Jedro

Zapuščen vojaški material po 2. točki prvega odstavka 4. člena ZvojI je vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora ali zaščite, ne da bi pred nastankom poškodbe posegla vanj katerakoli oseba. Če oseba s svojim neprevidnim ravnanjem povzroči eksplozijo, je pretrgana vzročna zveza med najdbo zapuščenega vojaškega materiala in nastankom poškodbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. list. RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 29.9.2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote Nova Gorica z dne 18.7.2003, s katero je upravni organ prve stopnje odločil, da se tožniku ne prizna statusa in pravic civilnega invalida vojne.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje ugotavlja, da iz upravnih spisov in izpodbijane odločbe nesporno izhaja, da je tožnik eksplozivno sredstvo – zapuščeni vojaški material, potem, ko ga je našel, prenesel v lopo, v kateri se je nahajala cela zbirka granat in min, ki jih je tožnik našel že pred tem. Tožnik je s svojim neprevidnim ravnanjem sam neposredno povzročil eksplozijo. Pretrgana je bila vzročna zveza med najdbo zapuščenega vojaškega materiala in nastankom poškodbe. Za zapuščen vojaški material v smislu 2. točke 1. odstavka 4. člena Zakona o vojnih invalidih (ZVojI, Ur. list. RS, št. 63/95, 2/97 – odločba US, 19/97, 21/97 in 75/97) se šteje vojaški material, ki ostane po končani dejavnosti vojaških enot na določenem območju brez nadzora ali zaščite, ne da bi pred nastankom poškodbe posegla vanj katerakoli oseba z namenom zbiranja, uporabljanja ali kakršnimkoli drugim namenom. Tožnik bi se glede na svojo starost moral zavedati posledic, ki jih lahko ima njegovo ravnanje, potem ko je vojaški material našel. Ne bi ga smel premikati, ampak bi o tem moral obvestiti pristojne službe. Krivda oziroma nekrivda v smislu 6. člena ZVojl je relevantna samo takrat, kadar iz konkretnih okoliščin izhaja, da je okvara zdravja nastala kot posledica naklepne samopoškodbe ali samomora, v konkretnem primeru pa ni moč govoriti, da je tožnik skušal narediti samomor oziroma se poškodovati, zato te določbe v konkretni situaciji ni mogoče uporabiti.

Tožnik v pritožbi priznava, da je njegovo dejanje pomenilo nevarnost tako zanj kot za druge, vendar pa obstaja dejstvo, da je do poškodbe prišlo zaradi opuščenega vojaškega materiala. Če bi bil namen zakonodajalca, da se pravno zavarujejo predvsem tisti primeri, v katerih pride do poškodbe ob tem, ko žrtev naleti na zapuščen vojaški material, ker ga država ni mogla odstraniti in s tem preprečiti nastanka invalidnosti, bi tak namen opredelil v samem zakonu ali v podzakonskem aktu, vendar tega ni storil. Zato je tolmačenje sodišča prve stopnje brez pravne osnove in je potrebno precizno izhajati iz določb ZVojI o krivdi in o pravici do statusa vojnega invalida. Kdaj gre za krivdo pa je nedvoumno opredeljeno v 6. členu ZVojI. Smiselno predlaga razveljavitev sodbe.

Tožena stranka se v odgovoru na pritožbo v celoti pridružuje razlogom v izpodbijani sodbi in Vrhovnemu sodišču predlaga zavrnitev pritožbe.

S 1.1.2007 je začel veljati ZUS-1, ki je kot izredno pravno sredstvo v upravnem sporu uvedel tudi revizijo. Po določbi 1. odstavka 107. člena ZUS-1 Vrhovno sodišče RS odloča o pravnih sredstvih, vloženih do 1.1.2007, po določbah ZUS-1. Na podlagi 2. odstavka 107. člena ZUS-1 se od 1.1.2007 vložene pritožbe, če ne izpolnjujejo pogojev za pritožbo po tej določbi, štejejo za revizije. Ker je pritožba tožeče stranke zoper sodbo sodišča prve stopnje vložena pred 1.1.2007, in ne izpolnjuje pogojev za pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1, se obravnava kot revizija. Sodba sodišča prve stopnje je v skladu z določbo 2. odstavka 107. člena ZUS-1 postala pravnomočna dne 1.1.2007. Revizija ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna razlaga pojma „zapuščenega vojaškega materiala“, v skladu z določbami (in upravno-sodno prakso v zvezi s tem pojmom) ZVojI.

Po določbi 2. točke 1. odstavka 4. člena ZVojI je civilni invalid vojne oseba iz prvega odstavka prvega člena tega zakona, ki je dobil okvaro zdravja kot nevojaška oseba, in sicer zaradi poškodbe, ki jo je povzročil zapuščen vojaški material, na ozemlju Republike Slovenije.

Revizijsko sodišče se v celoti strinja z opredelitvijo pojma „zapuščenega vojaškega materiala“, ki ga je podalo sodišče prve stopnje (revizijsko sodišče ga je navedlo v povzetku izpodbijane sodbe) in je v skladu z obstoječo upravno sodno prakso (sodba Vrhovnega sodišča RS, I Up 709/99 z dne 19.7.2001). Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da je bila na podlagi (v upravnem postopku) ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožnik s svojim neprevidnim ravnanjem sam neposredno povzročil nastalo eksplozijo, pretrgana vzročna zveza med najdbo zapuščenega vojaškega materiala in nastankom poškodbe.

Pravilen je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru uporaba določbe 6. člena ZVojI ne pride v poštev. Po tej določbi se šteje, da je podana krivda v smislu 1. odstavka 1. člena tega zakona, če je okvara zdravja ali smrt nastopila kot posledica naklepne samopoškodbe ali samomora, razen če je bila samopoškodba ali samomor izveden z namenom, izogniti se sodelovanju z agresorjem. V obravnavanem primeru seveda ne gre za naklepno samopoškodbo ali naklepni poskus samomora, zato te določbe v tem primeru ni mogoče uporabiti. Tožnik si napačno razlaga pojem „krivde“, kot izhaja iz določb ZVojI. V 6. členu ZVojI je samo izrecno določen primer, v katerem se šteje, da je podana krivda oškodovanca, kar pa ne pomeni, da je v vseh drugih primerih, ko je prišlo do okvare zdravja zaradi poškodbe v okoliščinah po tem zakonu, potrebno šteti, da je do poškodbe prišlo brez krivde poškodovanca. V obravnavanem primeru je tožnik s svojim neprevidnim ravnanjem povzročil nastalo eksplozijo, s tem pa je pretrgal vzročno zvezo med najdbo zapuščenega vojaškega materiala in nastankom poškodbe. V takem primeru pa (glede na definicijo pojma) ne gre več za zapuščeni vojaški material v smislu določb ZVojI. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso podani pogoji iz druge alinee prvega odstavka 4. člena v zvezi s prvim odstavkom 1. člena ZVojI.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in tudi ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (92. člen ZUS-1).