Jedro

Ker z odločbo Ustavnega sodišča RS odpravljena določba 1. alinee 1. odstavka 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij ni bila uporabljena pri odločitvi, niso izpolnjeni pogoji za spremembo ali odpravo upravnega akta na podlagi 46. člena ZUstS.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1410/99-16 z dne 7.3.2001

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) zavrnilo tožbo tožnic proti odločbi tožene stranke z dne 24.8.1999, s katero je bila v ponovnem postopku zavrnjena njihova pritožba proti sklepu Agencije Republike Slovenije za prestrukturiranje in privatizacijo (v nadaljevanju agencija) z dne 18.6.1997. Z navedenim sklepom je bil zavržen njihov zahtevek za odpravo odločbe agencije z dne 24.5.1995, s katero je bilo dano soglasje k lastninskemu preoblikovanju podjetja M. d.d. L., ki so ga vložile na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-22/95 z dne 14.3.1996 (Uradni list RS, št. 24/96), ker ni bilo pogojev za uvedbo postopka.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da v obravnavanem primeru tožnice predlagajo uvedbo postopka po 46. členu ZUstS v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča, s katero je to odpravilo konec besedila prve alinee 1. odstavka 9. člena Uredbe o pripravi programa preoblikovanja in o izvedbi posameznih načinov lastninskega preoblikovanja podjetij (Uradni list RS, št. 13/93, 45/93, 55/93, 6/94, 43/94 in 68/94 v nadaljevanju: uredba). Ta člen uredbe določa, da podjetje opiše in z dokumentacijo utemelji vse potrebne postopke pred pričetkom lastninskega preoblikovanja, ki se nanašajo po 1. alinei 1. odstavka med drugim tudi na zavarovanje pravic bivših lastnikov in njihovih dedičev v procesu lastninskega preoblikovanja v skladu z zakonom. Da je podjetje lahko pripravilo program lastninjenja z upoštevanjem navedene določbe uredbe, so morali organi, pri katerih je bilo treba vložiti predlog za začasno odredbo po določbi 11. člena Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (ZLPP), o tem nemudoma obvestiti agencijo in podjetje, na katero se je predlog za začasno odredbo nanašal, poleg tega pa so morali o tem predlogu nemudoma odločiti. Iz izpodbijane odločbe tožene stranke, prvostopenjske odločbe ter priloženih upravnih spisov pa je razvidno, da navedena določba uredbe v obravnavanem primeru ni bila uporabljena in da za njeno uporabo tudi ni bilo podlage, saj iz navedenih aktov in spisov ne izhaja, da bi bilo podjetje ali agencija obveščena o tem, da so tožnice za objekt na zemljišču s parc. št. 173/4 vl. št. 605 k.o. T. vložile predlog za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP. Tega, da bi bila agencija in podjetje obveščena o pravočasnem predlogu za izdajo začasne odredbe, ne zatrjujejo niti tožnice. V upravnih spisih je dopis Upravne enote L., Izpostave-C., Oddelka za gospodarske in ekonomske odnose z dne 23.10.1997 (ki je pristojen za odločanje o denacionalizacijskem zahtevku na 1. stopnji) iz katerega izhaja, da upravni organ pred vročitvijo sklepa z dne 14.11.1996 podjetja T. ni obvestil o vloženem zahtevku tožnic. Zato sodišče prve stopnje ne dvomi o zaključku prvostopenjskega organa in tožene stranke, da pri pripravi programa lastninskega preoblikovanja podjetja T. določba 1. alinee 1. odstavka 9. člena uredbe ni bila uporabljena in da tudi ni bilo podlage za njeno uporabo. Ker se torej lastninsko preoblikovanje podjetja T. ni izvajalo na podlagi določbe 1. alinee 1. odstavka 9. člena uredbe, tudi po presoji sodišča prve stopnje v obravnavanem primeru ni podlage za uveljavljanje izrednega pravnega sredstva po 46. členu ZUstS v zvezi z navedeno odločbo ustavnega sodišča. Zato je tožena stranka pravilno ravnala, ko je zahtevek tožnic za uvedbo postopka po 46. členu navedenega zakona zavrgla.

Tožnice vlagajo pritožbo zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (1. odstavek 72. člena ZUS). Ponavljajo tožbene navedbe, da je tožena stranka s svojo odločitvijo kršila določbe ZUP/86, saj bi morala na podlagi njihove pritožbe naložiti prvostopenjskemu organu, da po uradni dolžnosti obnovi postopek lastninskega preoblikovanja podjetja T. (250. člen ZUP/86) ali pa v delu, v katerem se nanaša na nepremičnine, ki so predmet njihovega denacionalizacijskega postopka, izreči sporno odločbo o lastninskem preoblikovanju podjetja za nično (267. člen ZUP/86).

Tožnice so storile vse potrebno, da so v skladu s pozitivno zakonodajo (ZLPP ter ZDen) zavarovale svoje pravice in interese, saj so pravočasno vložile predlog za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP. Dejstvo, da niti agencija niti podjetje za njihov pravočasno vloženi predlog nista izvedela, ne more vplivati na to, da v trenutku, ko sta to izvedela (14.8.1996) nista ravnala v skladu s pozitivno zakonodajo. Lastninsko preoblikovanje podjetja T. je v delu, ki se nanaša na nepremičnine, katerih vrnitev uveljavljajo, nezakonito, ne glede na to, ali je bilo uporabljeno odpravljeno besedilo uredbe. Ne nazadnje so s tako odločitvijo tožene stranke ter prvostopenjskega sodišča tožnice v enakem položaju kot tisti denacionalizacijski upravičenci, ki niso vložili predloga v skladu z ZLPP. Zato predlagajo razveljavitev izpodbijane sodbe.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi iz predloženih spisov ne izhaja, da bi bila podjetje T. in agencija obveščena o tem, da je tožnik vložil zahtevo za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP. Zato z odločbo Ustavnega sodišča, št. U-1-22/95 (na katero se tožnice sklicujejo) odpravljena določba 1. alinee 1. odstavka 9. člena uredbe utemeljeno ni bila uporabljena pri odločanju v konkretni zadevi. Zaradi istega razloga tudi ni bila podana pravna podlaga za uporabo 46. člena ZUstS. Po tej določbi lahko namreč vsakdo, ki so mu na podlagi odpravljenega podzakonskega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, nastale škodljive posledice, zahteva njihovo odpravo. Če so posledice nastale s posameznim aktom, sprejetim na podlagi odpravljenega predpisa oziroma splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ima upravičenec pravico zahtevati spremembo ali odpravo posamičnega akta pri organu, ki je odločil na prvi stopnji. V obravnavani zadevi pa je bila tudi po presoji pritožbenega sodišča, vloga tožnic za odpravo odločbe agencije pravilno zavržena, saj niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo določbe 46. člena ZUstS. To pa je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. O pravočasno vloženem predlogu za izdajo začasne odredbe po 11. členu ZLPP podjetje T. oziroma agencija nista bila obveščena, navedeno podjetje pri lastninskem preoblikovanju zato tudi ni moglo uporabiti odpravljenega besedila 9. člena uredbe, zaradi česar tožnicam niso mogle nastati škodljive posledice na tej pravni podlagi.

Na drugačno odločitev ne vplivajo v pritožbi uveljavljani ugovori, po katerih v zadevi niti ni pomembno ali je podjetje T. pri svojem lastninskem preoblikovanju uporabilo odpravljeni del besedila 9. člena uredbe ali ne oziroma da so podani pogoji za obnovo postopka oziroma pogoji, da se sporna odločba izreče za nično. Navedeni ugovori, ki so jih tožnice uveljavljale v tožbi, je iz razlogov, s katerimi pritožbeno sodišče soglaša, pravilno zavrnilo že prvostopenjsko sodišče. Glede na navedeno niso uveljavljani pritožbeni razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.