Jedro

Izpodbijana odločitev se nanaša na obnovo postopka odvzema pravice, ki je vezana izključno na osebo tožnika, saj odvzem orožja temelji na ugotovitvi, ki je vezana na njegove osebnostne lastnosti, zato gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva ter je posledično katerakoli druga stranka, razen pokojnega tožnika samega, ne bi mogla uveljavljati.

Izrek

I. Tožba se zavrže. II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Upravna enota Sežana je kot prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo, št. 216-301/2016-6244-63 z dne 19. 7. 2022, zavrnila tožnikov predlog za obnovo postopka, končanega z odločbo istega organa, št. 216-301/2016-39 z dne 25. 4. 2019 (v nadaljevanju: odločba z dne 25. 4. 2019). Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da so bili tožniku z odločbo z dne 25. 4. 2019 odvzeti trije kosi orožja ter orožna listina za lov, ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ni zanesljiv za posedovanje orožja. Postopek odvzema orožja se je začel na predlog Policijske postaje Kozina, ki je v obrazložitvi predloga navedla, da je tožnik osumljen storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika. Tožnik je predlog za obnovo postopka podal zaradi novega dokaza - pisne izjave ene izmed v upravnem postopku zaslišanih prič, ki je po izdaji odločbe z dne 25. 4. 2019 predrugačila svojo izpovedbo in trdila, da pri prvostopenjskemu organu ni nikoli podala izjave, na podlagi katere naj bi bilo (tudi) ugotovljeno, da tožnik ni primeren za posest orožja. Prvostopenjski organ v nadaljevanju izpodbijane odločbe pojasni, da sprememba izjave ene priče ne spremeni celotne slike o okoliščinah, v katerih tožnik živi in kažejo na to, da ni zanesljiv, saj glede na pretekle dogodke ni mogoče z gotovostjo trditi, da orožja ne bi zlorabil oziroma z njim ogrožal drugih oseb in javnega reda ter miru. Ker po povedanem v primeru novega dokaza ne gre za razlog za obnovo, ki bi lahko pripeljal do drugačne odločbe, je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo predlog za obnovo postopka na podlagi tretjega odstavka 267. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) zavrnil. 2. Pritožbo tožnika je Ministrstvo za notranje zadeve kot drugostopenjski organ s svojo odločbo, št. 216-112/2022/9 (134-09) z dne 7. 11. 2022, zavrnilo (1. točka izreka) in odločilo še, da z izdajo odločbe niso nastali posebni stroški (2. točka izreka). Po tem, ko povzame izpodbijano odločbo in pritožbene navedbe, drugostopenjski organ navede, kaj izhaja iz upravnega spisa zadeve ter ugotavlja, da je prvostopenjski organ ravnal pravilno in zakonito, saj je iz spisa razvidno, da tožnik zaradi okoliščin, v katerih živi, ni zanesljiv za posedovanje orožja, o čemer pričajo izpovedi prič o fizičnih in verbalnih napadih nanje ter tudi tožnikovo vedenje ob obiskih pri organu prve stopnje. Glede na navedeno spremenjena izjava ene priče v zvezi z že izvedenimi dokazi tudi po presoji drugostopenjskega organa ne more pripeljati do drugače odločitve, zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnil. Sklepno drugostopenjski organ obrazloži še odločitev o stroških postopka.

3. Tožnik se z odločitvijo ne strinja, zato vlaga tožbo v upravnem sporu, in sicer, kot navaja, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1). V tožbi navaja, da je prvostopenjski organ ravnal nestrokovno in pristransko, ocena o nezanesljivosti za nošnjo orožja (ugotovljena z odločbo z dne 25. 4. 2019) pa ni bila izkazana, saj so se tožniku očitale neresnične stvari. Prvostopenjski organ je sledil nedokazanim izjavam prič ter napačno ocenil dejstva iz pravnomočnih odločb, ki ne potrjujejo tistega, kar se očita tožniku. Zaslišanje novih prič bi tako utrdilo zaključek, da ni zakonsko predvidenih ovir, da se tožnika spozna za nezanesljivega za nošenje orožja, zato predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in tožniku povrne stroške tega postopka.

4. Toženka, ki je sodišču predložila upravni spis zadeve, v odgovoru na tožbo predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

**K I. točki izreka:**

5. Tožbo je treba zavreči iz naslednjih razlogov:

6. Sodišče je 22. 9. 2023 prejelo obvestilo toženke, da je tožnik 10. 4. 2023 umrl, podatek o tožnikovi smrti pa je nato preverilo tudi z vpogledom v Centralni register prebivalstva (CRP). Tako je sodišče v postopku ugotovilo, da je tožnik po vložitvi tožbe umrl. 7. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, kar določa 80. člen Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), ki se v upravnem sporu uporablja na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, kolikor ZUS-1 ne določa drugače. Če sodišče ugotovi, da je stranka umrla ali prenehala obstajati pred vložitvijo tožbe, ali da tisti, ki nastopa kot stranka, ne more biti pravdna stranka, pa se da ta pomanjkljivost odpraviti, zahteva od tožeče stranke, naj popravi v tožbi, kar je treba, ali ukrene kaj drugega, da se postopek lahko nadaljuje z osebo, ki je lahko pravdna stranka (prvi odstavek 81. člena ZPP). V tretjem in četrtem odstavku 81. člena ZPP je določeno, da lahko sodišče da stranki rok za odpravo pomanjkljivosti, dokler se te pomanjkljivosti ne odpravijo pa sme sodišče opravljati samo tista pravdna dejanja, zaradi katerih bi lahko nastale za stranko škodljive posledice, če bi se odložila. Če sodišče ugotovi, da tisti, ki nastopa kot stranka ne more biti pravdna stranka, pomanjkljivosti pa so take, da onemogočajo nadaljnjo pravdo, tožbo zavrže (peti odstavek 81. člena ZPP). Ko stranka med postopkom (upravnim ali sodnim) umre, se postopek po navedenem lahko nadaljuje, kadar je predmet postopka pravica, obveznost ali pravna korist, ki lahko preide na pravne naslednike1. Pravice ali obveznosti, ki je osebna in vezana na določeno osebo, pa ni mogoče prenašati na druge, saj taka pravica oziroma obveznost s smrtjo njenega nosilca ugasne in je zato tudi ni mogoče podedovati, kar pomeni, da gre v takem primeru za pomanjkljivost, ki je ni mogoče odpraviti.

8. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov predloženega upravnega spisa, je tožnik predlagal obnovo postopka odvzema orožja, ki ga ureja 58. člen Zakona o orožju (v nadaljevanju: ZOro-1). Po navedeni zakonski določbi pristojni organ odvzame orožje in orožne listine posamezniku, ki ne izpolnjuje več pogojev iz 2. do 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1. S 3. točko drugega odstavka 14. člena ZOro-1 pa je kot pogoj, ki mora biti izpolnjen, da se posamezniku izda dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni listi in dovoljenje za posest orožja določeno, da mora biti zanesljiv, pri čemer je po določbah 16. člena ZOro-1 posameznik zanesljiv, če se na podlagi ugotovljenih dejstev lahko sklepa, da orožja ne bo zlorabljal in ga neprevidno, nestrokovno ter malomarno uporabljal in shranjeval ali ga prepuščal osebi, ki ni upravičena do posesti orožja. Posameznik po izrecni določbi 4. alineje drugega odstavka 16. člena ZOro-1 v nobenem primeru ni zanesljiv, če okoliščine, v katerih živi, kažejo, da ni primeren za posedovanje orožja. Izpodbijana odločitev se tako po presoji sodišča nanaša na obnovo postopka odvzema pravice, ki je vezana izključno na osebo tožnika, saj odvzem orožja temelji na ugotovitvi, ki je vezana na njegove osebnostne lastnosti, zato gre za pravico, ki je osebna in neprenosljiva ter je posledično katerakoli druga stranka, razen pokojnega tožnika samega, ne bi mogla uveljavljati, saj ne bi uveljavljala kakšne svoje pravice ali pravne koristi (3. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1).

9. V upravnem sporu je tožnika sicer zastopal odvetnik kot njegov pooblaščenec, kateremu je tožnik dal splošno pooblastilo za zastopanje pred sodišči in drugimi državnimi organi. Ker sodišču ni bilo sporočeno, da bi to pooblastilo tožnikovi dediči po smrti tožnika preklicali, sodišče postopka ni prekinilo. Po določbi prvega odstavka 100. člena ZPP, ki ga je sodišče uporabilo na podlagi prvega odstavka 22. člena ZUS-1, ima namreč pooblaščenec, ki mu je dana pravica, da opravlja vsa pravdna dejanja, tudi po pooblastiteljevi smrti pravico še naprej opravljati dejanja v postopku, dedič pa lahko tako pooblastilo prekliče. Sodišče je zato odvetnika z dopisom z dne 11. 10. 2023 seznanilo z ugotovitvijo o smrti tožnika in z ugotovitvijo, da gre v obravnavani zadevi za osebno pravico, ki ni prenosljiva, ter mu dalo tudi možnost, da se o tem izjavi, vendar tožnikov pooblaščenec na seznanitev sodišča v postavljenem roku in tudi do dne izdaje tega sklepa ni odgovoril. 10. Sodišče mora med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben (80. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Ker je sodišče ugotovilo, da se v tem upravnem sporu zahteva presoja zakonitosti odločbe, s katero je bil zavrnjen predlog za obnovo postopka odvzema pravice do posesti orožja, ki je osebnostna pravica tožnika, ta pa je umrl, kar pomeni, da se pomanjkljivosti tožbe, ki je nastopila s smrtjo tožnika, ne da odpraviti, je tožbo ob smiselni uporabi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo.

**K II. točki izreka:**

11. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25.člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrže. 1 Primerjaj sklepe Vrhovnega sodišča RS, X Ips 1640/2006 z dne 21. 4. 2010, I Up 833/2001 z dne 13. 11. 2003 in I Up 260/2004 z dne 18. 11. 2005.