Jedro

Tožnik nima pravice do nadomestila zaradi manjše plače na podlagi določb 133. do 137. člena ZPIZ (Uradni list RS, št. 12/92 do 54/98), če je postavil zahtevek v zvezi z odločbo Zavoda za pokojninsko zavarovanje Slovenije, na podlagi katere po razporeditvi na drugo delovno mesto ni imel manjše plače.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Tožnik je delal na delovnem mestu vodja stroja IS. Z odločbo Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja Slovenije (v nadaljevanju: Skupnost) z dne 27.8.1992 je bila zanj ugotovljena invalidnost III. kategorije kot posledica bolezni od 1.4.1992 dalje. S sklepom tožene stranke je bil tožnik razporejen na delovno mesto izmenskega vodje kontrole. S sklepom tožene stranke z dne 8.12.1995 je bil nato razporejen na delovno mesto skladiščnika pomožnega materiala, s tem, da je bilo z odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: Zavod) z dne 17.9.1996 ugotovljeno, da je tožnik sposoben opravljati navedeno delo.

S pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje, opr. št. Ps 792/97 z dne 28.6.2000 (pravnomočna je postala dne 22.1.2004), je bil zavrnjen tožnikov tožbeni zahtevek na razveljavitev odločb ZPIZ, opr. št. I-276830 z dne 3.2.1997 in 11.6.1997 in da je ZPIZ "dolžan opraviti novo odmero nadomestila zaradi manjše plače tožnika na delovnem mestu skladiščnika pomožnega materiala v S. za čas od 2.10.1996 dalje ter plačati tožniku zapadla mesečna nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi ...." Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da je tožena stranka dolžna uskladiti oziroma valorizirati odmerjeno pokojninsko osnovo po odločbi Skupnosti z dne 8.1.1993 za delovno mesto skladiščnika pomožnega materiala od 8.12.1995 dalje in mu poračunati nastale razlike plače, z obrestmi. Sodišče je odločitev oprlo na 134. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Uradni list RS, št. 12/92, 5/94, 7/96, 54/98, v nadaljevanju: ZPIZ), ki je določal, da je nadomestilo zaradi manjše plače na drugem delu enako razliki med pokojninsko osnovo, od katere bi se delovnemu invalidu odmerila invalidska pokojnina ob razporeditvi na drugo delovno mesto, in plačo, določeno ob razporeditvi delovnega invalida na drugo ustrezno delo s pogodbo o zaposlitvi. Po tej določbi zakona se šteje, da je bil tožnik razporejen dne 1.4.1992, ko je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti in ko je bil razporejen na delovno mesto izmenskega vodje kontrole. Takrat je bila njegova pokojninska osnova nižja od plače na drugem ustreznem delu. Določbo 134. člena ZPIZ je sodišča prve stopnje razlagalo tako, da ima na njeni podlagi delavec pravice le ob prvi odmeri nadomestila, ne pa tudi pri poznejših razporeditvah, kot v tem sporu, ko je bil tožnik razporejen na delovno mesto skladiščnika pomožnega materiala.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo z utemeljitvijo, da določba 134. člena pri nadaljnjih razporeditvah nove odmere več ne omogoča. Ta bi bila možna le tedaj, če delovni invalid zaradi sprememb zdravstvenega stanja pridobi pravico do razporeditve na drugo ustrezno delo, kar se pa v tožnikovem primeru ni zgodilo.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnik vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče reviziji ugodi. Navajal je, da sodišči druge in prve stopnje zmotno razlagata določbi 133. in 134. člena ZPIZ. Nobeden od navedenih členov ne določa, da mora razlika med pokojninsko osnovo in plačo obstajati le ob prvi razporeditvi delavca na ustrezno delovno mesto in da ob poznejših razporeditvah delavec - invalid nima pravice do razlike med pokojninsko osnovo in plačo. Ko je bil tožnik razporejen na delovno mesto izmenskega vodje kontrole, ni bil prikrajšan pri plači. Z razporeditvijo na delovno mesto skladiščnika pomožnega materiala pa je bila plača bistveno nižja, kot na delovnem mestu, na katerem je nastala invalidnost. Revizija je bila na podlagi 375. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP) poslana toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, ki jo je dovoljeno vložiti le pod pogoji, ki so določeni v 367. členu ZPP, in zaradi razlogov, ki jih ZPP izčrpno našteva v 370. členu.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožnik revizijskega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni uveljavljal, zato v zvezi s tem razlogom revizijsko sodišče izpodbijane sodbe ni preizkusilo.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

V 133. do 137. členu ZPIZ, ki je veljal v času, ko je bilo odločeno o tožnikovih pravicah kot invalidu III. kategorije, je bilo urejeno nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. V prvem odstavku 133. člena so bili določeni splošni pogoji do pravice do nadomestila zaradi dela na drugem ustreznem delu, v drugem odstavku pa pravice invalidov v času poklicne rehabilitacije. Drugi odstavek 134. člena ZPIZ je določal, da se nadomestilo zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu delovnemu invalidu odmeri v višini razlike med pokojninsko osnovo, od katere bi se mu odmerila invalidska pokojnina ob nastopu zaposlitve na drugem ustreznem delu, in osnovo, za katero je zavarovan ob nastanku invalidnosti, s tem, da se le-ta za odmero nadomestila upošteva najmanj v znesku najnižje pokojninske osnove. Po določbi 137. člena ZPIZ se za ugotovitev osnove za izračun nadomestil iz 94. člena tega zakona - torej tudi za nadomestila plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu - in za odmero teh nadomestil, smiselno uporabljajo določbe o oblikovanju pokojninske osnove in o najvišji in najnižji pokojninski osnovi.

Tožnik je v tožbenem zahtevku zahteval uskladitev oziroma valorizacijo odmerjene pokojninske osnove po odločbi Skupnosti, št. 24-0.276.830 z dne 8.1.1993 (v zbirki listin A2), ki bi naj nastala zaradi razporeditve na delovno mesto skladiščnika pomožnega materiala. Za tako uveljavljeni zahtevek nista podani ne dejanska ne pravna podlaga. Z odločbo ZPIZ-a z dne 8.1.1993 tožniku ni bila priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem delovnem mestu, saj je bilo ugotovljeno, da ne obstaja razlika med invalidsko pokojnino ob njegovi razporeditvi (27.453,04 SIT) na delovno mesto izmenskega vodje in plačo, določeno za to delovno mesto (30.662,49 SIT). Ker tožniku po 134. členu ZPIZ sploh ni bilo odmerjeno nadomestilo, tudi ni podana zakonska podlaga za valorizacijo pokojninske osnove za njegovo odmero po 135. členu ZPIZ oziroma usklajevanje po 136. členu ZPIZ. Tudi v primeru, če bi bil tožnik upravičen do pravic, ki mu jih dajeta omenjeni zakonski določbi (135. in 136. člen ZPIZ), je izpolnitev te obveznosti po 143. členu ZPIZ naložena Zavodu, ne pa delodajalcu oziroma v obravnavanem primeru toženi stranki. Po prvem odstavku 143. člena ZPIZ Zavod zagotavlja sredstva ter odmerja, usklajuje in izplačuje nadomestila iz 3. in 5. alinee 94. člena zakona. Po 5. alinei omenjenega zakonskega določila je zavarovancu s preostalo delovno zmožnostjo kot ena izmed pravic zagotovljeno denarno nadomestilo plače zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Ker tožena stranka ni nosilec materialnih obveznosti za izplačevanje oziroma usklajevanje denarnega nadomestila - tudi če bi bil tožnik do nje upravičen - je ne morejo zadeti pravne posledice uveljavljenega tožbenega zahtevka.

Revizijsko sodišče je po obrazloženem revizijo na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno.