Jedro

Toženec ni dolžan dokazovati, da ni zadrževal tožnikovega avtomobila. Dokazno breme, da je bila njegova lastninska pravica na avtomobilu kršena (z nezakonitim zadrževanjem ali drugače), je na tožniku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni: - v izpodbijani I. točki izreka tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki vrniti oziroma izročiti avtomobil znamke Hyundai Terracan 2,9 D, v roku 15 dni," - in v izpodbijani III. točki izreka tako, da se glasi: "Tožnik mora tožencu povrniti stroške postopka na prvi stopnji v znesku 1.841,33 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje."

II. Tožnik mora tožencu povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 504,99 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Tožnik je pri tožencu servisiral osebni avto Hyundai Terracan. Avto ni bil uspešno popravljen, zato je tožnik v zvezi s tem vložil tožbo na izročitev avtomobila in plačilo 1.164,80 EUR s pripadki.

2. Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora toženec tožniku v roku 15 dni vrniti oziroma izročiti avtomobil znamke Hyundai Terracan 2,9 D (I. točka izreka), "v presežku" zavrnilo zahtevek (II. točka izreka) in odločilo, da bo "o stroških odločeno s posebnim sklepom" (III. točka izreka).

3. Zoper odločitev sodišča prve stopnje se pritožuje toženec, ki med drugim navaja, da tožnik nikoli ni imel interesa za rei vindikacijski zahtevek, toženec vozila namreč ni nikoli zadrževal ali preprečeval, da bi ga tožnik odpeljal. 4. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 5. Pritožba je utemeljena.

6. Rei vindikacijski ali vrnitveni zahtevek (92. člen Stvarnopravnega zakonika) je namenjen varovanju lastninske pravice. Kljub morebitni formalni izpolnitvi pogojev iz navedenega člena (da ima lastnik na sporni stvari lastninsko pravico in da je stvar v dejanski oblasti toženca) zahtevku ni mogoče ugoditi, če sploh ni izkazano, da je bila lastninska pravica kršena. Kršitev oziroma ogroženost pravice je splošna procesna predpostavka za katero koli pravno varstvo.

7. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je imel toženec vse do poziva odvetnika tožnikovo vozilo še v delu, ker so čakali, da vgradijo turbino, ko je bila zadeva enkrat na sodišču, pa je toženec tožnika celo pozval, naj avto odpelje. Glede na predzadnji stavek 32. točke obrazložitve je sodišče prve stopnje sprejelo tožnikovo navedbo, da ga je toženec pozval, naj odpelje avto, vendar nadalje zaključuje, da toženec ni predložil "pisnega poziva tožencu [sic! pravilno: tožniku], ki bi dokazoval, da je tožnika pozval, naj odpelje vozilo."

8. Takšen materialnopravni zaključek je po oceni pritožbenega sodišča napačen, kot pravilno opozarja pritožba. Toženec ni dolžan dokazovati, da ni zadrževal tožnikovega avtomobila. Dokazno breme, da je bila njegova lastninska pravica na avtomobilu kršena (z nezakonitim zadrževanjem ali drugače), je na tožniku.

9. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, da bi toženec tožniku kakorkoli preprečeval ali prepovedoval odpeljati sporni avto. Tudi s stališča splošne logike in izkušenj je to zelo malo verjetno: mehanik nima nobenega interesa, da na svojem dvorišču zadržuje tuj nevozen avto, glede katerega je očitno, da ga ne bo (več) popravljal in mu je torej le še v napoto. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku ni uspelo dokazati svojih navedb, da je toženec njegov avto kadarkoli zadrževal oziroma tožniku odrekal pravico, da ga odpelje. Tožnik se je prostovoljno odločil, da bo avto dal v popravilo k tožencu, njegove navedbe, da mu ga toženec nato ni želel vrniti, pa so bile pavšalne in neizkazane. Glede na navedeno tožniku lastninska pravica na avtomobilu nikoli ni bila kršena, zato tudi nima pravnega interesa za rei vindikacijski zahtevek.

10. Ker je pritožba v celoti utemeljena, ji je pritožbeno sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo (peta alineja 358. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11. Sprememba odločitve o glavni stvari terja tudi spremembo odločitve o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je po spremembi sodbe prve stopnje toženec v celoti uspel, mu mora tožnik povrniti stroške postopka na prvi stopnji, ki znašajo 1.841,33 EUR in so razvidni iz stroškovnika v prilogi B4. Ker je toženec s pritožbo v celoti uspel, mu je tožnik dolžan povrniti njegove pritožbene stroške, ki obsegajo odgovor na redno pravno sredstvo (375 točk), 2 % materialnih izdatkov, sodno takso za pritožbo in 22 % DDV na odvetniške storitve, skupaj 504,99 EUR. Vse stroške mora tožencu povrniti v 15 dneh (313. člen ZPP), v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (378. člen Obligacijskega zakonika).