Jedro

Posameznik mora v zvezi z upravičenim razlogom za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja je odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti.

Sodišče ugotavlja, da tožnikovi občutki ogroženosti temeljijo na posplošenih predvidevanjih in ne konkretnih dogodkih, zato pritrjuje toženi stranki, da tožnik v postopku ni izkazal konkretnih razlogov ogroženosti in da je za zagotavljanje varnosti življenja in premoženja ljudi pristojna država s Policijo ali pa zasebne varnostne organizacije, ki delujejo v skladu z zakonodajo.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ zavrnil tožnikovo zahtevo za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti. Odločitev temelji na presoji pogojev iz drugega odstavka 14. člena Zakona o orožju (v nadaljevanju ZOro-1) in ugotovitvi, da zadržki javnega reda niso podani in da je stranka v smislu ZOro-1 zanesljiva, da je izpolnjevanje pogojev iz 5. in 6. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1 razvidno iz vpogleda v register orožja, saj stranka že poseduje 7 kosov različnega lovskega orožja. Upravni organ pa je bil mnenja, da stranka ne izpolnjuje pogoja za nabavo orožja iz razloga varnosti iz 4. točke 14. člena ZOro-1, saj razlog za nabavo varnostnega orožja ni zadostno in utemeljeno izkazan.

2.Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil in pritrdil razlogom za zavrnitev zahteve za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti. Ugotovil je, da je bila skladno z določbami 9. in 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP ) ter 20. člena ZOro-1 pritožniku dana možnost dokazovanja upravičenega razloga za posest in nošenje orožja, vendar tudi po mnenju organa druge stopnje pritožnik nima dovolj tehtnega razloga za posest in nošenje varnostnega orožja. Tožnik je namreč navedel le splošna dejstva v zvezi z bivanjem v bližini meje in prisotnostjo migrantov, na podlagi katerih pa ni mogoče utemeljeno sklepati, da je njegova osebna varnost dejansko kakorkoli ogrožena oziroma, da je zaradi spleta okoliščin njegova osebna varnost bolj ogrožena kot pri ostalih državljanih oziroma da je ogrožen do te mere, da bi za zagotovitev osebne varnosti potreboval orožje.

Bistvene navedbe strank v upravnem sporu

3.Tožnik v tožbi pojasnjuje, da živi tik ob schengenski meji z Republiko Hrvaško in da je bil v zadnjem času na tej meji ugotovljen porast števila raznih prestopnikov, predvsem ilegalnih prebežnikov, ki jih preko meje vodijo organizirane kriminalne skupine. Tudi v njegovi bližini se je začelo pojavljati več sumljivih oseb in vozil, zaradi česar se tožnik in njegovi družinski člani ne počutijo varno. Strah in konkretni občutek ogroženosti sta še toliko večja ponoči. Tožnik neposredno ob slovensko hrvaški meji obdeluje tudi zemljišča. Vsem so znana razna dejanja, od umora policista, do ugrabitve domačina, napadov na domačine in izvajanja raznih kraj z odtujitvijo vozil in vsega ostalega, kar si migranti in z njimi povezane osebe privoščijo, ko ne izbirajo sredstev za dosego svojih namenov in ciljev. Navaja tudi, da je zaradi grožnje določene osebe iz njegovega območja podal prijavo na PP Šmarje pri Jelšah. Vse navedeno utemeljuje trditev, da je konkretno ogrožen, upoštevati pa je treba tudi, da že ima izdano orožno listino za lovsko orožje in da zato upravičeno prosi še za izdajo ustreznega dovoljenja za varnostno orožje, tudi zato, ker že razpolaga s pištolo, ki bi jo želel uporabljati v svojstvu varnostnega orožja. Tožnik je bil v zvezi s podano vlogo tudi zaslišan na UE Šmarje pri Jelšah, kjer je svoje razloge še dodatno pojasnil, vključno s tem, da bi mu izdaja zaprošenega dovoljenja znatno okrepila občutek varnosti, da je zaupanja vredna oseba, ki orožje poseduje že 24 let in v vsem tem času ni prihajalo do nikakršnih zlorab z njegove strani, s čimer vse je tožnik še dodatno podkrepil izpolnjevane pogojev v skladu z ZOro-1, ki se nanašajo na izdajo orožne listine iz razloga varnosti.

4.Tožnika preseneča utemeljitev izpodbijane odločitve, saj država že po naravi stvari ne more zagotoviti (zlasti osebam, ki živijo v takšnem okolju kot tožnik) enake mere varnosti na celotnem svojem območju in je edino logično in življenjsko sprejemljivo, da se posameznikom, ki živijo na bolj tveganih območjih, omogoči večji obseg samozaščitnega ravnanja in večji občutek varnosti. Ne strinja se z navedbami tožene stranke, da ni izkazal zadostnega utemeljenega razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja iz razloga varnosti iz 4. točke 14. člena ZOro-1, ker odločitev ne temelji na njegovi specifični situaciji, ki dokazuje izpolnjevanje pogoja iz 4. točke drugega odstavka 14. člena ZOro-1.

5.Tožnik obširno pojasnjuje, da ne gre za imaginaren strah pred prebežniki, pač pa tudi strah pred organizatorji ilegalnih prehodov, torej kriminalnih združb katerim ti prehodi prinašajo ogromne dobičke, kar povečuje ogroženost vsakogar, ki živi na tem območju, tudi tožnika. Tožnik nikoli ne ve, kdaj bodo prej navedeni nasilni do njega samega, do njegove družine ali zoper premoženje, zaradi česar ves čas živi v strahu. Vse to bi se dalo preprečiti oziroma vsaj bistveno in znatno omiliti v primeru, da bi bilo tožnikovi zahtevi ugodeno in bi mu bilo dovoljeno nošenje orožje iz razloga varnosti. Dodaja, da ni presenetljivo, da policijska postaja ni posredovala podatkov o tožnikovi ogroženosti, saj je tožnik tudi navedel razloge, zakaj je temu tako, in sicer, da policije enostavno ni upal klicati, saj imajo prebežniki za sabo tihotapske kriminalne združbe, zato bi se s klici v preveliki meri izpostavljal in si nakopal še večje težave in še večjo ogroženost.

6.Ne strinja se z razlago tožene stranke, da je za zagotavljanje varnosti življenja ljudi in premoženja in za vzdrževanje javnega reda in miru pristojna država s policijo, za zagotavljanje osebne varnosti pa, da obstajajo tudi specializirane organizacije, ki so usposobljene za opravljanje varovanja in naj bi tako obstajale druge alternative zagotavljanja varnosti. Policija ne more biti ves čas v bližini, glede drugih oblik zagotavljanja varnosti v obliki specializiranih varnostnih organizacij pa pojasnjuje, da si navaden državljan (konkretno tožnik) takšnega varovanja ne more privoščiti, namestitev varnostne opreme pa bi lahko povzročila nasprotno reakcijo uperjeno zoper tožnika in njegovo družino. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi. Predlaga povrnitev stroškov.

7.Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da je odločba organa prve stopnje pravilna in zakonita, glede na dejansko stanje razvidno iz dokumentacije v upravnem spisu, navedbe tožnika pa so utemeljene iz razlogov, ki jih je tožena stranka navedla v odločbi. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

Glede oprave glavne obravnave

8.Dne 26. 5. 2025 je sodišče izvedlo glavno obravnavo, na kateri je tožena stranka vztrajala pri dosedanjih navedbah. Tožena stranka je vztrajala pri izpodbijani odločbi in odgovoru na tožbo.

9.Sodišče je v dokaznem postopku pregledalo listine upravnega spisa, ki se nanašajo na zadevo, in priloge sodnega spisa (A1 do A5). V soglasju s strankami je s tem povezane listine štelo za prebrane in jih ni posebej naštevalo. Zavrnilo je dokazni predlog za zaslišanje tožnika, ker izvedba predlaganega dokaza ne bi mogla vplivati na odločitev, ki se nanaša na pravilno uporabo materialnega prava in v tej zvezi z vprašanjem dokazne ocene.

K I. točki izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, zato se sklicuje na njene razloge (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa dodaja:

12.V skladu z drugim odstavkom 14. člena ZOro-1 pristojni organ izda posamezniku dovoljenje za nabavo orožja, dovoljenje za nabavo streliva, orožni list in dovoljenje za posest orožja, če je med drugim izpolnjen pogoj iz 4. točke 14. člena ZOro-1, da ima upravičen razlog za izdajo orožne listine. Ta pogoj je v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1 izpolnjen, če posameznik dokaže, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje.

13. Upravno sodišče RS

je v več sodbah zavzelo stališče, da je pri razlagi ZOro-1 treba izhajati iz narave stvari (orožja) ter načelnega izhodišča v Republiki Sloveniji veljavnega pravnega reda, da je država tista, ki primarno zagotavlja varnost ljudi (in premoženja) na svojem teritoriju in izvaja za to potrebne ukrepe, vključno z ukrepi uporabe sile zoper kršitelje zakonov. Iz ZOro-1 izhaja, da je civilno orožje prvenstveno namenjeno za lov, šport, zbiranje in le izjemoma za osebno varnost. Iz narave stvari in iz zakonske ureditve je tako razvidno, da se dovoljenje za nabavo varnostnega orožja izda le osebi, pri kateri je varnost zaradi posebnih okoliščin dejansko ogrožena v tolikšni meri, da bi zato nujno potrebovala varnostno orožje in oseba nima na izbiro nobenih drugih možnosti varovanja.

14.Prav tako je Vrhovno sodišče RS in Upravno sodišče RS v svojih odločitvah, na katere se sklicuje tudi tožena stranka, zavzelo med strankama sicer nesporno stališče, da mora posameznik v zvezi z upravičenim razlogom za izdajo dovoljenja za nabavo varnostnega orožja v skladu s prvo alinejo prvega odstavka 17. člena ZOro-1 dokazati, da je njegova osebna varnost ogrožena v tolikšni meri, da bi za zagotovitev le-te potreboval varnostno orožje. Iz ustaljene sodne prakse je tako razvidno, da je treba obravnavano zakonsko določilo razlagati restriktivno oziroma je presoja glede obstoja obravnavanega razloga stroga. Presoja upravičenosti razloga za izdajo dovoljenja za nabavo orožja je odvisna od okoliščin vsakega posamičnega primera, pri čemer se upošteva obstoj konkretno izkazane ogroženosti posameznika in ne le sklepanje oziroma občutek o tem, ter da se nadalje upošteva, ali je nabava orožja, na katero se nanaša vloga, edino in hkrati najbolj primerno sredstvo za odpravo ugotovljene konkretne nevarnosti. Trditveno in dokazno breme o tem, da je osebna varnost posameznika ogrožena tako in v tolikšni meri, da je nikakor ni mogoče zagotoviti drugače kot z zaprošenim varnostnim orožjem, je na stranki, ki zahteva izdajo dovoljenja. Takšno stališče izhaja že iz same določbe prve alineje prvega odstavka 17. člena ZOro-1, potrjuje pa ga tudi 20. člen tega zakona. Sodna praksa je v tovrstnih sporih posebej poudarila, da mora upravni organ skrbeti, da je ob interesu posameznika upoštevan tudi javni interes.

15.Po presoji sodišča je bila tožniku v postopku izdaje izpodbijane odločbe dana možnost pojasniti okoliščine in razloge, s katerimi je utemeljeval zakaj se tako on, kot njegova družina, počutijo ogrožene. Tako je tožnik že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe obširno pojasnil, da občutek ogroženosti izvira iz organiziranih in neorganiziranih prehodov migrantov meje z Republiko Hrvaško ter opisal tudi okoliščine, ki ta občutek ogroženosti (ugrabitev domačina, uboj policista...) povečujejo. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ocenila, da na podlagi tožnikovih navedb ni mogoče utemeljeno sklepati, da je njegova osebna varnost bolj ogrožena kot pri ostalih državljanih oziroma da je ogrožen do te mere, da bi za zagotovitev osebne varnosti potreboval orožje, toliko bolj, ker tožnik v postopku dogodkov, ki bi ogrožali njega ali člane njegove družine ni prijavil na Policijski postaji Šmarje pri Jelšah, kar izhaja iz dopisa te policijske postaje z dne 10. 3. 2021. Tožnik tem ugotovitvam ne nasprotuje, nasprotuje pa dokazni oceni obeh organov, da z navedbami v vlogi in v postopku pred izdajo odločbe ni izkazal ogroženosti.

16.Ker torej tožnik nasprotuje dokazni oceni, ki je upoštevala vse njegove navedbe v vlogi in samem postopku pred izdajo odločbe, sodišče ni sledilo njegovemu predlogu, da ga v postopku zasliši. Načelo proste presoje dokazov (10. člen ZUP), namreč določa, da mora dokazna ocena upravnega organa temeljiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, torej je dokazna presoja, ki upošteva vsa v postopku ugotovljena dejstva in predlagane dokaze, kar v zadevi ni sporno, v domeni organa in bi sodišče vanjo poseglo samo v primeru, ko bi upravni organ kršil dokazni standard skrbnosti in vestnosti pri presoji dokazov, kot ga določa 10. člen ZUP. Take kršitve sodišče ni ugotovilo.

17.Sodišče tako ugotavlja, da tožnikovi občutki ogroženosti temeljijo na posplošenih predvidevanjih in ne konkretnih dogodkih, zato pritrjuje toženi stranki, da tožnik v postopku ni izkazal konkretnih razlogov ogroženosti in da je za zagotavljanje varnosti življenja in premoženja ljudi pristojna država s Policijo ali pa zasebne varnostne organizacije, ki delujejo v skladu z zakonodajo.

18.Ker sodišče iz zgoraj navedenih razlogov meni, da je odločitev prvostopenjskega organa pravilna, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.K II. točki izreka:

19.Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

-------------------------------

1Sodba I U 464/2021

2Sklep Vrhovnega sodišča X Ips 162/2014 z dne 5. 6. 2014, sodba Vrhovnega sodišča I Up 28/1998 z dne 7. 3. 2001, sklep Vrhovnega sodišča X Ips 23/2013 z dne 13. 2. 2013 ter sodbe Upravnega sodišča III U 324/2016 z dne 19. 10. 2018, III U 100/2016 z dne 5. 5. 2017, II U 14/2016 z dne 15. 9. 2016, II U 216/2013 z dne 5. 2. 2014, I U 1642/2011 z dne 14. 11. 2012, III U 245/2018 z dne 14. 5. 2021

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o orožju (2000) - ZOro-1 - člen 14, 14/2, 14/2-4, 17, 17/1, 17/1-1

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.