Jedro

Skladno z določili Pravilnika morajo biti tla v bazenu nedrseča in varna. Iz dejanskih ugotovitev sodišča pa izhaja, da je bilo na ta način za varnost tudi poskrbljeno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo zahtevek tožeče stranke, naj ji tožena stranka plača odškodnino v znesku 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je sodišče naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v višini 138,40 EUR.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Sodišču očita, da je zelo blago ocenjevalo okoliščine za profesionalno skrbnost kopališča, zelo strogo pa okoliščine skrbnosti same tožnice. Tožnica je ves čas postopka trdila, da stopnica, ki vodi iz zunanjega bazena v notranji del, ni enake barve kot nadaljevanje poti in ne ustreza predpisom. Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravje delavcev na delovnih mestih predpisuje v 37. členu, da mora delodajalec označiti prehode med nivoji tal delovnega prostora, kadar so ti različni. Tožnica meni, da bi morala biti skrbnost v javnem kopališču, kjer je množica obiskovalcev, še strožja in bi rumeni (ali drug ustrezen) opozorilni trak moral opozarjati, da je nivo stopnice med zunanjim in notranjim delom dvignjen. O tem sodba nima razlogov. Tožnica tudi zatrjuje, da bi morali biti skladno s Pravilnikom o tehničnih ukrepih in zahtevah prostori dvoranskega kopališča razporejeni tako, da onemogočajo križanje čistih in nečistih poti. Profesionalna skrbnost bi zahtevala ločitev teh poti. Spregledala se je okoliščina, da je v neposredni bližini padca tožnice posebna vroča kopel z zdraviliško parafinsko vodo drugačne sestave, ki je po zatrjevanju tožnice in priče mastna, obiskovalci pa ne vstopajo nazaj v notranji bazen skozi prhe in bazenčke za noge. Sprememba svetlobe, ki zajame kopalca, ko stopi iz zaprtega na odprti del, je takšna, da ga delno zaslepi in ne more biti pozoren na nižja tla zaradi spuščenega nivoja zunanjega dela. Če se temu doda še spolzkost tal, je verjetnost padca za starejše ljudi in otroke večja. Sodišče je ocenilo, da sonce ni moglo zaslepiti tožnice, vendar o spremembi svetlobe, ko je tožnica stopila iz notranje na zunanjo površino, sodba nima razlogov. Sodišče tudi nerazumljivo verjame izključno pričam zaposlenim pri zavarovancu tožene stranke, ki imajo interes v pravdi, ne upošteva pa pričanje V. H. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo: - da je podlaga (podest), kjer je tožeča stranka padla iz protidrsnega nebrušenega granita, betonski tlakovci pa nimajo fug (tako da lahko voda odteka), - vreme je bilo sončno in je tako tudi zaradi tega naravnega dejavnika verjetnost padca dodatno zmanjšana, - vrsta in oblika podlag je bila skladna z 2. odst. 6. člena Pravilnika o spremembah in dopolnitvah Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih (Ur.l. RS, št. 56/2006, v nadaljevanju Pravilnik). Bazenska ploščad, kjer je prišlo do padca, se celotna šteje kot čisti del, - podest je le malenkostno dvignjen nad betonske tlakovce in je višinska razlika med podestom in tlakovci minimalna, vizualna razlika v barvi med podestom in tlakovci, ki izhaja iz priloženih fotografij, pa po oceni sodišča zadostuje, da lahko povprečno skrbna oseba jasno razloči razliko v višini med podestom in tlakovci, - sonce tožeče stranke ni moglo zaslepiti, saj je iz fotografij razvidno, da prehod iz notranjega v zunanji prostor ni osvetljen s soncem.

Prvostopno sodišče je ugotovilo, da ugotovljene okoliščine ne dajejo podlage za krivdno odgovornost tožene stranke. Zavarovanki tožene stranke ni mogoče očitati nobenih opustitev, ne s stališča večje skrbnosti po pravilih stroke, niti s stališča določb Pravilnika. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja s pravilnimi ugotovitvami in zaključki prvostopnega sodišča, ki je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se v izogib ponavljanju sklicuje na razloge prvostopne sodbe.

Skladno z določili Pravilnika morajo biti tla v bazenu nedrseča in varna. Iz dejanskih ugotovitev sodišča pa izhaja, da je bilo na ta način za varnost tudi poskrbljeno.

Pritožba se ne more uspešno sklicevati na Pravilnik o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravje delavcev na delovnih mestih, saj ne gre za delovni prostor niti za primer, ko bi bilo moč uporabiti citiran Pravilnik. Prvostopno sodišče pa je ugotovilo, da je bila razlika med podestom in tlakovci minimalna, vidna pa je bila tudi razlika v barvi.

Odgovor na pritožbeno trditev, da bi morala tožena stranka s profesionalno skrbnostjo ločiti čiste in nečiste poti je vsebovan že v razlogih prvostopne sodbe, pritožbeno sodišče še dodaja, da je prišlo do nezgode na bazenski ploščadi, ki šteje kot celota za čisti del. Pritožbeni očitek, da izpodbijana sodba nima razlogov o spremembi svetlobe, ki naj bi jo doživela tožnica ob prehodu iz notranje v zunanjo površino, ni utemeljen. Sodišče je argumentirano zavrnilo trditev tožnice, da jo je zaslepilo sonce, saj je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je bilo takrat sonce na drugi strani stavbe. Glede same spremembe svetlobe pa pritožbeno sodišče še dodaja, da je prehod zastekljen (glej fotografije) in je zunanja svetloba vidna tudi v notranjem delu.

Pritožba napada tudi dokazno oceno prvostopnega sodišča in sodišču očita, da je verjelo pričam, zaposlenim pri zavarovancu tožene stranke, ki so imele interes v pravdi, ni pa upoštevalo priče V. H. Dokazni argument prvostopnega sodišča je po oceni pritožbenega sodišča prepričljiv. Tudi če so priče A. V., A.L. in I. B. zaposleni pri zavarovancu tožene stranke, in imajo zato, kot zatrjuje tožena stranka interes, pa to njihovemu pričanju v ničemer ne vzame vrednosti, saj so bile njihove izpovedbe skladne, potrjene z listinskimi dokazi v spisu in umeščene v celoten mozaik dokazne ocene. Tudi če tožeča stranka s tem delom dokaznega postopka ni zadovoljna, to dokazom v ničemer ne jemlje vrednosti.

Pritožbena trditev, da naj bi parafinska vsebnost vode povzročala spolzkost je argumentirano zavrnilo že prvostopno sodišče, ki je ugotovilo na podlagi pričevanj in listinskih dokazov v spisu, da so tla v notranjem in zunanjem bazenu ter pri prehodu protidrsna, da se redno čistijo, da so iz takih materialov, da vodo vpijajo ali pa so nefugirana in omogočajo, da voda odteka in se ne zadržuje.

Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, prav tako tudi ne razlogi, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo potrebno zato zavrniti in izpodbijano sodbo potrditi (353. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur.l. RS, št. 26/99 do 45/2008, v nadaljevanju ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena pa z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve, zato vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).