Jedro

Tožena stranka pravilno opozarja na določilo paragrafa 29 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS z dne 21. 9. 1928, ki določa ako se državljanka kraljevine omoži s tujim državljanom, izgubi državljanstvo, razen če po predpisih zakonov moževe domovine ni pridobila njegovega državljanstva ali če si je pridržala državljanstvo kraljevine z ženitno pogodbo ali če take pogodbe ni, ako je podala ob sklenitvi zakona tako izjavo. Pravilno je stališče tožene stranke, da si AA ob sklenitvi zakonske zveze ni pridržala državljanstva Kraljevine SHS z ženitno pogodbo oziroma da bi takrat podala takšno izjavo. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali je po predpisih moževe domovine s poroko dne 8. 8. 1936 pridobila moževo državljanstvo. Od te ugotovitve je namreč odvisno ali je tožnica po poroki z avstrijskim državljanom po določbi paragrafa 29 Zakona o državljanstvu SHS obdržala svoje dotedanje državljanstvo oziroma pridobila moževo državljanstvo, zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za notranje zadeve z dne 4. 7. 2001 odpravi in vrne zadeva toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnika in potrdila odločbo Upravne enote A, Sektorja za upravne notranje zadeve, Oddelka za matične zadeve z dne 23. 4. 2001. Organ prve stopnje je s svojo odločbo ugotovil, da se AA, roj. 23. 4. 1910 v kraju B, Avstrija in umrla 20. 12. 1986 v Avstriji, ni štela za jugoslovansko državljanko. Organ prve stopnje je ugotovil, da je dne 8. 8. 1936 v C sklenila zakonsko zvezo z BB, domovinsko pristojnim v občino D pri Celovcu. V poročni matični knjigi pa ni zaznambe, da bi AA podala izjavo o pridržbi državljanstva, zato je po paragrafu 29 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS s pridobitvijo avstrijskega državljanstva izgubila dotedanje jugoslovansko državljanstvo in domovinstvo v A. Tožena stranka v svoji obrazložitvi navaja, da je za pokojno pri presoji njenega državljanstva relevanten podatek o domovinstvu in državljanstvu njenega očeta, po poroki pa podatek o domovinstvu in državljanstvu njenega moža BB. V času rojstva je pridobila po svojem očetu enotno avstrijsko državljanstvo in domovinstvo v A glede na tedanjo avstrijsko zakonodajo o državljanstvu in domovinstvu. Tudi iz zglaševalne pole za območje nekdanje občine A izhaja, da je bil njen oče na dan 13. 7. 1907 domovinsko pristojen v A. Po razpadu Avstro Ogrske monarhije leta 1918 je mesto A ostalo v novo nastali kraljevini, zato so prebivalci z domovinstvom v tem kraju v skladu s 70. členom Senžermenske mirovne pogodbe postali državljani Kraljevine SHS. Tožena stranka nadalje navaja, da je s poroko AA svoje dotedanje državljanstvo in domovinstvo izgubila v skladu s paragrafom 29 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS. Tožena stranka še navaja, da tožnik v postopku ni predložil nobenega dokaza o tem, da bi zadržala državljanstvo kraljevine. V zvezi s trditvijo tožnika, da ob sklenitvi zakona ni prišlo do podelitve avstrijskega državljanstva pa tožena stranka navaja, da je bila domovna občina BB D pri Celovcu in da je bil avstrijski državljan in ni imel domovinske pristojnosti na območju Kraljevine Jugoslavije, zato tudi ni mogel imeti državljanstva kraljevine. Organ prve stopnje pa tudi ni ugotavljal dejstev za dokazovanje tujega državljanstva.

Tožnik v tožbi navaja, da je bilo z odločbo Mestne zaplembene komisije A ugotovljeno, da je bila AA jugoslovanska državljanka in zato je bilo z odločbo iz leta 1946 rešeno vprašanje državljanstva kot predhodno vprašanje. Tožnik meni, da je tožena stranka vezana na pravnomočno rešeno vprašanje iz odločbe iz leta 1946. Tožnik nadalje še navaja, da v letu 1936 v Republiki Avstriji takratni predpisi v Republiki Avstriji niso predvidevali, da bi zakonec ex lege pridobil avstrijsko državljanstvo samo s sklenitvijo zakona. Tožnik navaja, da AA leta 1936 ni pridobila avstrijskega državljanstva in je še naprej živela na domačem kraju pri svojem očetu in tudi ostala v slovenskem domovinstvu. Predlaga, da se odločba tožene stranke odpravi in da se mu povrnejo tudi stroški postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da ocenjuje, da je njena odločitev pravilna in zakonita, zato predlaga, da se tožba tožnika zavrne.

Zastopnik javnega interesa, Državno pravobranilstvo Republike Slovenije, je prijavil udeležbo v tem upravnem sporu.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa in navedb v tožbi izhaja, da med strankama ni sporno, da se je AA, rodila 23. 4. 1910 v Avstriji in v Avstriji dne 20. 12. 1986 tudi umrla. Med strankama tudi ni sporno, da je imenovana po rodu dobila državljanstvo očeta in postala državljanka Kraljevine SHS. Prav tako ni sporno, da se je v C dne 8. 8. 1936 poročila z BB, avstrijskim državljanom.

Tožena stranka pravilno opozarja na določilo paragrafa 29 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS z dne 21. 9. 1928, ki določa ako se državljanka kraljevine omoži s tujim državljanom, izgubi državljanstvo, razen če po predpisih zakonov moževe domovine ni pridobila njegovega državljanstva ali če si je pridržala državljanstvo kraljevine z ženitno pogodbo ali če take pogodbe ni, ako je podala ob sklenitvi zakona tako izjavo. Tožena stranka navaja, da je bilo v upravnem postopku ugotovljeno, da si državljanstva Kraljevine SHS imenovana ni pridržala z ženitno pogodbo, prav tako ni podatka, da bi ob sklenitvi zakona takšno izjavo podala, tožnik tudi v tožbi ne postavlja takšne trditve. Zato je pravilno stališče tožene stranke, da si AA ob sklenitvi zakonske zveze ni pridržala državljanstva Kraljevine SHS z ženitno pogodbo oziroma da bi takrat podala takšno izjavo.

Odprto pa je ostalo vprašanje ali je po predpisih moževe domovine s poroko dne 8. 8. 1936 pridobila moževo državljanstvo. Državljanstvo AA bi bilo zato potrebno presojati po predpisih, ki so takrat urejali državljanstvo tujke, ki je sklenila zakonsko zvezo z avstrijskim državljanom. Od te ugotovitve je namreč odvisno ali je tožnica po poroki z avstrijskim državljanom po določbi paragrafa 29 Zakona o državljanstvu SHS obdržala svoje dotedanje državljanstvo oziroma pridobila moževo državljanstvo, zato je v tem delu dejansko stanje nepopolno in pomanjkljivo ugotovljeno, le od pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja pa je odvisna pravilna uporaba paragrafa 29 Zakona o državljanstvu Kraljevine SHS.

V ponovljenem postopku je tako potrebno ugotoviti ali je AA po predpisih moževe domovine s poroko dne 8. 8. 1936 pridobila ali ne moževo državljanstvo. Dokazno breme je na strani tožnika, ki zatrjuje, da po takratnih predpisih, ki so veljali v Avstriji, to ni bilo predvideno.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS). Tožnik zahteva tudi povrnitev stroškov, ki jih ni zaznamoval. V tem upravnem sporu je sodišče odločalo le o zakonitosti izpodbijanega upravnega akta, zato na podlagi 3. odstavka 23. člena ZUS vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.