U-I-91/16-7, Up-419/16-10, U-I-103/16-7, Up-494/16-10

12. 3. 2019

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus pobud in ustavnih pritožb Roka Furlana in Igorja Furlana, oba Brezovica pri Ljubljani, ki ju zastopa Vanja Šisernik, odvetnica v Ljubljani, na seji 12. marca 2019

sklenilo:

1.Pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 68. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 31/12 in 94/12) se zavrneta.

2.Ustavna pritožba Roka Furlana zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 93/2014 z dne 24. 2. 2016 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 506/2013 z dne 28. 1. 2014 se ne sprejme.

3.Ustavna pritožba Igorja Furlana zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 230/2014 z dne 23. 3. 2016 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 594/2013 z dne 1. 4. 2014 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pobudnika izpodbijata peti odstavek 68. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Zatrjujeta neskladje izpodbijane ureditve z 2., 14., 22. in 33. členom Ustave. Navajata, da sta v postopku zatrjevala, da peti odstavek 68. člena ZDavP-2 ni vnaprej določen in določljiv na takšen način, da bi lahko vsaka oseba predvidela, kakšne pravice in obveznosti iz tega predpisa izhajajo in kakšne posledice bo na podlagi tega predpisa trpela, in da kot takšen ne omogoča enakopravnega obravnavanja strank v primerljivem dejanskem stanu. Pobudnika menita, da je določitev časovnega obdobja, za katero se uvede davčni postopek, prepuščena prosti presoji davčnega organa, obdobje inšpiciranja pa naj bi bistveno vplivalo na višino davčne stopnje. Zoper določitev davčnega obdobja pa naj davčni zavezanec ne bi imel pravnega sredstva. Vendar pobudnika menita, da bi se navedene protiustavnosti lahko odpravile tako, da bi se verjetna davčna osnova obdavčila z uporabo davčne stopnje, ki izhaja iz dohodninske odločbe zadnjega leta obdobja inšpiciranja. V tem primeru izbira obdobja inšpiciranja ne bi vplivala na višino davčne stopnje, posledice neprijave dohodkov pa bi bile predvidljive in vnaprej znane tudi davčnemu zavezancu. Določanje davčne stopnje s pomočjo povprečenja verjetne davčne osnove pa bi prišlo v poštev zgolj v primeru, če bi zakon predpisoval fiksno obdobje inšpiciranja.

2.Pobudnika posamično vlagata tudi ustavno pritožbo v lastnih zadevah. Davčni organ je s posamičnima odločbama pritožnikoma za obdobje od 1. 1. 2005 do 31. 12. 2008 odmeril davek na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2. Ugotovil je, da njuna potrošnja precej presega napovedane dohodke. Odločitev so potrdili Ministrstvo za finance ter Upravno in Vrhovno sodišče v upravnem sporu.

3.Pritožnika zatrjujeta kršitev 2., 14., 22. in 33. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očitata, da se ni opredelilo do revizijskih navedb o nedoločljivosti petega odstavka 68. člena ZDavP-2 glede določitve davčnega obdobja, načina ugotavljanja prirasta in povprečenja verjetne davčne stopnje. Očitata mu tudi, da se ni opredelilo do njunih revizijskih trditev o zgodovinskem razvoju namena instituta prijave premoženja iz 69. člena ZDavP-2. Z razlago 68. in 69. člena ZDavP-2, neupoštevaje zgodovinski razvoj navedenih določb, naj bi Vrhovno sodišče davčnim zavezancem v zvezi z dokazovanjem izvora premoženja naložilo nesorazmerno breme, s katerim ti niso bili predhodno seznanjeni. Stališče Vrhovnega sodišča, da bi morali davčni zavezanci hraniti dokazila v zvezi s svojim vrednejšim premoženjem dalj časa od tistega, ki ga predpisuje zakon, naj bi bilo brez pravne podlage, pomenilo pa naj bi tudi kršitev načela enakosti pred zakonom. Ravnanje davčnega organa, ki naj bi institut prijave premoženja uporabil za obdavčitev premoženja, pridobljenega pred letom 2005, pa naj bi pomenilo nezakonito retroaktivno uporaba zakona in zato kršitev 155. člena Ustave. Prvi pritožnik zatrjuje tudi, da je Upravno sodišče neutemeljeno odreklo izvedbo dokaza z zaslišanjem priče, kar naj bi Vrhovno sodišče obrazložilo s protispisnimi razlogi. Drugemu pritožniku je sporno stališče sodišča, da je za potrebe davčnega postopka za verodostojne moč šteti samo tiste listine obligacijskopravne narave, na katerih so podpisi strank. Vrhovnemu sodišču očita tudi, da je očitke o kršitvah Upravnega sodišča pri izvajanju dokaznega postopka zavrnilo zgolj s sklicevanjem na 286.b člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo, 45/08 in 10/17 – ZPP).

B. – I.

4.Pobudnika navajata, da izpodbijata peti odstavek 68. člena ZDavP-2. Vendar je iz navedb razvidno, da po vsebini izpodbijata le zadnja dva stavka izpodbijane določbe, ki se nanašata na davčno obdobje in davčno stopnjo. Zatrjujeta neskladje izpodbijane ureditve z 2., 14., 22. in 33. členom Ustave.

5.Pobudnika zatrjujeta, da izpodbijana ureditev ni vnaprej določena in določljiva ter da je zato neskladna z načelom jasnosti in pomenske določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Iz ustavnosodne presoje izhaja, da je predpis v neskladju z Ustavo takrat, kadar s pomočjo pravil o razlagi pravnih norm ne moremo priti do njegove jasne vsebine (odločba št. U-I-123/11 z dne 8. 3. 2012, Uradni list RS, št. 22/12, 8. točka obrazložitve). Obravnavni primer očitno ni tak. Pobudnikoma institut odmere davka od nenapovedanih dohodkov sam po sebi ni sporen, sporno jima je le, kako davčni organ in sodišče razlagata in uporabljata institut v praksi. Po njunem mnenju je izpodbijani del petega odstavka 68. člena ZDavP-2 mogoče razlagati ustavnoskladno, vendar na način, kot ga sama predlagata. Nestrinjanje pobudnikov z razlago davčnega organa in sodišča v konkretnem primeru pa samo po sebi ne more biti predmet presoje ustavnosti predpisa, temveč je lahko predmet presoje v okviru ustavnih pritožb zoper odločitvi, pri katerih je bil izpodbijani predpis uporabljen.

6.Pobudnikoma je sporno tudi, da je določitev obdobja obdavčenja, ki naj bi vplivalo na višino davčne stopnje, prepuščena prosti presoji davčnega organa, zoper določitev davčnega obdobja pa naj ne bi imela pravnega sredstva. Po vsebini zatrjujeta neskladje z načelom zakonitosti iz 2. člena Ustave. Pobudnika očitka ne obrazložita in ga zato ni mogoče preizkusiti, pooblastilo zakonodajalca davčnemu organu, da odloča po prostem preudarku, pa še ne pomeni neskladja z 2. členom Ustave. Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da delovanje upravnega organa v posameznih primerih ne more biti popolnoma pravno določeno. Pravna norma v takem primeru upravni organ pooblašča, da uporabi prosti preudarek, ne more pa mu določiti, kako naj ga uporabi (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-92/99 z dne 20. 9. 2001, Uradni list RS, št. 82/01, in OdlUS X, 158, 6. točka obrazložitve). Odločanje upravnega organa po prostem preudarku ne sme biti samovoljno in pravno nevezano. Odločitev upravnega organa, izdana po prostem preudarku, mora biti v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je takšno pooblastilo dano (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-69/92 z dne 10. 12. 1992, Uradni list RS, št. 61/92, in OdlUS I, 102, 6. točka obrazložitve). Davčni organi so v primerih, kjer jim zakonodajalec dopušča možnost prostega preudarka, izrecno vezani tudi na spoštovanje splošnega načela enakosti (odločba Ustavnega sodišča št. Up-320/11 z dne 21. 3. 2013, Uradni list RS, št. 31/13, 6. točka obrazložitve).

7.Neobrazloženi so tudi očitki pobudnikov o neskladju izpodbijane ureditve s 14., 22. in 33. členom Ustave. Očitek pobudnikov, da zoper določitev davčnega obdobja nimata pravnega sredstva, pa je neutemeljen. Zoper končno odmerno odločbo, ki v izreku vsebuje tudi davčno obdobje, je dopustna pritožba (drugi odstavek 86. člena ZDavP-2), po izčrpanju pritožbe pa je dopusten upravni spor. Navedena pravna sredstva sta pobudnika izkoristila.

8.Na podlagi navedenega je Ustavno sodišče pobudi za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 68. člena ZDavP-2 zavrnilo kot očitno neutemeljeni (1. točka izreka).

B. – II.

9.Ustavno sodišče ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) (2. in 3. točka izreka).

C.

10.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in drugega odstavka 55.b člena ZUstS v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Dunja Jadek Pensa, DDr. Klemen Jaklič, dr. Etelka Korpič – Horvat, dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Sklep je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik