasti je bila kritična situacija v sprejemnem centru Ter Apel v času čakanja na registracijo. Oktobra 2022 je sodišče prve stopnje v Haagu državi naložilo zagotovitev dostojnih zmogljivosti v določenem roku. Sodba je bila glede naložene obveznosti s strani pritožbenega sodišča potrjena decembra 2022, rok, ki je bil za odpravo nepravilnosti naložen državi, pa je bil odpravljen. Nadalje iz omenjenega poročila izhaja, da so imeli dublinski povratniki v letu 2022 enake težave z registracijo in sprejemom kot vsi ostali prosilci za azil na Nizozemskem.

20.Pomanjkljivosti v sprejemnih pogojih prosilcev za azil je v letu 2022 zaznal tudi Svet Evrope, ki je v sporočilu z dne 2. 9. 2022 zapisal, da razmere v sprejemnem centru Ter Apel ne ustrezajo minimalnim standardom iz 3. člena EKČP. Vsebinsko podobno izhaja iz predloženih povzetkov objave Amnesty International za Nizozemsko v letu 2022 ter Al-Jazeere z dne 6. 10. 2022.

21.Tožena stranka pa je v upravnem postopku tudi sama pridobila določene informacije o sprejemnih pogojih prosilcev za azil, ki bodo predani Kraljevini Nizozemski v dublinskem postopku in o njihovih pravicah, ki jih je posredovala tožniku. Dokument vsebuje sedem poročil oz. objav, v zvezi s katerimi sodišče izpostavlja naslednje:

-tožena stranka je pridobila Informacije o postopkovnih elementih in pravicah prosilcev, za katere velja dublinska premestitev na Nizozemsko, ki so bile pripravljene s strani EUAA 12. 4. 2023. Iz poročila izhaja, da je informacije posredovala nizozemska Služba za priseljevanje in naturalizacijo (v nadaljevanju Služba), torej nizozemska državna institucija. V poročilu je relevanten del, iz katerega izhaja, da mora praktično vsak prosilec, ki želi pridobiti dostop do nastanitve, razen če je pridržan, najprej odpotovati v Ter Apel. Nadalje je relevanten del, v katerem Služba sama navaja, da je dostop do materialnih pogojev za sprejem trenutno pod pritiskom zaradi pomanjkanja zatočišč in izzivov, s katerimi se soočajo pri obravnavanju novih prosilcev za azil. Navaja: "Trenutno splošni pritisk na nizozemski azilni sistem predstavlja izzive pri izpolnjevanju standardov za materialne pogoje za sprejem, kot je prikazano v členih 17 in 18;"

-iz dela poročila AIDA za Nizozemsko za leto 2022, ki je bilo prenovljeno maja 2023, med drugim izhaja, da so tudi v zvezi s položajem dublinskih povratnikov v letu 2022 obstajale precejšnje težave z registracijo in sprejemom, pri čemer "mnoge težave še vedno obstajajo". Dublinski povratniki ob vrnitvi na Nizozemsko naletijo na enake težave kot drugi prosilci za azil na Nizozemskem. Tudi iz drugih delov tega poročila izhajajo velike težave z nameščanjem prosilcev pri registraciji v Ter Apelu v letu 2022, ki jo je država septembra 2022 poskušala rešiti z odprtjem začasne lokacije Ministrstva za obrambo v Marnewaardu. Ko je bila odprta ta "čakalnica", so prosilci pred Ter Apelom spali največ eno noč. Od januarja 2023 je le dobra polovica upravičencev bivala v "običajnih" sprejemnih centrih COA, ostali pa na eni od 90 lokacij za nujne primere, ki jih upravlja COA, ali drugih lokacijah, kot so centri za (krizno) upravljanje, ki jih upravlja občina. V letu 2023 je COA pričakovala pomanjkanje 35.067 mest. Nadalje je v omenjenem poročilu pod točko 1. 2. povzeto, kaj je bilo s strani nizozemskega sodišča v zvezi s pomanjkljivimi pogoji za sprejem naloženo državi;

-iz objave Vluchtelingenwerk.nl z dne 11. 1. 2024 izhaja, da število prosilcev za azil v zasilnih zatočiščih še naprej narašča in da so življenjske razmere na mnogih lokacijah še vedno nehumane. Navajajo se: umazani tuši in stranišča, premalo hrane in neustrezni pogoji za spanje … bivalne razmere v (kriznih) zasilnih bivališčih so hudo neustrezne. (Krizna) zasilna bivališča so postala nova norma. Svet za begunce kot edino rešitev vidi sprejem t. i. Zakona o razpršitvi (Spread akt), na podlagi katerega bi prišlo do pravične razpršitve prosilcev za azil po vsej državi;

-iz objave www.rtlnieuws.nl z dne 16. 1. 2024 izhaja, da je tiskovni predstavnik COA (ki je državna institucija) izjavil, da ima Nizozemska sprejemno krizo, zaradi česar je pomembno, da se sprejme Zakon o razpršitvi;

-iz objave www.infomigrants.net z dne 18. 1. 2024 izhaja, da je cilj Zakona o razpršitvi "reševanje brezdomstva migrantov in prenatrpanih azilnih centrov";

-iz objave www.dutchnews.nl z dne 23. 1. 2024 izhaja, da je bil tudi s strani Senata (kot enega od dveh teles nizozemskega parlamenta) sprejet Zakon o razpršitvi. Iz iste objave izhaja, da je "potreba po rešitvi težav v sistemu nastanitve beguncev postala še bolj pereča potem, ko so sodniki v Groningenu agenciji za naselitve COA dali štiritedenski rok, da zmanjša število ljudi, ki živijo v sprejemnem centru v Ter Apelu, na 2000. Primer je vložil župan mesta Westerwolde Jaap Velema, ki je dejal, da je prenatrpanost v Ter Apelu v zadnjih 18 mesecih povzročila nevarne razmere tako za begunce kot za lokalne prebivalce. Namen "zakona o razpršitvi" je zagotoviti, da je na voljo dovolj mest za premestitev beguncev, ko vložijo prošnjo za azil v Ter Apelu. V začasnih zatočiščih trenutno živi okoli 32.000 ljudi. Toda nekatere lokalne oblasti so že nakazale, da bodo naredila vse, kar je v njihovi moči, da se izognejo njegovi izvedbi. Člani sveta Westlanda, ki je začasno predviden za sprejem več kot 7000 prosilcev za azil, so za AD.nl povedali, da večina svetnikov načrtu nasprotuje;

-iz objave www.dutchnews.nl z dne 1. 2. 2024 izhaja, da naj bi Zakon o razpršitvi zagotovil pravičnejšo porazdelitev beguncev po državi, pri čemer mora 12 provinc do 1. novembra predstaviti svoje načrte.

Glede pogojev sprejema

22.Iz razpoložljivega dokaznega gradiva (zlasti predloženih delov poročil AIDA in EUAA, posodobljenih leta 2023) izhaja, da je konec leta 2021 in v letu 2022 na Nizozemskem prišlo do resnih težav v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev za azil, s čimer se je ukvarjalo tudi nacionalno sodišče prve in druge stopnje v Haagu, ki je presojalo, ali je sprejem prosilcev za azil v skladu z zahtevami Direktive 2013/33 EU (Direktiva o sprejemu). Glede bolj aktualnega stanja v zvezi s pogoji za sprejem prosilcev za azil na Nizozemskem je tožena stranka v predhodnem postopku pridobila nekaj spletnih objav iz januarja in februarja 2024, iz katerih izhaja, da se t. i. nizozemska sprejemna kriza še ni umirila, zaradi česar je bil konec januarja 2024 sprejet t. i. Zakon o razpršitvi, ki naj bi, kljub morebitnem nasprotovanju posameznih lokalnih skupnosti, omogočal razpršitev prosilcev za azil po vsej državi. Vendar pa iz pridobljenih objav ne izhaja, ali je bil Zakon o razpršitvi že implementiran v praksi in kaj implementacija dejansko pomeni za aktualne pogoje sprejema prosilcev za azil (oz. še bolj konkretno dublinske povratnike). Nasprotno - iz ene od objav celo izhaja, da mora 12 (nizozemskih) provinc (šele) do 1. novembra (2024) predstaviti svoje načrte. Poleg tega ni mogoče spregledati, da je bila v januarju 2024 sprejeta nova relevantna odločitev nacionalnega sodišča, in sicer sodišča v Groningenu, s katero je bilo pristojni državni instituciji (COA) naloženo, da v štirih tednih zmanjša število oseb, ki so trenutno nastanjene v sprejemnem centru Ter Apel.

23.Tožena stranka v predhodnem postopku, z izjemo opisanih spletnih objav iz januarja in februarja 2024, dejansko ni pridobila nobenega dokumenta/poročila institucij kot sta AIDA, EUAA ali drugega primerljivega dokumenta/poročila, ki bi vsebovalo objektivne, točne, zanesljive in ustrezno posodobljene podatke, iz katerih bi bilo razvidno, kakšni so pogoji sprejema, ki jih bo ob predaji po dublinskem postopku deležen tožnik (ki je zdrav moški srednjih let in ne sodi v nobeno od ranljivih skupin, ki so jim praviloma zagotovljeni boljši pogoji sprejema). Če so bila v času odločanja tožene stranke na razpolago le poročila AIDA in EUAA, ki so bila nazadnje posodobljena spomladi 2023, poročala pa so o stanju iz leta 2022, bi morala tožena stranka ob tem, ko je tožnik predložil informacije, da je bila glede (ne)izpolnjevanja pogojev Direktive o sprejemu v letu 2022 izdana celo odločitev nacionalnega sodišča, s pridobitvijo dodatnih informacij ustrezne kakovosti preveriti, kakšni so aktualni konkretni pogoji sprejema na Nizozemskem, tj. pogoji, v katere bi bil predan tožnik. Ne zadošča torej le pavšalna ugotovitev tožene stranke, da so pristojni organi in nevladne organizacije aktivni pri iskanju rešitev, brez kakršnekoli dodatne ugotovitve, kakšne natančneje te rešitve so in kakšni so trenutni pogoji sprejema (bivanje, zdravstvena oskrba, prehrana) za konkretnega tožnika.

24.V tej zadevi tožena stranka torej ni v zadostni meri raziskala dejanskega stanja, kar je vodilo k napačni uporabi materialnega prava, tj. drugega pododstavka drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III oz. k preuranjenemu sklepu, da tožnik ob predaji ne bo izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine. Glede na to je bilo treba tožbi na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugoditi in zadevo vrniti toženi stranki v ponoven postopek (četrti odstavek 64. člena ZUS-1). V ponovljenem postopku mora tožena stranka na podlagi objektivnih, zanesljivih, točnih, predvsem pa ustrezno posodobljenih podatkov ustrezne kakovosti, ugotoviti in obrazložiti, kakšni so aktualni pogoji sprejema v Kraljevini Nizozemski za dublinske povratnike, ki so zdravi moški srednjih let in brez posebnih potreb. Na podlagi ugotovljenega mora presoditi, ali obstoji resna nevarnost, da bo prosilec ob predaji, med azilnim postopkom ali po njem ter neodvisno od svoje volje in osebne izbire, izpostavljen položaju hudega materialnega pomanjkanja, ki bi pomenilo nečloveško in ponižujoče ravnanje v smislu 4. člena Listine.

O predlogu za izdajo začasne odredbe

25.Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikov predlog odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma začasno uredi stanje.

26.Tožnik meni, da bi mu ob morebitni vrnitvi v Kraljevino Nizozemsko nastala težko popravljiva škoda, saj so tam z njim že nečloveško ravnali.

27.V obravnavani zadevi je potrebnost izdaje začasne odredbe vsaj s stopnjo verjetnosti izkazana že zato, ker tožena stranka ni z ničemer nasprotovala tožnikovim navedbam glede težko popravljive škode, zato se te navedbe štejejo za priznane in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je tožnik izkazal, da bi mu s takojšnjo izvršitvijo izpodbijanega sklepa lahko nastala škoda, ki bi bila težko popravljiva, tožena stranka pa ni navedla dejstev, ki bi utemeljila prevladujoč javni interes, oziroma iz katerih bi izhajalo, da bo z izdajo začasne odredbe javna korist nesorazmerno prizadeta, je sodišče ugodilo predlogu za izdajo začasne odredbe tako, da se do pravnomočne odločitve sodišča v tem upravnem sporu začasno odloži izvršitev izpodbijanega sklepa.

-------------------------------

1Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. junija 2014 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (prenovitev).

2Prim. sodbo SEU v združenih zadevah C-11/10 in C-493/10 z dne 21. 12. 2011, N. S. in drugi, 79. in 80. točka obrazložitve.

3Prim. sodbo SEU v zadevi C 163/17 z dne 19. 3. 2019, A. Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, 80. do 84. točka obrazložitve.

4Prim. sodbo SEU v zadevi C-392/22 z dne 29. 2. 2024, 76. do 78. točka obrazložitve.

5Prim. sklepa Vrhovnega sodišča RS I Up 37/2024 z dne 13. 3. 2024, 8. točka obrazložitve, in I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024, 10. točka obrazložitve.

6Prim. odločbe VSRS I Up 111/2023, I Up 166/2023, I Up 155/2023 ...

7Prim. sodbo SEU C-163/17 z dne 19. 3. 2019, A. Jawo proti Zvezni republiki Nemčiji, 88. točka obrazložitve, in odločbe VSRS I Up 215/2016, I Up 193/2022, I Up 223/2022, I Up 245/2022.

8Poročilo je delno povzeto v Informacijah o stanju na Nizozemskem z dne 14. 2. 2024, ki jih je toženi stranki predložil tožnikov pooblaščenec.

9Prav tam.

10Prav tam.

11Gre za dokument naslovljen s: "A. A. - Posredovanje informacij o dublinskih povratnikih v Kraljevino Nizozemsko z dne 16. 2. 2024."

12Navedba se nanaša na Sprejemno direktivo.

13Sodišče je državi naložilo naslednje: prosilci za azil niso več prepuščeni spati na ulici ali na prostem v Ter Apelu; ranljivih prosilcev za azil ne bi smeli namestiti na (krizne) nujne lokacije, razen če so tam zadovoljene njihove posebne potrebe; država in COA morata storiti vse, kar je mogoče, da prosilce za azil zdravstveno pregledata, kolikor je to mogoče, preden jih premestijo iz Ter Apel v drug sprejemni center - še posebej, če je ta drugi objekt (krizna) nujna lokacija; če pregleda ni bilo mogoče izvesti takoj, ga je treba opraviti čim prej po tem; zagotoviti dostop do potrebne zdravstvene oskrbe; prosilcem za azil na lokacijah za krizne razmere je treba zagotoviti tedensko denarno nadomestilo v skladu s 14. členom RVA; otroci na (kriznih) nujnih lokacijah bi morali imeti dostop do igral in izobraževanja. Izjema je možna le, če tega pogoja zaradi pomanjkanja učiteljev ni mogoče takoj izpolniti, pa še to le, dokler si država naprej prizadeva omogočiti izobraževanje mladoletnim prosilcem za azil.

14Gre za nevladno organizacijo "Svet za begunce".

15Gre za odločitev Rechtbank Groningen - Noord-Nederland, C/18230420/KG ZA 23-241 z dne 23. 1. 2024 (vir: https://uitspraken.rechtspraak.nl/details?id=ECLI:NL:RBNNE:2024:129).

16Odločitev je 20. 12. 2022 na drugi stopnji sprejel Gerechtshof Den Haag, številka zadeve je 200.317.231/01 (vir: https://uitspraken.rechtspraak.nl/details?id=ECLI:NL:GHDHA:2022:2429).

17www.dutchnews.nl z dne 1. 2. 2024

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 49, 49/9, 51, 51/1, 51/1-4

EU - Direktive, Uredbe, Sklepi / Odločbe, Sporazumi, Pravila Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 18, 18/1, 18/1-b, 29, 29/1

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.