Jedro

V pritožbi je tožena stranka navajala, da je dokazala, da je napako grajala 23. 8. 2016, da je tega dne napaka tudi nastala oziroma jo je tega dne opazila. Vendar navedeno ne drži. Tožena stranka je v postopku vložila ugovor zoper sklep o izvršbi in eno pripravljalno vlogo. V obeh se je v zvezi z obstojem in grajanjem napake sklicevala na svoje elektronsko sporočilo z dne 23. 8. 2016, vendar trditev o tem, kdaj je napaka nastala oziroma kdaj jo je opazila in nato grajala tožeči stranki, ni podala. Prav tako ne, ali je tožeči stranki dala rok za odpravo napake.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 32041/2017 z dne 13. 4. 2017 pustilo v prvem in tretjem odstavku izreka v celoti v veljavi (1. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožena stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (1. in 3. točka prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločal sodnik posameznik.

6. Tožena stranka se je tožbenemu zahtevku na plačilo izvedenih del protivila z ugovorom, da je imelo izvedeno delo napake in sicer, da je pri izvedenih asfalterskih delih nastala razpoka v dolžini cca. 1 m. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da ugovor ni utemeljen, ker tožena stranka ni trdila, da je tožečo stranko o napaki pravočasno obvestila in ji dala primeren rok za odpravo napake.

7. 633. člen Obligacijskega zakonika (OZ) določa, da mora naročnik pregledati izvršeno delo brž, ko je to po običajnem teku stvari mogoče in o ugotovljenih napakah nemudoma obvestiti podjemnika. Če se pozneje pokaže kakšna napaka, ki je pri običajnem pregledu ni bilo mogoče odkriti, se naročnik vseeno lahko sklicuje nanjo, pod pogojem, da o njej obvesti podjemnika čim prej, najpozneje pa v enem mesecu, ko je bila odkrita (prvi odstavek 634. člen OZ).

8. V pritožbi je tožena stranka navajala, da je dokazala, da je napako grajala 23. 8. 2016, da je tega dne napaka tudi nastala oziroma jo je tega dne opazila. Vendar navedeno ne drži. Tožena stranka je v postopku vložila ugovor zoper sklep o izvršbi in eno pripravljalno vlogo. V obeh se je v zvezi z obstojem in grajanjem napake sklicevala na svoje elektronsko sporočilo z dne 23. 8. 20161, vendar trditev o tem kdaj je napaka nastala oziroma kdaj jo je opazila in nato grajala tožeči stranki ni podala. Prav tako ne, ali je tožeči stranki dala rok za odpravo napake (639. člen OZ), zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Glede pritožbenega razloga protispisnosti (15. točka drugega odstavka 339. člena ZPP), pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je protispisnost podana le, če bi sodišče dokazu pripisalo drugačno vsebino, kakršno ima na izvirnem papirju (nepravilen prenos podatka), česar pa sodišče prve stopnje v konkretnem primeru ni storilo oziroma tožena stranka niti ni konkretizirala za kateri dokaz oziroma nepravilen prenos katerega podatka naj bi šlo. Iz vsebine pritožbe pravzaprav ne izhaja, da bi tožena stranka uveljavljala pritožbeni razlog protispisnosti, temveč je grajala zaključek sodišča prve stopnje, da je trditvena podlaga tožene stranke v zvezi z uveljavljanjem jamčevalnih zahtevkov pomanjkljiva. Na ugotovljeno dejansko stanje je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, zato grajanje ugotovljenega dejanskega stanja ni dovoljeno. Tudi dokazno oceno sodišča prve stopnje je mogoče grajati le, če bi bila opravljena brez upoštevanja napotkov iz 8. člena ZPP, ali če bi bila vsebinsko neprepričljiva. V prvem primeru bi šlo za relativno bistveno kršitev določb postopka, v drugem pa za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki nista dovoljena pritožbena razloga v postopku majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP).

10. Glede na navedeno je zaradi pomanjkljive trditvene podlage sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da ugotavljanje izpolnjenosti pogojev za uveljavljanje jamčevalnih zahtevkov ni bilo mogoče. Posledično pravilno ni izvajalo predlaganih dokazov, saj dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage.

11. Do pritožbenih navedb o tem, da naj bi bila za nastalo napako odgovorna tožeča stranka, se pritožbeno sodišče ni konkretneje opredeljevalo, ker za odločitev o pritožbi niso odločilne. O vprašanju odgovornosti za nastalo napako bi se namreč sodišče ukvarjalo šele, ko in če bi tožena stranka trdila in dokazala, da je napako pravilno in pravočasno grajala.

12. Uveljavljani pritožbeni razlogi niso utemeljeni, kot tudi ne tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo (353. člen ZPP).

1 Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila končna situacija izdana 8. 7. 2015, to je več kot eno leto pred elektronskim sporočilom tožene stranke z dne 23. 8. 2016, na katerega se je tožena stranka sklicevala v dokaz, da je napake grajala.