Jedro

Ukrep pridržanja v Centru za tujce je sorazmeren zato, ker je nevarnost pobega znatna, saj je bil tožnik pri podaji prošnje opozorjen na to, da je lahko begosumnost eden od razlogov za omejitev gibanja in je tudi navedel, da bo do konca postopka ostal v Sloveniji, pa je kljub temu odšel v Italijo.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožnika pridržala zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (točka 1 izreka). Hkrati je odločila, da je tožnik pridržan na prostore Centra za tujce do prenehanja razloga, vendar najdlje do 19. 2. 2021 do 9.50 z možnostjo podaljšanja za en mesec (točka 2 izreka).

2. V obrazložitvi sklepa navaja, da je tožnik vložil prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Republiki Sloveniji. Tožnika je že 22. 10. 2020 obravnavala Policijska postaja A.. Iz policijske depeše izhaja, da je potoval v skupini več oseb in da je skupina krenila proti Trstu, kamor so prispeli enkrat v dnevnem času, tam pa jih je prijela italijanska policija. Potem je podal prošnjo za mednarodno zaščito. Iz policijske depeše Policijske postaje za izravnalne ukrepe B. pa izhaja, da so jim 17. 11. 2020 italijanski varnostni organi izročili štiri državljane Afganistana, med njimi tožnika. Tožniku je bilo omejeno gibanje na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). Tožnik je na zapisniku o izreku omejitve gibanja povedal, da je želel iti malo na izlet, vzel je taksi, da ga popelje naokoli. Ko bi moral taksi priti nazaj ponj, ga je prijela italijanska policija. Taksist jim ni povedal, kam jih pelje. Ne ve, kje točno so ga prijeli italijanski policisti, ni se zavedal, da so prečkali mejo. Razlog za samovoljno zapustitev Slovenije je bil izlet. Čeprav je vedel, da tega ne sme storiti, je odšel, vendar je zatrdil, da tega ne bo več storil. Njegova ciljna država je bila Belgija, ker ima tam prijatelje.

3. Tožena stranka meni, da je tožnik s svojimi ravnanji in izjavami izkazal očitno begosumnost. Pot je že ob prihodu skrivoma nadaljeval do Italije, kjer ga je prijela italijanska policija in ga izročila slovenski policiji. Očitno je, da bi lahko za mednarodno zaščito v Sloveniji zaprosil že, ko je Slovenijo prvič prečkal. Po podani prošnji je le dober teden pozneje samovoljno zapustil nastanitev in se s taksijem odpeljal do Nove Gorice, nato pa pot peš nadaljeval v Italijo. Njegovim navedbam, zakaj je zapustil svojo nastanitev in odšel v Italijo, tožena stranka ne more slediti. Ne more šteti za verjetne navedbe, da so taksistu prosilci povedali zgolj, da želijo na izlet, taksist pa bi jih brez nadaljnjih vprašanj odpeljal ravno do Nove Gorice in v bližino Italije, kjer je tožnika že enkrat prijela policija. Priznal je, da je njegova ciljna država Belgija. Tožnik je bil pred podajo prošnje ustno informiran in je potrdil, da je informiranje razumel in je bil ob podaji prošnje tudi opozorjen, da mu bo gibanje omejeno, če bo ugotovljena njegova begosumnost. Na izrecno vprašanje, ali bo počakal do konca postopka v Sloveniji, je rekel, da bo počakal. Tožnik svojo prošnjo za mednarodno zaščito utemeljuje s težavami s talibani, kar je lahko relevantno za priznanje mednarodne zaščite, zato mora tožena stranka njegove navedbe natančneje raziskati. Za tožnika je bil razpisan osebni razgovor za 10. 12. 2020. Brez osebnega razgovora vsebinske odločitve ni mogoče izdati.

4. V nadaljevanju obrazložitve tožena stranka pojasnjuje, zakaj je tožnika pridržala v Centru za tujce in ne v Azilnem domu. Ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj in statistike se je ukrep pridržanja na območje Azilnega doma za begosumne prosilce izkazal za zelo neučinkovitega, saj je večina pridržanih oseb na območje Azilnega doma le-tega samovoljno zapustila.

5. Tožnik v tožbi navaja, da sta obmejni Gorica in Nova Gorica mesti, ki imata ulice in ceste povezane in je velika možnost, da se tujec po nesreči zapelje ali sprehodi iz enega mesta v drugo. Do prestopa mejne črte je verjetno prišlo nehote, ker tožnik ne pozna niti italijanskega niti slovenskega jezika. Prestop mejne črte ni mogoče razumeti kot zavestno in hoteno zapustitev Slovenije in obstoj begosumnosti. Ker je šlo za skupino štirih oseb, to kaže na to, da niso želeli zapustiti Slovenije neopaženo ali skrivoma. Razen tega ni podana sorazmernost ukrepa omejitve gibanja, ki dejansko pomeni odvzem prostosti. Podan je prekomeren in nepotreben poseg v tožnikovo svobodo. Pridržanje je skrajni ukrep, kar izhaja tudi iz sodbe Sodišča EU v zadevi Mahdi (C-146/14). V zadevnem primeru gre za nezakonit razlog, ki v konkretnem postopku ne sme biti upoštevan in pomeni neustavno arbitrarnost odločanja tožene stranke. Tožena stranka se ne more sklicevati na splošne okoliščine varovanja v Azilnem domu. Ne ponudi niti nobenega alternativnega načina, manj prisilnega ukrepa, kot je na primer javljanje na policijski postaji. Center za tujce v Postojni je zavod zaprtega tipa, je ograjen in pod videonadzorom, v njem je hišni red, ki ga je potrebno spoštovati, omejeni so obiski. Gre za poseg v pravico do osebne svobode. Glede na število oseb, pridržanih v Centru za tujce, ki nimajo dovolj prostora za gibanje, pa bi se lahko ta ukrep odrazil tudi kot zadostna količina za ugotovitev, da je pridržanemu odvzeta prostost v nečloveških razmerah. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi.

6. Hkrati s tožbo tožnik vlaga tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, naj sodišče odredi toženi stranki, da takoj preneha izvajati ukrep odvzema osebne svobode tožnika v Centru za tujce. Tožniku izvrševanje ukrepa povzroča nepopravljivo škodo. V Centru za tujce se počuti ujetega in doživlja tesnobo. Izvajanje ukrepa bo pustilo resne posledice na njegovem zdravju. Izgubljene osebne svobode ne bo mogel nihče in nikdar več nadomestiti.

7. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je težko verjeti, da bi se tožnik s taksijem odpravil na preprost izlet iz prestolnice do Nove Gorice. Nelogično je zatrjevanje, da je bila pot ideja taksista, saj naj bi mu tožnik dejal zgolj, da želi na izlet. V zvezi z navedbami, da niso podane posebne okoliščine, ki bi utemeljevale omejitev gibanja na Center za tujce, pa tožena stranka odgovarja, da drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 določa, da se lahko ukrep omejitve gibanja, če ga ni mogoče učinkovito izvesti na območje Azilnega doma, odredi na Center za tujce. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki I izreka:

8. Tožba ni utemeljena.

9. Sodišče je na glavni obravnavi dne 30. 11. 2020 vpogledalo v upravni spis, ki ga je hkrati z odgovorom na tožbo predložila tožena stranka, in v skladu z določbo šestega odstavka 84. člena ZMZ-1 ustno zaslišalo tožnika.

10. Tožnik je na zaslišanju povedal, da je Azilni dom zapustil zato, ker je hotel iti v Italijo zaradi dela, tam pa ga je prijela policija. Vedel je, da ne sme zapustiti Slovenije. V Centru za tujce se ne počuti dobro, ker je v zaprtem oddelku. Želel bi se učiti slovenskega jezika.

11. Tožena stranka je svojo odločitev o pridržanju oprla na določilo druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Na tej pravni podlagi lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma iz razlogov, da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Sodišče sledi utemeljitvi izpodbijanega sklepa glede obstoja tega razloga za omejitev gibanja. Glede tega razloga sodišče v skladu z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se sklicuje na utemeljitev v sklepu tožene stranke.

12. Sodišče ne sledi tožbenim navedbam o tem, da naj tožnik ne bi vedel, da je prestopil slovensko-italijansko mejo, saj je na zaslišanju na sodišču sam povedal, da je zapustil Azilni dom, ker je hotel oditi v Italijo zaradi dela. Sicer pa je enkrat slovensko-italijansko mejo že prestopil takrat, ko so ga v Trstu dobili italijanski policisti, kar kaže na to, da je bila njegova želja priti v Italijo.

13. Sodišče se tudi ne strinja s tem, da naj bi bila podana nesorazmernost ukrepa pridržanja v Centru za tujce. Ukrep je sorazmeren zato, ker je nevarnost pobega znatna, saj je bil tožnik pri podaji prošnje opozorjen na to, da je lahko begosumnost eden od razlogov za omejitev gibanja in je tudi navedel, da bo do konca postopka ostal v Sloveniji, pa je kljub temu odšel v Italijo. Sorazmernost ukrepa je izkazana tudi s tem, ker tožena stranka tožnika najprej ni pridržala v Centru za tujce, ampak je bil najprej nastanjen v Azilnem domu. Tožena stranka je tožnika pridržala v Centru za tujce šele po tem, ko je zapustil Azilni dom in odšel v tujino. Sorazmernost ukrepa je izkazana tudi s tem, ker lahko pridržanje traja le krajši čas, to je le do ugotovitev določenih dejstev, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito. To je namreč eden od kumulativno določenih pogojev, da lahko tak ukrep traja. Čim bo zgolj ta pogoj izpolnjen, bo pridržanje moralo prenehati.

14. Tožena stranka se pri omejitvi gibanja v Centru za tujce sicer ne more sklicevati zgolj na ureditev oziroma varnostne ukrepe v Azilnem domu ter na statistiko, temveč mora navesti razloge, ki se nanašajo na konkretnega prosilca oziroma tožnika v obravnavani zadevi. To pa je po presoji sodišča tudi storila s sklicevanjem na tožnikovo dosedanje ravnanje, ko je zapustil Azilni dom in odšel v Italijo. S tem je po presoji sodišča v zadostni meri utemeljen obstoj individualnih okoliščin, ki skupaj s pravnimi in dejanskimi značilnostmi namestitve v Azilnem domu, kjer praktično nič ne ovira tožnikovega morebitnega odhoda, omogočajo sklepanje, da ukrepa iz prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, torej odreditve obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, ne bo mogoče učinkovito izvesti. Po presoji sodišča je bilo pravilno ugotovljeno, da je mogoče tožniku le z namestitvijo v Centru za tujce omejiti gibanje na učinkovit način.

15. V zvezi s tožbenimi navedbami, da nastanitev v Centru za tujce pomeni poseg v osebno svobodo, se sodišče sicer s tem strinja, vendar pa v konkretnem primeru poseg v osebno svobodo ni bil nezakonit, saj obstaja za to zakonska podlaga in so bila tudi zagotovljena procesna jamstva, kot izhajajo iz 19. člena Ustave RS. Izpolnjena so bila s tem, ker je bil tožnik v jeziku, ki ga razume, obveščen o razlogih za odvzem prostosti. Bilo mu je pisno sporočeno, zakaj mu je prostost odvzeta, pravna pomoč pa mu je bila tudi zagotovljena že s tem, da je lahko preko odvetnika vložil to tožbo. Poleg tega je tovrsten ukrep posega v osebno svobodo določen v zakonu, kot to zahteva drugi odstavek 19. člena Ustave RS, konkretno je zakonska podlaga za tak poseg v drugem odstavku 84. člena ZMZ-1. V navedenem določilu je tudi določeno, da se lahko prosilcu odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če je že samovoljno zapustil območje obveznega zadrževanja, v konkretnem primeru pa je tožnik že enkrat zapustil Azilni dom.

16. Tožnik se med drugim v tožbi sklicuje tudi na slabe bivanjske razmere v Centru za tujce. S tem v zvezi sodišče pojasnjuje, da so slabe bivanjske razmere same po sebi sicer lahko predmet sodnega varstva, če posegajo v človekove svoboščine in pravice, vendar pa ne morejo biti predmet sodnega varstva v okviru tega upravnega spora, kjer se odloča le o tem, ali so bili razlogi za pridržanje po ZMZ-1 utemeljeni ali ne, in kjer se odloča o tem, ali je utemeljeno pridržanje v Centru za tujce namesto v Azilnem domu. Morebitne razmere v prostorih pridržanja, za katere prosilci menijo, da predstavljajo poseg v njihove pravice, so lahko predmet drugega, posebnega sodnega varstva, bodisi v pravdnem postopku pred sodiščem splošne pristojnosti, oziroma če drugo sodno varstvo ni mogoče, v upravnem sporu zaradi varstva ustavnih pravic, kar je odvisno od tega, kakšen poseg in v katero ustavno pravico se zatrjuje.

17. Ker je glede na navedeno izpodbijani sklep pravilen, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

K točki II izreka:

18. Sodišče je predlog za izdajo začasne odredbe ob smiselni uporabi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 zavrglo, saj tožnik glede na odločitev o tožbi za izdajo začasne odredbe nima pravnega interesa. Skladno z določilom prvega odstavka 73. člena ZUS-1 namreč zoper to sodbo ni dovoljena pritožba in glede na to, da pritožba ni mogoča, pomeni, da je sodišče z izdajo sodbe (točka I izreka) pravnomočno odločilo v zadevi, torej tožnik nima več pravnega interesa za začasno odredbo, ki je časovno vezana na čas do pravnomočne sodne odločbe.