Jedro

Bistvo določbe 9.4.1. pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999 je bilo varovati tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga v času mandata, ki se je iztekel 7. 12. 2004. Ne glede na to, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 1. 12. 2004, je tožnik tudi glede na odpovedni rok svojo funkcijo opravljal ves čas mandata, za katerega je bila pogodba sklenjena. Sodišči nižje stopnje sta zato utemeljeno presodili, da tožnik ni upravičen do izplačila odpravnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenem zahtevku tožnika in razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku iz poslovnega razloga z dne 1. 12. 2004 nezakonita in neveljavna, ker je bila posledica nezakonitega sklepa nadzornega sveta z dne 26. 11. 2004. Ugotovilo je, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku priznati delovno razmerje za čas od 21. 1. 2005 do vključno 21. 12. 2005 in mu za čas od 21. 1. 2005 do 9. 2. 2005 izplačati plačo v višini, kot jo je prejemal zadnji mesec pred nezakonitim prenehanjem delovnega razmerja. Za čas od 10. 2. 2005 do 21. 12. 2005 pa razliko med denarnim nadomestilom, ki ga je tožnik prejel iz naslova brezposelnosti in plačo, ki bi mu pripadala. Višji zahtevek iz naslova plače za čas od 10. 2. 2005 do 21. 12. 2005 in 16.124,90 EUR (3,864.175,00 SIT) neto iz naslova odpravnine, je zavrnilo in tožniku naložilo, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka.

2. Na pritožbo obeh strank je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je glede odločitve o zakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, o zakonitosti prenehanja delovnega razmerja, glede plačila plač in stroškov postopka razveljavilo izpodbijano sodbo in vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Glede plačila plače in plačila odpravnine je potrdilo zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil tožnik revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je vprašanje, kdaj je pogodba o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999 prenehala obstajati irelevantno, saj je odpravnina vezana na datum odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tudi, če med odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ter med dejanskim prenehanjem zaradi odpovednega roka preteče določen čas, to še ne spremeni dejstva, da je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana pred 7. 12. 2004. Iztek odpovednega roka je le tehnična izvedba odpovedi, ki je bila dana pred 7. 12. 2004, torej pred datumom, ki je bil sporazumno dogovorjen in je zaradi tega tožena stranka dolžna tožniku izplačati odpravnino. Poudarja, de je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana neutemeljeno, saj ima tožnik v skladu s pogodbo o zaposlitvi pravico do razporeditve na drugo delovno mesto, ki ustreza stopnji njegove izobrazbe. Tožena stranka tožniku te možnosti ni ponudila, ampak je nezakonito odločila, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati iz poslovnega razloga. Obligacijski zakonik (Ur. l. RS, št. 83/2001) v 83. členu določa, da je potrebno nejasna določila razlagati v korist druge stranke v primeru, če je bila pogodba pripravljena od nasprotne pogodbene stranke. Zato je potrebno tudi v tem primeru zavzeti stališče, da je pravica do odpravnine vezana na dejstvo odpovedi in ne na dejstvo prenehanja veljavnosti.

4. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

7. Iz naslova vloge izhaja, da tožeča stranka vlaga revizijo zoper sodbo (zavrnilni del izreka glede odpravnine, ne izpodbija pa odločitve glede višjega plačila plače) iz navedb pa izhaja, da graja tudi odločitev v sklepu, s katerim je sodišče delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje. Revizija v delu, ki se nanaša na sklep sodišča druge stopnje, ni dovoljena, zato sodišče navedb v tej smeri ni smelo upoštevati.

8. Tožena stranka ni določno opredelila bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče z vidika tega revijskega razloga izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

9. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

10. Tožnik izpodbija odločitev o odpravnini, za katero meni, da je do nje upravičen glede na določbe pogodbe o zaposlitvi.

11. Pravna podlaga zahtevka za plačilo odpravnine je bila določena v členu 9.4.1. pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999, ki določa, da v kolikor pogodbo pred 7. 12. 2004 odpove družba brez utemeljenega razloga, ima predsednik uprave (tožnik) pravico do odpravnine, ki jo določa zakon.

12. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je bil tožnik zaposlen pri toženi stranki od 1. 6. 1999. Dne 7. 12. 1999 je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi, s katero so bile dogovorjene pravice in obveznosti tožnika na funkciji predsednika uprave. To funkcijo naj bi tožnik opravljal pet let od dneva imenovanja in sicer od 7. 12. 1999 do 7. 12. 2004, v kolikor ne bi bil razrešen pred potekom časa. S sklepom nadzornega sveta tožene stranke z dne 28. 3. 2001 je tožnik bil razrešen s funkcije predsednika uprave in bil imenovan za člana uprave družbe. Kot član uprave ni podpisal nove pogodbe o zaposlitvi tako, da so zanj še naprej veljala določila pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999. Dne 26. 11. 2004 je nadzorni svet tožene stranke sprejel sklep, da se tožniku (kot dosedanjemu članu uprave) mandat ne bo podaljšal. Tožniku je bila dne 1. 12. 2004 podana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z odpovednim rokom 45 dni.

13. Bistvo določbe 9.4.1. pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 12. 1999 je bilo varovati tožnika pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi brez utemeljenega razloga v času mandata, ki se je iztekel 7. 12. 2004. Ne glede na to, da mu je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana 1. 12. 2004, je tožnik tudi glede na odpovedni rok svojo funkcijo (resda s spremembo njegovega položaja v upravi, zaradi katere pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana) opravljal ves čas mandata, za katerega je bila pogodba sklenjena.

14. Tožniku mandat ni bil podaljšan in mu je tako s potekom časa avtomatično prenehal. Sodišči nižje stopnje sta pravilno presodili, da tožnikov položaj v času mandata ni bil ogrožen, saj mu je bila sicer dana (sporna) odpoved pogodbe o zaposlitvi 7 dni pred iztekom mandata torej 1. 12. 2004, vendar s 45 dnevnim odpovednim rokom. Za tožnika je do konca mandata dne 7. 12. 2004 torej še polnopravno veljala pogodba o zaposlitvi. Zato sta sodišči nižje stopnje utemeljeno presodili, da tožnik ni upravičen do izplačila odpravnine. Namen te določbe je bil, da tožnik dobi odpravnino, če mu tožena stranka brez utemeljenega razloga odpove pogodbo o zaposlitvi v času mandata od 7. 12. 1999 do 7. 12. 2004, na tak način, da tožnik mandata ne bi mogel dokončati. To pa se ni zgodilo. Glede na navedeno je pravilna presoja sodišč nižje stopnje, da ni bilo podlage za izplačilo odpravnine.

15. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.