Jedro

Za presojo pravočasnosti podaje odpovedi je pomembno, kdaj se delodajalec oziroma pristojna oseba za podajo odpovedi seznani z razlogi za podajo odpovedi, v tem primeru sta bila za to s strani uprave pooblaščena D. D. in C. C., in ne kdaj so službe toženke pričele ugotavljati, ali prihaja do kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bodo pristojni osebi omogočile sprejem odločitve ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločila za podajo izredne odpovedi.

Ugotovljene kršitve so tako hude, da je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je vedel, kako mora izpolnjevati potne naloge in dovolilnice. Na to je bil opozorjen 19. 10. 2022 skupaj z ostalimi cenilci, pri čemer ne drži, da je bila praksa cenilcev, da niso navedli vseh spisov v potni nalog. Že iz sporočila z dne 19. 10. 2022 izhaja, da to ni bila praksa, tudi A. A. tega ni potrdil, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnik je izpolnil potne naloge in dnevnice z navedbo, da gre na teren zaradi posamičnega spisa, ugotovljeno pa je bilo, da ni šel na teren ne zaradi navedenega spisa ne zaradi katerih drugih spisov, ampak osebnih opravkov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani sklep in sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek glede nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, nadaljevanja delovnega razmerja do 9. 7. 2023, reparacije, plačila nagrade za uspešnost poslovanja v letu 2022 v znesku 2.144,72 EUR in denarno povračilo v znesku 25.553,60 EUR (I. točka izreka), s sklepom je zavrglo tožbo glede obračuna regresa za letni dopust, božičnice in drugih denarnih prejemkov (II. točka izreka) in odločilo, da tožnik sam krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo in sklep se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da je sodba pristranska, saj je sodišče povzelo le dele izpovedi prič, ki so v korist toženki. A. A. je povedal, da so vsi že konec decembra 2023 vedeli za očitane kršitve. Konec leta 2022 je bil seznanjen s kršitvami, o tem je obvestil kadrovsko službo in Službo B. (B.), sodišče pa tega ni upoštevalo. Toženka je prilagajala navedbe in želela spremeniti pomen izpovedi te priče. Priča C. C., ki bi moral biti zaslišan na prvem naroku kot A. A., je bil zaslišan kasneje in je prilagodil svojo izpoved. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da sta se D. D. in C. C. seznanila s kršitvami, ko sta 19. 1. 2023 dobila poročilo detektiva in dne 26. 1. 2023 poročilo službe B., je napačna. Tudi iz izpovedi detektiva E. E. izhaja, da je toženka že vedela za kršitve, ko je najela njegove storitve, saj je povedal, da mu je naročila naj zbere 3 kršitve. O kršitvah je toženko obvestil 13. 1. 2023, ki mu je rekla, da naj preneha z delom, ker imajo dovolj. Ker so bili o kršitvah že decembra seznanjeni A. A., kadrovska služba in služba B., je bila s kršitvami že takrat seznanjena tudi toženka. Poleg tega je toženka tožniku 19. 10. 2022 poslala elektronsko sporočilo, v katerem ga je opozarjala na pravilno izpolnjevanje potnih nalogov in dovolilnic, kar potrjuje, da je že takrat vedela za kršitve. Sodišče tega ne upošteva, ampak to omeni glede nezmožnosti nadaljevanja delovnega razmerja oziroma teže kršitve. S tem, ko sodišče ugotavlja, da je bil tožnik že predhodno opozorjen na kršitve, dejansko ugotavlja, da je bila toženka že takrat seznanjena s kršitvami in to potrjuje, da ne gre za hujšo kršitev, sodišče pa prihaja samo sebi v nasprotje. Slednje kaže, da kršitev ni dovolj huda za izredno odpoved, da bi moral tožnik takoj prenehati z delom. Tudi ostali cenilci so delo opravljali na enak način, nadrejeni pa so bili o tem seznanjeni že najkasneje oktobra 2022, pa je tožnik še lahko delal. Toženka bi morala uporabiti blažji ukrep, disciplinsko sankcijo, opozorilo pred odpovedjo ali pa se odločiti za redno odpoved iz krivdnega razloga. Dne 13. 1. 2023 je bila obveščena s strani detektiva o treh kršitvah, pa je s tožnikom delala do 2. 2. 2023, ko mu je prepovedala delo, kar potrjuje navedbe, da ne gre za tako hudo kršitev, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je bil tožnik s strani F. F. in bivše vodje opozorjen na nepravnosti, zato je že pred 1. 6. 2022 vedela za očitane kršitve, tožniku pa je dovolila, da še naprej opravlja delo. Nepravilna je tudi odločitev o zavrženju tožbe. Tožnik ne ve kakšno višino božičnice in regresa ter drugih nagrad so prejeli pri toženki in meni, da je zahtevek dovolj specificiran. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka prereka navedbe tožnika in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in sklep na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih v povezavi s 366. členom in drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, in pri preizkusu po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo kršitev pravil postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh pravno relevantnih navedb in ugovorov strank, posredno ali neposredno, sodba je ustrezno obrazložena in se jo da preizkusiti. V obrazložitvi tudi ni nasprotij med razlogi, zato je neutemeljen očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dokazna ocena je celovita, očitek o selektivnem povzemanju izpovedi v korist toženke in pristranskosti sodišča, pa neutemeljen.

6. Toženka je tožniku dne 17. 2. 2023 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 1. in 2. alineje prvega odstavka 110. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1). Tožniku se očita, da svojih odhodov in prihodov ni redno evidentiral na terminalu za evidenco delovnega časa, dne 21. 12. 2022 in 9. 1. 2023 je bil odsoten z dela brez registracije, na dneve 14. 11., 6. 12., 8. 12., 12. 12., 16. 12., 28. 12. 2022 in 13. 1. 2023 ni ves čas opravljal svojih delovnih obveznosti oziroma ne v obsegu kot je lažno prikazoval, dne 15. 11. in 20. 12. 2022 pa med službeno odsotnostjo ni opravljal dela, ampak je bil odsoten zaradi osebnih opravkov. V potne naloge za službene poti oziroma dovolilnice je v lažno navedel, da gre na teren zaradi oprave cenitve oziroma zaradi dela na določenem škodnem spisu, za kar mu je bil odobren odhod, tega dela pa ni opravil. Nadalje se mu očita, da ni uporabljal službenega vozila za službene namene, ampak za zasebne opravke, s čimer je toženki povzročil škodo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da so očitki o naklepni hujši kršitvi delovnih obveznosti izkazani, ni pa ugotovilo, da bi kršitev izpolnjevala tudi zakonske znake kaznivega dejanja goljufije.

7. Tožnik v pritožbi neutemeljeno vztraja, da je bil za podajo odpovedi zamujen 30 dnevni subjektivni rok iz drugega odstavka 109. člena ZDR-1, ker so bili z očitanimi kršitvami že v decembru 2022 seznanjeni v kadrovski službi, službi B. in A. A., direktor službe G. Za presojo pravočasnosti podaje odpovedi je pomembno, kdaj se delodajalec oziroma pristojna oseba za podajo odpovedi seznani z razlogi za podajo odpovedi, v tem primeru sta bila za to s strani uprave pooblaščena D. D. in C. C., in ne kdaj so službe toženke pričele ugotavljati, ali prihaja do kršitev. Delodajalec namreč ne more zgolj na podlagi suma pričeti postopka izredne odpovedi, ampak mora najprej ugotoviti vse okoliščine, ki bodo pristojni osebi omogočile sprejem odločitve ali gre za tako hudo kršitev, da se bo odločila za podajo izredne odpovedi. Sodišče prve stopnje je na podlagi celovite presoje dokazov in navedb obeh strank ugotovilo, da sta bila D. D. in C. C. z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih sta lahko sprejela odločitev o podaji izredne odpovedi, seznanjena, ko sta dne 19. 1. 2023 prejela poročilo detektiva ter dne 26. 1. 2023 poročilo službe B., in ne že decembra 2022, ko so pristojne službe toženke pričele ugotavljati ali prihaja do kršitev. Ker je bila izpodbijana izredna odpoved podana dne 17. 2. 2023, torej v manj kot 30 dneh od prejema poročila detektiva in službe B., je bila odpoved pravočasna.

8. Pritožba neutemeljeno navaja, da je A. A. povedal, da so bili vsi seznanjeni s kršitvami tožnika že decembra 2022. A. A. je pojasnil, da je bil obveščen o sumu kršitev, ki jih je prijavil kadrovski službi, ki je skupaj s službo B. pričela raziskovati zadevo. Pridobljene posnetke si je ogledal konec leta, pri čemer se ni spomnil točnega datuma. Povedal je še, da je, ko je videl posnetke, vedel kaj so fantje počeli in ni smel nič komentirati, ker preiskava ni bila končana. A. A. je tako izpovedal, da je sam po ogledu posnetkov vedel, kaj je počel tožnik, ne pa tudi, da so to vedeli vsi oziroma da sta to že takrat vedela C. C. in D. D. Sodišče prve stopnje je tako pravilno povzelo izpoved priče A. A. in ne zgolj selektivno, kot to neutemeljeno uveljavljala pritožba.

9. Pritožba navaja, da je toženka želela spreminjati izpoved A. A., da je C. C. prilagodil svojo izpoved, vendar teh pavšalnih navedb ne konkretizira, zato se jih ne da preizkusiti. Iz vloge toženke z dne 4. 10. 2023 izhaja, da je toženka le odgovarjala na navedbe tožnika glede izpovedi prič, kot že rečeno, pa A. A. ni izpovedal, da so bili vsi pri toženki seznanjeni s kršitvami tožnika že v decembru 2022, kot to želi prikazati tožnik. Tudi, če je A. A. gledal posnetke že decembra 2022, C. C. in D. D. o ugotovljenih kršitvah nista bila seznanjena pred januarjem 2023, ko sta prejela poročilo detektiva in službe B. Tudi izpoved C. C. ni v nasprotju z izpovedjo A. A. Dejstvo, da je A. A. C. C. v decembru 2022 povedal, da pri fantih v H. prihaja do nepravilnosti, ne dokazuje, da je bil C. C. že decembra 2022 seznanjen s kršitvami tožnika. Splošna izjava, da so zaznane neke nepravilnosti pri določenih delavcih, ne zadostuje za zaključek, da je odgovorna oseba seznanjena z očitanimi kršitvami pri točno določenemu delavcu. Poleg tega se tožniku očitajo kršitve od 14. 11. 2022 do 13. 1. 2023, kar pomeni, da C. C. ni mogel biti seznanjen z vsemi okoliščinami tožniku očitanih kršitev iz izredne odpovedi že decembra 2022. 10. Očitek o upoštevanju le dela izpovedi priče E. E. ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je upoštevalo celotno izpoved E. E., iz izpovedi katerega ne izhaja, da je toženka že decembra 2022 vedela za očitane kršitve. Detektiv je povedal, da je bil s strani toženke angažiran, da ugotovi, ali prihaja do zlorabe delovnega časa in drugih disciplinskih kršitev. Ugotavljal je, kdaj so zaposleni na območju območne enote H. šli ven, kdaj so prišli nazaj, ali so šli na naslove, ki so jih navedli v delovnih nalogih za službeno pot. Izvajali so tri kontrole, pri čemer je bilo mišljeno, da so kontrolirali tri delavce, ugotoviti pa bi morali vsaj tri kršitve. Povedal je še, da je dne 13. 1. 2023 kontaktno osebo pri toženki obvestil, da so ugotovili tri kršitve, zato je bilo dogovorjeno, da prenehajo s kontrolo, ni pa takrat sporočil podrobnosti preiskave. To je storil šele v pisnem poročilu, ki ga je spisal in oddal 19. 1. 2023. Toženka decembra 2022 glede na navedeno še ni vedela za očitane kršitve. Imela je sum in je želela, da te sume potrdi detektiv, ni pa želela, da postopek traja neomejeno dolgo, ampak je ocenila, da bodo zadostovale tri zaznane kršitve, zato pritožba neutemeljeno navaja, da detektiv ni bil angažiran, da bi preveril ravnanje zaposlenih. Toženka s strani E. E. tudi ni bila seznanjena s podrobnostmi nadzora dne 13. 1. 2023, ampak šele 19. 1. 2023, ko je prejela pisno poročilo. Tudi, če bi E. E. že 13. 1. 2023 kontaktni osebi detajlno opisal vse kršitve, ki jih je ugotovil, pa sta bila D. D. in C. C. z ugotovitvami detektiva seznanjena šele 19. 1. 2023. 11. Pritožba neutemeljeno navaja, da je toženka že 19. 10. 2022 ugotovila očitane kršitve, ko je poslala elektronsko sporočilo, v katerem je tožnika in ostale na oddelku opozorila na pravilno izpolnjevanje potnih nalogov in dovolilnic za službeni izhod. Iz sporočila z dne 19. 10. 2022 izhaja, da je bil F. F. opozorjen, da na potne naloge in dovolilnice vsi ne pišejo razlogov za službene izhode, zato je vse pozval na dosledno izpolnjevanje potnih nalogov in dovolilnic, ni pa bilo ugotovljeno, da delavci ne hodijo na teren zaradi dela za toženko. Navedeno sporočilo tako ne dokazuje, da so bile že oktobra 2022 ugotovljene kršitve tožnika, ki se mu očitajo v izredni odpovedi in se nanašajo na obdobje od 14. 11. 2022 do 13. 1. 2023. Kot je to pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje, glede na datum elektronskega sporočila in datum očitanih in ugotovljenih kršitev že pojmovno ni mogoče, da bi se toženka že oktobra 2022 seznanila z očitanimi kršitvami.

12. Pritožbeno sodišče se strinja s sodiščem prve stopnje, da so ugotovljene kršitve tako hude, da je toženka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker s tožnikom ni mogla nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Tožnik je vedel, kako mora izpolnjevati potne naloge in dovolilnice. Na to je bil opozorjen 19. 10. 2022 skupaj z ostalimi cenilci, pri čemer ne drži, da je bila praksa cenilcev, da niso navedli vseh spisov v potni nalog. Že iz sporočila z dne 19. 10. 2022 izhaja, da to ni bila praksa, tudi A. A. tega ni potrdil, nasprotne pritožbene navedbe pa so neutemeljene. Tožnik je izpolnil potne naloge in dnevnice z navedbo, da gre na teren zaradi posamičnega spisa, ugotovljeno pa je bilo, da ni šel na teren ne zaradi navedenega spisa ne zaradi katerih drugih spisov, ampak osebnih opravkov. Prav tako svojih odhodov ni vedno evidentiral, službeno vozilo pa je uporabljal za lastne potrebe. V času, ko je bilo evidentirano, da je tožnik na službeni poti in opravlja delo, dela za toženko ni opravljal, šlo pa je za več ponavljajočih se kršitev. Opisano ravnanje tožnika predstavlja hujšo naklepno kršitev delovnih obveznosti, ki utemeljuje podajo izredne odpovedi po 2. alineji prvega odstavka 110. člena ZDR-1. Toženka se mora zanesti, da delavec, ki svoje delo opravlja tudi na terenu, to delo dejansko opravlja. Pri tožniku se je v več primerih izkazalo, da čeprav je prikazoval, da na terenu opravlja delo, toženka pa se je na to zanesla, temu ni bilo tako oziroma dela ni opravljal ves čas službene odsotnosti. Toženka je tako izkazala, da je zaradi ravnanja tožnika zaupanje tako porušeno, da z njim ni mogla nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka, s čimer je izpolnjen nadaljnji pogoj za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz prvega odstavka 109. člena ZDR-1. 13. Tožnik neutemeljeno uveljavlja, da bi se toženka lahko odločila le za podajo redne odpovedi iz krivdnega razloga, opozorila ali disciplinske sankcije, ker je od oktobra oziroma junija 2022, ko je ugotovila kršitve, lahko nadaljevala delovno razmerje s tožnikom. Kot pojasnjeno toženka oktobra 2022 ni vedela, da tožnik v času, ko je na terenu, dela za toženko dejansko ne opravlja oziroma ne v obsegu, kot ga prikazuje. Sporočilo z dne 19. 10. 2022 ne predstavlja opozorila tožniku pred očitanimi kršitvami, pritožba pa neutemeljeno uveljavlja, da je to ugotovilo sodišče prve stopnje, saj to iz izpodbijane sodbe ne izhaja. Prav tako toženka ni trdila, da je bil tožnik pred 1. 6. 2022 s strani F. F. opozorjen na očitane kršitve. Toženka je v odgovoru na tožbo izpostavila, da je bil tožnik s strani F. F. opozorjen na druge nepravilnosti pri delu, to je na neprimeren odnos do zaposlenih in neprimerne komentarje v aplikaciji I., kar ni predmet očitkov izpodbijane izredne odpovedi. Toženka je takoj, ko sta pristojni osebi za sprejem odločitve o podaji odpovedi bili seznanjeni z očitanimi kršitvami, tožniku prepovedala opravljanje dela. ZDR-1 delodajalcu ne omogoča, da že ob prvem sumu na nepravilnosti delavcu prepove opravljanje dela. To lahko stori šele takrat, ko se pristojna oseba odloči za uvedbo postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, če so izpolnjeni za to določeni pogoji v tretjem odstavku 110. člena ZDR-1, kar je toženka storila. Tudi, če se delodajalec ne odloči za prepoved opravljanja dela, čeprav mu zakon to omogoča, to ne pomeni, da iz tega razloga niso izpolnjeni pogoji za podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

14. Tožnik tudi neutemeljeno nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da njegov zahtevek glede plačila regresa za letni dopust, božičnice in druge denarne prejemke za čas od 23. 3. 2023 do 9. 7. 2023 ni bil specificiran. Zahtevek je bil zgolj opisen, brez zahtevanega zneska, poleg tega je tožniku delovno razmerje pri toženki prenehalo 20. 2. 2023, zato bi bil zahtevek za plačilo po tem obdobju, tudi če bi bil določen, neutemeljen.

15. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP).