Jedro

Letni dopust mora biti izrecno odobren s strani pristojnega delavca. Zgolj obvestilo delavca, da odhaja na letni dopust, ne zadostuje za opravičilo odsotnosti z dela. Tudi če delodajalec utemeljeno odloči, da je delavka neopravičeno izostala z dela zaporedoma 5 delovnih dni, ji ne more delovno razmerje prenehati pred dokončnostjo sklepa o prenehanju delovnega razmerja, če se je po "dopustu" vrnila na delo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za priznanje obstoja delovnega razmerja ter plačila plače in prispevkov iz delovnega razmerja od 4.9.1995 dalje razveljavi in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba kot neutemeljena zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve sopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala razveljavitev sklepov tožene stranke št. 209/95 z dne 21.8.1995 ter št. 11 z dne 20.11.1995 o prenehanju delovnega razmerja tožnici zaradi neopravičenega izostanka z dela pet delovnih dni zaporedoma, ugotovitev, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo, vrnitev na delo ter vpis delovne dobe od 4.9.1995 do ponovnega nastopa dela in plačilo mesečnih zneskov, ki bi ji pripadali, če bi v tem času delala, s pripadajočimi prispevki iz delovnega razmerja.

Zoper navedeno sodbo se je zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka pravočasno pritožila tožeča stranka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku oz.

jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je bila tožnica v težavah zaradi bolezni svoje matere, ki ji je morala priskočiti na pomoč, zato je zaprosila za izrabo dopusta 31.7.1995. Nadrejeni delavec ji dopusta ni odobril iz šikanoznih razlogov, saj je bila tožnica le snažilka v podjetju in zaradi njene odsotnosti ne bi moglo priti do nikakršnih škodljivih posledic, poleg tega pa je g. P. tedaj že poklical nazaj na delo drugo delavko. Pisni poziv na delo ji sploh ni bil vročen, sama je klicala v službo, da bi se dogovorila za dopust. Ravnanje tožene stranke kaže le na to, da se je hotela tožnice znebiti. Tožnica predlaga, da naj se v ponovnem postopku zaslišita še ostali dve snažilki, ki sta delali v času, ko je šla na dopust, to je P. in S., ki sta tako kot tožnica poleg čiščenja opravljali tudi razdeljevanje hrane. Ker sta bili obe na delu, v tistem času pa je bilo tudi več drugih delavcev na dopustu, je bilo pri razdeljevanju hrane manj obremenitev in odsotnost tožnice ni mogla imeti nobenih posledic.

Pritožba je delno utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. SFRJ št. 4/77, 27/90), na katere mora pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi paziti po uradni dolžnosti.

V zvezi s pritožbenimi navedbami je potrebno poudariti, da ni nobenega dvoma o tem, da je bila tožnica v času od 31.7.1995 do 16.8.1995 odsotna z dela neupravičeno. Dne 27.7.1995 je bila pisno pozvana na delo, saj je bila od 4.7.1995 na čakanju na delo doma. V postopku pred prvostopnim sodišče je bilo nedvomno ugotovljeno, da tožnici izraba letnega dopusta s strani pristojnega nadrejenega delavca ni bila odobrena, kar potrjujejo izpovedi prič, ki jih je sodišče prve stopnje tekom postopka ni zaslišalo pa tudi tožnice same. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem prvostopnega sodišča, ki je štelo, da mora biti letni dopust delavcu izrecno odobren s strani pristojnega delavca. Zgolj obvestilo delavca, da odhaja na letni dopust, namreč ne zadostuje za opravičilo odsotnosti z dela, saj mora biti izraba dopusta delavcu odobrena s strani pristojnega delavca, to pa je bil v obravnavanem primeru direktor kadrovsko splošne službe R. P.. Zaslišan kot priča je R.P. izpovedal, da ga je tožnica, ki je delala kot snažilka in razdeljevalka hrane, sicer prosila za dopust, vendar ji ga zaradi delovnih potreb ni mogel odobriti, poleg tega pa je v tistem času iz istega razloga tudi dopust, že odobren drugi snažilki, preklical. Pritrditi je potrebno stališču sodišča prve stopnje, da ni v pristojnosti delavca, da ugotavlja razpoložljive delovne zmogljivosti drugih zaposlenih. Prav tako pa ni mogoče soglašati s stališčem pritožbe, da bi bila tožena stranka zaradi posebno utemeljenih razlogov - bolezni tožničine matere, ki živi v Bosni in Hercegovini - dolžna tožnici dopust odobriti. Poleg tega pa po mnenju pritožbenega sodišča ni nikakršnih dokazov, da tožnici dopust ni bil odobren iz šikanoznih razlogov, kot trdi v pritožbi. Tožnica je vedela, da ji neposredno nadrejeni delavec dopusta ni odobril, pa je kljub temu šla na dopust, oz. izjavila, da gre v Bosno in naj se ji piše dopust, zato je bila njena odsotnost neopravičena. Ker je sklep tožene stranke z dne 21.8.1995, potrjen s sklepom o zavrnitvi tožničinega ugovora z dne 20.11.1995, zakonit in skladen z določbo 5. točke 1. odstavka 100. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 14/90, 5/91, 71/93), je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.

Prvostopenjsko sodišče je torej v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev v delu, ki se nanaša na zavrnitev zahtevka za razveljavitev sklepov o prenehanju delovnega razmerja št. 209/95 z dne 21.8.1995 ter št. 11 z dne 20.11.1995, pravilna pa je tudi zavrnitev reintegracijskega zahtevka. Preuranjena pa je odločitev o zavrnitvi dela tožbenega zahtevka na priznanje obstoja delovnega razmerja od 4.9.1995 dalje z vsemi pravicami, vključno s plačo (za čas do dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja), saj je očitno, da je sklep postal dokončen po 20.11.1995. Glede na postavljeni zahtevek za priznanje obstoja delovnega razmerja od 4.9.1995 dalje je mogoče sklepati, da je tožnici delovno razmerje prenehalo pred dokončnostjo sklepa z dne 20.11.1995, kar pa ni zakonito, zato je bilo potrebno v tem delu izpodbijano sodbo razveljaviti.

Preizkus sodbe je torej pokazal, da so uveljavljani pritožbeni razlogi podani le delno, v navedenem obsegu, zato je pritožbeno sodišče v skladu s 370. členom ZPP pritožbi delno ugodilo in delno razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na odločitev o delu tožbenega zahtevka za priznanje obstoja delovnega razmerja vključno s plačo od 4.9.1995 dalje, v ostalem pa je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

V ponovnem postopku naj prvostopenjsko sodišče razčisti, kdaj je tožnici delovno razmerje prenehalo, ker to iz do sedaj zbranih podatkov ni razvidno. Čeprav tožbeni zahtevek na razveljavitev sklepov tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja zaradi neopravičene odsotnosti z dela več kot pet dni zaporedoma ni utemeljen, je potrebno upoštevati dejstvo, da sklepa tožene stranke temeljita na določbi 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR in da je tudi iz samega sklepa št. 209/95 z dne 21.8.1995, ki je bil potrjen s sklepom delavskega sveta z dne 20.11.1995, razvidno, da delavki preneha delovno razmerje z dnem dokončnosti sklepa o prenehanju delovnega razmerja. Če je tožnici delovno razmerje prenehalo prej, to ni v skladu niti z izdanima sklepoma o prenehanju delovnega razmerja niti z določbo 5. točke 1. odstavka 100. člena ZDR, zato je tožnici potrebno priznati obstoj delovnega razmerja vse do datuma vročitve dokončnega sklepa o prenehanju delovnega razmerja.

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS št. 26/99) uporabilo določbe ZPP-77, ki se je pred uveljavitvijo novega ZPP-99 smiselno uporabljal kot predpis Republike Slovenije v skladu z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l. RS št. 1/91-I in 45/I/94).