Jedro

Sodišče prve stopnje je toženi stranki z dodelitvijo 15-dnevnega roka za odgovor omogočilo, da ta na trditve tožeče stranke odgovori. Popolnoma zgrešeno pa je stališče, da je imela tožeča stranka še tudi po prejemu te vloge možnost in pravico podati nove trditve in predlagati nove dokaze.

Izrek

Pritožba tožeče stranke se zavrne in potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Novi Gorici opr. št. In z dne 2.3.2006 v 1. in 3. točki izreka in tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo. Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15-ih dni toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 138.874,00 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.12.2006 dalje.

Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka po svojem pooblaščencu in predlaga njeno razveljavitev. Meni, da je sodba sodišča prve stopnje nepravilna in nezakonita, ker je sodišče bistveno kršilo procesne pravice tožnice, ki jih ima po Zakonu o pravdnem postopku in zmotno uporabilo zakon. Predvsem je sodišče napačno in preuranjeno zaključilo, da je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen, ker naj bi navedbe tožeče stranka v tožbi in nadaljnjih vlogah in ponujeni dokazi ne zadoščali za ugotovitev, ali in če je tožena stranka resnično opravljala dejavnost avtoprevozništva mimo družbe G. d.o.o., ali ne. Organi tožeče stranke so na podlagi neposrednih ugotovitev in lastnih zapažanj uprave družbe ter posameznih družbenikov in ustnih naznanitev kršitve pogodbe ugotovili in videli, da toženec upravlja s tovornimi vozili. Uprava je tudi ugotovila, da toženec kot družbenik ne posluje preko družbe G. d.o.o.. Sodišče pa je napačno in celo samovoljno zaključilo, da tožeča stranka (prav tožena stranka) zanika, da je v obravnavanem času poslovala mimo tožeče stranke. Toženec je zgolj poudarjal, da mu je bila odvzeta licenca za opravljanje mednarodnih prevozov, ki je glasila na ime družbe G. d.o.o. in da zaradi tega ne more in ne sme poslovati preko družbe tožeče stranke. Dokaza, da naj bi toženec tovornjak v začetku leta 2005 prodal, toženec (prav tožnik) ni nikoli prejel, zato je utemeljeno sklepal, da se je toženec s takimi trditvami le in samo spreneveda. V tej zadevi so bile prve relevantne navedbe strank in konkretni dokazi navedeni in predlagani šele s sestavo pripravljalnih vlog strank in replik ali odgovorov strank na te vloge. Prvi narok je bil razpisan dne 19.10.2006 in tega dne je bila toženi stranki vročena prva pripravljalna vloga z obširnimi navedbami. Sodišče ji je omogočilo, da se z navedbami in predlaganimi dokazi strank seznani ter v 15-ih dneh poda ustrezne ugovore in nasprotne navedbe. S tem je sodišče prvi narok za glavno obravnavo samo prekinilo, toženi stranki je dalo čas za nove navedbe, tožeči stranki pa s tem tudi pravico, da se na navedbe tožene stranke v nadaljevanju izjasni in predlaga še nove dokaze. Sodišče je zato v napadeni sodbi napačno zaključilo, da tožnica do konca prvega naroka ni dala ustreznih navedb in predlagala ustreznih dokazov. Tožeča stranka je imela namreč možnost in pravico, da na pripravljalno vlogo tožene stranke, v kateri je ta zatrjevala nova dejstva in predlagala nove dokaze, odgovori in poda nove trditve in predlaga nove dokaze. V tej pravici tožnica ni bila prekludirana. Očitki sodišča prve stopnje, da bi morala tožeča stranka že v tožbi ali do prvega naroka navesti s čim, kdaj in kako je toženec posloval mimo podjetja tožeče stranke, niso utemeljeni. Tožnica bi navedbe o tem podala skozi zaslišanje strank, direktorja L.I. in družbenika V.Č., ki sta bili predlagani kot priči in tudi skoz izpovedi in zaslišanje tožene stranke A.M. in drugih. Napačna pa je tudi ugotovitev in obrazložitev sodišča glede zahtevka na plačilo 4.828,26 SIT. V zvezi s tem delom zahtevka je tožeča stranka jasno in nedvoumno izpovedala in zatrdila, da gre za vtoževanje zneska za neutemeljeno koriščenje kartice S. s strani toženca. Iz računov in obračunov to ni bilo sicer jasno razbrati, vendar se temu zahtevku toženec tudi enkrat samkrat ni protivil. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Po tožbenih trditvah naj bi bila tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki vtoževani zahtevek zaradi tega, ker je kršila družbeno pogodbo s tem, ko je svoje storitve opravljala mimo družbe - tožeče stranke. Pritožbena trditev, da tožena stranka v svojih navedbah izrecno in direktno ni zanikala kršitve družbene pogodbe ni relevantna. Že v ugovoru zoper sklep o izvršbi je tožena stranka izrecno opozorila, da ji "doslej še ni bilo dokazano, s čim naj bi bila kršena družbena pogodba" (list. št. 6 spisa), s čimer je dejansko pozvala tožečo stranko, da glede tega dejstva, za katerega je dokazno breme na njej, poda ustrezne trditve in dokaze. Na naroku dne 19.10.2006 pa je še dodatno navedla, da je vozilo, s katerim naj bi kršila pogodbo prodala in da že več kot leto dni ni več v njeni lasti. Trdila je, da zaradi odvzema licence tudi objektivno ni mogla več zakonito opravljati prevozov v mednarodnem prometu za upnika. 212. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), določa, da mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerimi izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Iz citirane zakonske določbe je razvidno, da se tožnikovo trditveno in procesno dokazno breme ločuje od trditvenega in procesnega dokaznega bremena toženca. Tožnik mora tako dokazati resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi utemeljuje zahtevek, toženec pa resničnost svojih trditev o dejstvih, s katerimi hipotetično utemeljuje svoje ugovore ali s katerimi želi ovreči resničnost tožnikovih trditev o po njem zatrjevanih dejstvih. Pogoj za tožnikov uspeh v pravdi je, da navede dejstva, ki substancirajo zahtevek ter da trditve o teh dejstvih tudi dokaže. V tem kontekstu pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča povsem pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik svojih trditev o tem, da je toženec kršil družbeno pogodbo, zaradi česar bi bil upravičen do vtoževanega zneska, sploh ni dokazoval, še manj pa dokazal. Tožeča stranka je bila, glede na posledico, ki jo uveljavlja, dolžna zatrjevati kršitev družbene pogodbe s strani tožene stranke. To kršitev pa je bila dolžna tudi dokazati. To še zlasti, ker je tožena stranka temu dejstvu oporekala. Res pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, da tožeča stranka niti s konkretnimi trditvami, niti s konkretnim navajanjem ravnanja tožene stranke, kršitve družbene pogodbe sploh ni zatrjevala. Dejstvo, da pa je sicer res očitno v ta namen predlagala zaslišanje prič, pa ne more biti upoštevno, kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje. To pa zato, ker so predmet dokazovanja zgolj trditve strank o obstoju ali neobstoju dejstev od katerih je odvisna uporaba pravnih pravil. Pri tem pa je jasno, da stranka ne more nadomestiti izostanek trditvene podlage s predlaganjem dokazov. Zato tudi pritožbenih trditev, da bi tožnica pomanjkanje navedb nadomestila skozi zaslišanje strank, družbenika in prič ni mogoče upoštevati.

Napačno pa je tudi pritožbeno stališče glede prekluzije v zvezi z navajanjem dejstev in dokazov. Prvi narok za glavno obravnavo v tej zadevi je bil dne 19.10.2006. Brez podlage je zato pritožbena trditev, da tega dne prvi narok ni bil zaključen. Do konca tega naroka je bila dolžna tožeča stranka navesti vsa dejstva, ki so bila potrebna za utemeljitev njenega zahtevka ter ponuditi vse dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, saj izjem, ki so določene v 2. odst. 286. čl. ZPP tožeča stranka ni uveljavljala. To pa pomeni, da je bila tožeča stranka glede dejstev in dokazov, ki jih je navajala po zaključku tega naroka, prekludirana. Konkretno to pomeni, da je sodišče smelo glede tožeče stranke upoštevati zgolj dejstva in dokaze, ki jih je ta navedla do zaključka naroka dne 19.10.2006 (list. št. 11 do 12 spisa) ter v pripravljalni vlogi, ki jo je tega dne predložila sodišču in nasprotni stranki. Sodišče prve stopnje je res toženi stranki z dodelitvijo 15-dnevnega roka za odgovor omogočilo, da ta na trditve tožeče stranke odgovori. Pritožbena trditev, da je toženec v tem odgovoru zatrjeval nova dejstva in predlagal nove dokaze, je zgolj pavšalno navržena saj ni konkretno navedeno, katere trditve in kateri dokazi naj bi bili novi. Zato je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Popolnoma zgrešeno pa je stališče, da je imela tožeča stranka še tudi po prejemu te vloge možnost in pravico podati nove trditve in predlagati nove dokaze. Tako stališče je v izrecnem nasprotju z določbami 286.čl. ZPP.

Nenazadnje pa pritožba tudi nima prav, da bi moralo sodišče tožeči stranki prisoditi vsaj znesek 4.828,26 SIT. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem delom zahtevka ugotavlja, da je tožnik šele na naroku dne 14.12.2006 na poziv sodišča pojasnil, da naj bi se ta zahtevek nanašal na koriščenje kartice S., s katero je toženec na račun tožeče stranke nabavil gorivo. Ker mora vsaka stranka dokazati resničnost trditev o obstoju dejstev, ki so zanjo ugodna in na katerih temelji svoje zahteve, je bila torej tožeča stranka dolžna poleg zatrjevanja zakaj ji toženec dolguje ta znesek to tudi dokazovati in dokazati. Da tega ni storila pa nenazadnje izhaja iz samih pritožbenih navedb. Zato je odločitev sodišča prve stopnje, ko je tudi ta del tožbenega zahtevka zavrnilo, povsem pravilna.

Glede na vse zgoraj obrazloženo, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.