Jedro

ZPP pred novelo ZPP-D, ki je začela veljati 1.10.2008, v primeru zamude roka za predložitev listin ni predvideval sankcije prekluzije. Šlo je za sodni rok, ki ni prekluzivne narave.

Tožnik je upravičen do povrnitve neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganja v stanovanje, če je imel soglasje toženke oz. njenega pravnega prednika.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da je toženka dolžna tožniku plačati 14.729,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2005 do plačila in mu povrniti 3.124,49 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila (1. odstavek 1. točke). V presežku, za glavico 3.374,84 EUR z obrestmi in obrestni del od pravdnih stroškov od izdaje sodbe do poteka paricijskega roka, je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. odstavek 1. točke).

Zoper obsodilni del sodbe se pritožuje toženka iz vseh pritožbeni razlogov 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s kasnejšimi spremembami; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma jo v izpodbijanem delu razveljavi in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb postopka. Pojasnjuje, da je sodišče na naroku 2.9.2008 s sklepom naložilo tožniku, da v roku 8 dni v dveh izvodih predloži dopis F. P. z dne 15.11.1996, sklep R z dne 18.7.1995 in izjavo P. z dne 18.10.1996, sicer jih ne bo upoštevalo. Tožnik je zahtevane listine predložil 19.9.2008, kar je prepozno, zato jih prvo sodišče ne bi smelo upoštevati in nanje opreti svojo odločitev. Ne sprejema zaključka sodišča, da stanovanje ni bilo preneseno v njen osnovni kapital že ob njeni ustanovitvi v letu 1991. Graja dokazno oceno sodišča, da iz listin izhaja, da je toženka postala lastnica stanovanja šele v letu 1996 in ne ob njeni ustanovitvi. Povzema in analizira vsebino listinskih dokazov (listin iz sodnega registra, pregled fonda z dne 30.11.1992, sklep skupščine toženke z dne 17.9.1996) in poudarja, da bi prvo sodišče, če bi jih vestno in skrbno ocenilo, ugotovilo, da je bilo predmetno stanovanje vloženo kot stvarni vložek v osnovni kapital toženke že z aktom o ustanoviti družbe z dne 24.6.1991. Sklep z dne 17.9.1996 pa je bil sprejet zgolj zaradi potrebe zemljiškoknjižnega vpisa. Ker ustanovitelj toženke, R ni bil lastnik stanovanja ob izdaji sklepa z dne 18.7.1995, ni mogel odločati o najemu stanovanja oziroma soglasju za obnovitvena dela, sklep toženke ne zavezuje in je brezpredmeten. Nepravilnost presoje sodišča dokazuje tudi najemna pogodba z dne 18.4.1992, ki jo je za predmetno stanovanje sklenila toženka kot najemodajalka s M. S. kot najemnico. Najemna pogodba dokazuje lastništvo toženke. Do tega dokaza se prvo sodišče ni opredelilo. Nadalje pritožba opozarja na izpoved tožnika, da so bila vsa vlaganja v obnovo stanovanja opravljena v letih 1997 do 2000. Iz tega razloga sklep toženke z dne 28.1.2000 po vsebini ne more pomeniti soglasja za izvedbo predmetnih vlaganj. Vlaganja, ki jih tožnik uveljavlja, so bila opravljena pred letom 2000 in se zato navedeni sklep nanje ne nanaša. Sodišče prve stopnje zato neutemeljeno zaključuje, da sklep z dne 28.1.2000, predstavlja pisno soglasje lastnika za obnovo stanovanja, ki je bilo pred tem. Sklep velja od njegovega sprejema in ne za nazaj. Pritožba nasprotuje ugotovitvi, da dopis RTH z dne 1.2.2010 potrjuje, da je toženka vedela za obnovo stanovanja. Iz dopisa kaj takega ni razvidno, poleg tega pa je bil ta dokaz vložen v nasprotju z 286. členom ZPP in ga sodišča ne bi smelo upoštevati. Ne glede na to vsebina dopisa potrjuje, da je toženka s stanovanjem razpolagala samostojno in ni bila vezana na sklepe tretjih oseb. Dopis dokazuje, da sklep R z dne 18.7.1995 za toženko ni veljal in ni mogel povzročiti nobenih posledic. Sklepa z dne 18.7.1995 in z dne 28.1.2000 tako nista mogla predstavljati pisnega soglasja lastnika za vlaganja v stanovanje, zato ni podan temelj tožbenega zahtevka v smislu 86. člena Stanovanjskega zakonika (Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami; SZ-1), ki določa, da najemnik ne sme spreminjati prostorov in opravljati koristnih vlaganj v stanovanje brez predhodnega pisnega soglasja lastnika. Toženka se nadalje tudi ne strinja z zaključkom sodišča, da je tožnik uporabljal stanovanje pred sklenitvijo najemne pogodbe in da je to pravico nanj prenesel F. P. Priča B. A. je izpovedal, da P. ni imel sklenjen najemne pogodbe, P. pa je tudi izpovedal, da za stanovanje ni nikoli plačeval najemnine in da so se njegova vlaganja poračunavala z najemnino. Ti izpovedi dokazujeta, da na tožnika ni bilo mogoče prenesti najemne pravice na stanovanju, saj je P. ni imel. Četudi bi jo imel, je ne more prenesti na tretjo osebo, saj je oddajanje stanovanja v najem izključna pravica lastnika stanovanja. Glede višine prisojenega zneska meni, da razlogi sodbe ne omogočajo njenega preizkusa, ker ni razdelana po posameznih koristnih vlaganjih. Izvedenec G. M. je izjavil, da izgradnja kopalnice ne gre šteti za obnovo stanovanja, pač pa novo gradnjo. Za novogradnjo kopalnice tožnik ni imel nobenega soglasja, zato ni upravičen do povrnitve stroškov za izgradnjo kopalnice. Pri izračunu višine vlaganj sodišče tudi ni upoštevalo neprerekane navedbe P., da so se njegova vlaganja poračunala z najemnino za stanovanje. Ni se mogoče strinjati s sodiščem, da je izvedenčevo mnenje jasno in preverljivo, saj na določena vprašanja sploh ni odgovoril, zato je toženka mnenju ves čas nasprotovala. Neverodostojnost in nestrokovnost mnenja izkazuje tudi izvedenčeva izjava, da je možno, da ocena vlaganj v stanovanje presega njegovo vrednost. Pritožba je bila vročena tožniku, ki je nanjo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu v okviru pritožbenih razlogov in v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP).

Pritožba nima prav, da prvo sodišče svoje odločitve ne bi smelo opreti na dokazne listine: sklep R z dne 18.7.1995, dopis F. P. z dne 15.11.1996 in njegovo izjavo z dne 18.10.2006. V skladu s 1. odst. 286. člena ZPP mora stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Iz podatkov spisa je razvidno, da je tožnik na prvem naroku za glavno obravnavo 2. 9. 2008 pravočasno ponudil omenjene dokaze. Ker listin ni imel v zadostnem številu izvodov, mu je sodišče prve stopnje s sklepom naložilo, da jih v roku 8 dni predloži v dveh izvodih, ter ga pri tem opozorilo, da jih ne bo upoštevalo, če jih v roku ne bo predložil. Tožnik je res, kot opozarja pritožba, le-te predložil kasneje, 22.9.2008, vendar pa v tem času veljavni ZPP, v nasprotju s kasnejšim ZPP-D (Ur. l. RS, št. 45/08), ki je začel veljati 1.10.2008, v primeru kršitve roka za predložitev listin ni predvideval sankcijo prekluzije. Šlo je za sodni rok, ki ni prekluzivne narave. Smisel rokov v okviru procesnega vodstva sodišča je pospešitev postopka, ta cilj pa je dosežen samo v primeru, ko sodišče zamudo roka sankcionira. Če je stranka procesno dejanje opravila sicer po poteku roka, vendar preden je sodišče o tem odločilo, ni razloga, da procesnega dejanja stranke ne bi upoštevalo. Prekluzivno učinkovanje teh procesnih rokov bi bilo namreč v nasprotju z njihovim namenom, ki je bil z dopolnitvijo očitno dosežen. Takšno stališče je zavzela tudi sodna praksa (Ustavna odločba Up-191/01, sklep VSK II Cpg 235/2001, sklep VSL II Cp 958/2000). Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo navedene listine, zato ne gre za smiselno zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je štelo za dokazano, da je tožnik imel soglasje za obnovo stanovanja in je na podlagi 98. člena SZ-1 upravičen do povrnitve neamortiziranega dela koristnih in potrebnih vlaganj v stanovanje. Temu toženka v pritožbi nasprotuje, vendar neutemeljeno. Ni sporno med pravdnima strankama, da je bil tožnik ob izselitvi stanovanja, katerega lastnik je bila toženka, najemnik na podlagi najemne pogodbe z dne 24.3.2000 in da je ob izselitvi tudi zahteval povrnitev koristnih in potrebnih vlaganj vanj. Sporno pa je, ali je imel tožnik za vlaganja v stanovanje, ki so bila sicer opravljena pred letom 2000, kar potrjuje izpoved tožnika (list. št. 84 in 112), soglasje toženke. Dokazna ocena, ki temelji predvsem na sklepih z dne 18.7.1995 in 28.1.2000 ter izjavah tožnika in prič F. P. in B. A., je celovita in prepričljiva ter jo pritožbeno sodišče sprejema. V sklepu z dne 18.7.1995, ki ga je izdal R, ki je bil ustanovitelj toženke, je določeno, da se F. P. dodeli predmetno stanovanje in da stroške obnove nosi sam. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da vsebina dogovora, da P. stroške adaptacije nosi sam, kaže na to, da je imel soglasje R za obnovo stanovanja. Toženka se pri tem neutemeljeno zavzema, da je sklep neveljaven, ker v letu 1995 R ni bil lastnik stanovanja in zato ni mogel odločati o dodelitvi stanovanja in dajanju soglasij za obnovitvena dela. Pritrditi je treba sodišču prve stopnje, da toženka ni dokazala, da je bila v tem času lastnica stanovanja, kar bi kazalo, da je sklep izdala nepooblaščena oseba. Četudi bi bilo res, kot trdi toženka, da je bilo stanovanje vloženo kot stvarni vložek v osnovni kapital že z aktom o njeni ustanovitvi z dne 24.6.1991, družba z omejeno odgovornostjo ne postane lastnica nepremičnin, vloženih v osnovni kapital, že s svojo ustanovitvijo. V skladu z 33. členom Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št. 6/80 s kasnejšimi spremembami; ZTLR) se pridobi lastninska pravica na nepremičnini na podlagi pravnega posla z vpisom v javno knjigo. Toženka je trdila (vloga z dne 11.6.2009, list. št. 141), da se je vknjižila v zemljiško knjigo na podlagi akta o njeni ustanovitvi in sklepa sodišča o ustanovitvi družbe ter sklepa z dne 17.9.1996 (priloga B6), kar tožnik ni prerekal, spričo česar je zaključiti, da toženka pred letom 1996 še ni bila lastnica spornega stanovanja, temveč je še vedno ostalo v lasti R. Tudi najemna pogodba z dne 18.4.1992, sklenjena med toženko kot najemodajalcem in M.S. kot najemnico še ne predstavlja zanesljivega dokaza, da je tisti, ki nastopa kot najemodajalec tudi lastnik stanovanja. Sklep z dne 18.7.1995 predstavlja veljavno soglasje za izvedbo adaptacije, ki ga je dalo R kot lastnik stanovanja in zavezuje tudi novega pridobitelja lastninske pravice, to je toženko, ki je, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, vedela za obnovo. Že iz sklepa je razvidno, da je bil poslan toženki, ki ni nikoli trdila, da ga ne bi prejela, prav tako pa iz dopisa RTH z dne 1.2.2010, ki je pravni naslednik R, p.o., izhaja, da je R, p.o., vse sklepe v zvezi z dodeljevanjem stanovanj pošiljal toženki. Toženka je bila torej seznanjena z izdajo soglasja za adaptacijo stanovanja. Pritožnica sicer utemeljeno opozarja, da je bil dopis z dne 1.2.2010 predložen prepozno in da dokaz ne bi smel biti izveden, vendar pa toženka bistvene kršitve določb postopka iz 1. odst. 339. člena ZPP glede na določbo 286.b člena ZPP ne more uveljavljati v pritožbi, ampak bi jo morala takoj, ko je sodišče na naroku za glavno obravnavo 1.2.2010 sklenilo, da se dokazovanje zaključi, pa tega ni.

Tožnik je trdil, da F.P. zaradi pomanjkanja denarja ni opravil celotne adaptacije, zaradi česar je bilo v soglasju s toženko dogovorjeno, da vstopi v njegov položaj in nadaljuje z adaptacijo. Toženka se je temu upirala s trditvijo, da tožnik za izboljšave v stanovanju, ki jih je opravil, ni imel rimana, o čemer sta se tožnik in P. dogovorila s sporazumom z dne 21.11.1996 (priloga A23), ni bila obveščena in s tem ne bi soglašala. Sodišče prve stopnje je ocenilo izpovedi tožnika, P. in B. A., ki je bil pri toženki zaposlen kot tehnični vodja, in ugotovilo, da je soglasje k prenosu pravic iz sklepa z dne 18.7.1995 v imenu toženke (lastnika) dal B. A. To ugotovitev toženka v pritožbi izpodbija pavšalno s trditvijo, da ne sprejema zaključka, da je P. na tožnika prenesel svoja upravičenja, s čimer pa ne more doseči nasprotne odločitve. Sklep z dne 18. 7. 1995 daje soglasje za adaptacijo predniku tožnika, iz dopisa z dne 15.11.1996 (priloga A21), ki je bil poslan toženki (toženka ni trdila, da ga ne bi prejela), je razvidno, da je P. predlagal prenos njegove pravice na tožnika, obstoj soglasja toženke, da tožnik vstopi v položaj P., pa predstavlja podlago za tožnikovo nadaljnjo obnovo. Pritožbene navedbe, da je priča A. izpovedal, da P. ni imel najemne pogodbe, predstavljajo nedovoljene pritožbene novote, ki niso upoštevne (1. odst. 337. člena ZPP), saj toženka ni izkazala, da jih brez svoje krivde ne bi mogla zatrjevati že pred sodišče prve stopnje. Tudi sicer izvedba dokaza z zaslišanjem priče ne more nadomestiti pomanjkljivih trditev toženke. Zgolj na podlagi izpovedi priče prvo sodišče ni bilo dolžno sklepati na morebitni neobstoj najemnega razmerja med toženko in P. Ne glede na to je v tej zadevi bistveno, da je tožnik pridobil soglasje za obnovo s tem, da se je toženka strinjala, da stopi na mesto svojega predhodnika, ki mu je bila s sklepom z 18.7.1995 na podlagi dodelitve spornega stanovanja dopuščena adaptacija. Sklep z dne 28.1.2000 (priloga A3), v katerem je zapisano, da tožnik stroške obnove nosi sam, pa kvečjemu dodatno kaže, da je toženka obnovitvena dela, ki so bila vsa opravljena do leta 2000, odobrila in z njimi soglašala. Nasprotna pritožbena razlaga je nerazumljiva. Toženka ni trdila, da bi bila tudi po izdaji tega sklepa, opravljena kakšna adaptacijska dela, na katera bi se dogovor iz sklepa nanašal. Pravilno je zato stališče sodišča prve stopnje, da (splošno) soglasje, upoštevajoč neprimerno stanje stanovanja za bivanje, predstavlja podlago za izvedbo del, ki so bila opravljena v stanovanju.

Neutemeljen je pritožbeni očitek, da se višine prisojenega zneska ne da preizkusiti. Tožnik je konkretiziral vsa opravljena obnovitvena dela v stanovanju, toženka pa je le posplošeno ugovarjala, da tožnik vseh del ni opravil. Nikoli ni trdila, da posamezna konkretna dela niso bila izvedena, prav tako ne, da tožniku povrnitev vlaganj, ki so bila, ne bi šla, čeprav je določena opravil tudi njegov prednik P. Ni ugovarjala, da se vlaganja P. ne bi smela upoštevati. Zato v pritožbi ne more uspešno uveljavljati, da višina zahtevka ni ustrezno dokazana, ker sodišče prve stopnje pri izračunu vlaganj ni upoštevalo okoliščine, da so se P. vlaganja poračunavala z najemnino (1. odst. 337. člen ZPP). V prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki je izvedensko mnenje izvedenca G.M. sprejelo potem, ko je izvedenca tudi zaslišalo, pritožbeno sodišče nima pomislekov. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavlja izvedensko mnenje M, ki si je ogledal stanovanje, zadostno in ustrezno podlago za ugotavljanje odločilnih dejstev v obravnavani zadevi. V čem naj bi bilo izvedensko mnenje pomanjkljivo, pritožba ne pojasni. Izvedenec je ugotovil, da so bila vsa zatrjevana dela opravljena in jih je treba opredeliti kot koristna in potrebna, saj je bilo stanovanje pred obnovo neprimerno za bivanje, ter tudi ocenil vrednost neamortiziranega dela teh vlaganj. V pravilnost zaključka sodišča prve stopnje, da je treba tudi izgradnjo kopalnice v stanovanju, ki je prej ni bilo, šteti za koristen in potreben strošek vlaganja v okviru adaptacije stanovanja, pritožbeno sodišče ne dvomi. Izgradnje kopalnice v že obstoječe stanovanje ni mogoče šteti za novo stvar. Izjava izvedenca, da je možno, da ocena vlaganj v posamezno stanovanje presega njegovo vrednost, ni neverjetna (slabo stanje stanovanja v več kot 100 let stari zgradbi, ki je bilo popolnoma neustrezno za bivanje), še pa manj pa dokazuje neverodostojnost izvedenca, kar prikazuje pritožnica.

Glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani. Ob odsotnosti kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in v izpodbijanem delu sodbo sodišča prve stopnje potrditi.

Toženka s pritožbo ni uspela, tožnikovega odgovora na pritožbo, pa glede na njegovo vsebino, ni mogoče šteti kot potreben strošek (155. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je zato odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 165. člena ZPP v zvezi 1. odst. 154. člena ZPP).