Jedro

Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi. Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu, kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, še vedno gre za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj.

Ob ugotovitvah odstotkovnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, ki je očitno v korist družbenega kapitala, in okoliščine, da upravljavska razmerja niso sledila razmerju lastništva kapitala, pa je treba pri oceni, ali gre za bagatelen (zasebni) vložek, upoštevati (med drugim) tudi vrsto izdanih delnic in morebitno povezanost delničarjev. V zadevi so bile za zasebni kapital izdane navadne delnice z glasovalnimi pravicami, za družbeni kapital pa (razen za 4.000.000 DIN v denarju vplačanega vložka) prednostne delnice brez glasovalnih pravic. Prednostne delnice pa so po Pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini (in kar med strankami tudi ni sporno) ugodnostne, saj so dajale imetnikom drugačna upravičenja, kot npr. prednostno pravico do določene letne dividende, določenih izplačil itd.. Šele vsa članska upravičenja pa tvorijo celoto, zato pri oceni o ne/bagatelnosti zasebnega vložka ni mogoče pomena pripisati zgolj upravljavskim pravicam, pač pa je treba ustrezen pomen in težo pripisati tudi ugodnostnim delnicam, ki so bile izdane za vrednost celotnega stvarnega vložka.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

III. Stroškovni zahtevek stranke z interesom B. B. se zavrne.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Upravna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odločila, da se upravičencu do denacionalizacije pok. A. A. vrne v last in posest poslovni prostor v izmeri 286,54 m2, v hiši 1., prej vpisanem v B listu pod zap. št. 34, vl. št. ..., sedaj: posamezni del št. 912 v stavbi št. 400, k.o. ..., (1. točka izreka), da se do pravnomočnosti sklepa o dedovanju po pok. upravičencu do denacionalizacije za premoženje iz 1. točke izreka odločbe določi skrbnika za posebne primere B. B. (2. točka izreka), da je dolžna tožnica v roku 15 dni po pravnomočnosti izpodbijane odločbe nepremičnino iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe (poslovni prostor in temu poslovnemu prostoru pripadajoči delež na skupnih delih in napravah v stavbi 2., in ustrezni del stavbnega zemljišča) predati v last in posest skrbnici, določeni v 2. točki izreka izpodbijane odločbe (3. točka izreka), da se po pravnomočnosti izpodbijane odločbe v zemljiški knjigi pri navedeni nepremičnini po uradni dolžnosti izvede sprememba zemljiškoknjižnega stanja (4. točka izreka), da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka, upravni organ pa stroškov ni zaznamoval (5. točka izreka) ter da je s tem odločeno o denacionalizacijskem zahtevku v celoti (6. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izhaja, da je sedaj pokojni vlagatelj upravičenec do denacionalizacije A. A. 3. 10. 1990 pri takratni Občini Ljubljana Center (v nadaljevanju Občina) vložil zahtevo za denacionalizacijo deleža 87/1000 objekta 1. Po njegovi smrti nadaljuje postopek B. B. kot njegova pravna naslednica. V zvezi s tem poslovnim prostorom je prvostopenjski organ že odločil z dopolnilno odločbo z dne 10. 3. 1999, odločbo z dne 19. 3. 2007 in dopolnilno odločbo z dne 29. 12. 2010. Slednja je bila odpravljena s sodbo naslovnega sodišča v zadevi I U 1131/2013 z dne 16. 12. 2013, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča v zadevi X Ips 104/2013 z dne 10. 7. 2013. 3. Prvostopenjski organ dalje ugotavlja, da so C., in fizične osebe 18. 7. 1991 sklenili pogodbo o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, tj. delniške družbe s firmo in sedežem družbe: D., d.d. Statusna sprememba je bila izvedena s sklepom št. Srg ... z dne 14. 8. 1991. Osnovni kapital po pogodbi o ustanovitvi je znašal 142.163.099,30 DIN in je bil razdeljen na 15.387 navadnih delnic razreda A v skupni višini 20.003.100 DIN (nominalna vrednost delnice = 1.300 DIN), 9.397 prednostnih delnic razreda C v skupni višini 122.159.999,30 DIN (nominalna vrednost delnice = 1.000 DEM). Ustanovitveni kapital so vpisali C.: 3.077 navadnih delnic z nominalno vrednostjo 1.300 DIN, in fizične osebe skupaj 12.310 navadnih delnic po 1.300 DIN. Poleg tega je družba izdala ustanovitelju C., za vplačilo osnovne glavnice 9.397 prednostnih delnic po 1.000 DEM, ta pa je delnice vplačal v stvareh (s poslovnimi prostori) v vrednosti 122.159.999 SIT.

4. Prvostopenjski organ se sklicuje na četrti odstavek 16. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in odločbo Ustavnega sodišča v zadevi, št. U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995. V zvezi z vrednostjo poslovnega prostora v času podržavljenja je stranka z interesom (vlagateljica) predložila v spis Poročilo o določitvi vrednosti nepremičnine z dne 27. 2. 2018, ki ga je izdelala družba E., d.o.o., iz katerega je razvidno, da ta znaša 370.465,41 DEM. Dalje povzema izvedensko mnenje izvedenke F. F. z dne 23. 9. 2019, iz katerega izhaja, da je bilo na dan vpisa v sodni register razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom v navedenem podjetju v mešani lastnini 11,3 : 88,7, razmerje glasovalnih pravic pa je bilo ravno nasprotno. Družbeni kapital je tako z osnovnim vložkom v višini 88,7 odstotka vpisanega osnovnega kapitala pridobil le 20 odstotkov glasovalnih pravic, zasebni kapital pa je z 11,3 odstotka vpisanega osnovnega kapitala pridobil kar 80 odstotkov glasovalnih pravic in s tem večino za sprejetje vseh, tudi statusnih, sprememb. Izvedenka F. F. je vse preračune v DEM preračunala na dan vplačila zasebnega kapitala, tj. na 1. 8. 1991, med drugim tudi iz razloga, ker je razpolagala le s podatki o rasti cen na mesečni ravni, ni pa razpolagala s podatki o rasti cen na dan 18. 7. 1991 ali dan 14. 8. 1991. Po njeni oceni je stvarno premoženje družbene pravne osebe C., vloženo ob ustanovitvi navedenega podjetja v mešani lastnini, pomembno presegalo vpisani osnovni kapital, zato za določitev razmerja med vplačanim zasebnim in družbenim kapitalom ne more biti odločilna vrednost registriranega osnovnega kapitala, temveč razmerje med stvarnim vložkom družbenega in zasebnega kapitala. Družbeni kapital je namreč vpisan le v višini vrednosti ocenjenih nepremičnin na dan 31. 12. 1990, ki izhajajo iz „preliminarnega – začasnega“ cenitvenega poročila cenilca G. G. in so revalorizirane le do 30. 4. 1991, cenitveno poročilo pa je bilo izdelano julija 1991. Ta datum po mnenju izvedenke F. F. nima nobene uporabne vrednosti, saj bi moral cenilec ocenjeno vrednost na dan 31. 12. 1990 revalorizirati do datuma ocenjevanja oz. določiti nov dan ocenjevanja in v skladu s takrat veljavno metodologijo ocenjevanja pripraviti novo poročilo. Izvedenka tudi meni, da navedeno poročilo za določitev vrednosti stvarnega vložka na dan 1. 8. 1991 v postopku denacionalizacije nima uporabne vrednosti, saj je bil 1. 1. 1990–30. 4. 1990 stvarni vložek revaloriziran v višini 1,247 odstotka, do dneva vplačila stvarnega vložka 1. 8. 1991 pa je znašala inflacija že 185,7 odstotka. Da poročilo G. G. ni v skladu s standardi in metodologijo vrednotenja, po oceni izvedenke F. F. izhaja tudi iz dejstva, da so v zaključnem računu C. osnovna sredstva, ki so bila vsa vložena v podjetje v mešani lastnini, na dan 31. 12. 1990 izkazana v knjigovodski vrednosti 99.130.000 DIN, cenilec G. G. pa je ta osnovna sredstva ocenil na samo 97.963.000 DIN (naknadno je cenitev revaloriziral do 30. 4. 1991 na 122.160.099 DIN). Stvarni vložek na podlagi podatkov o nepremičninah, ki vsi izhajajo iz preliminarnega cenitvenega poročila G. G., je v skladu s takrat veljavno metodologijo ocenjevanja nepremičnin ocenil cenilec H. H. v višini 145.447.852 DIN, tj. 20.778.26 DEM, preračunano po uradnem tečaju na dan cenitve. Ocenjena vrednost stvarnega vložka v podjetju v mešani lastnini na dan 31. 12. 1990 je po navedbah izvedenke preračunana na dan 1. 8. 1991 v skladu s tečajem DEM na navedena datuma, zato sta vrednosti stvarnega vložka na oba datuma enaka. Deleži vplačanih vložkov v obravnavano podjetje v mešani lastnini so na dan 31. 12. 1990 naslednji: družbeni kapital stvarni vložek – nepremičnine: 136.507.001 DIN (19.501.000 DEM) oz. 87,4 odstotka, družbeni kapital stvarni vložek – oprema: 8.940.851 DIN (1.277.264 DEM) oz. 5,7 odstotka; na dan 1. 8. 1991 pa: družbeni kapital stvarni vložek – nepremičnine: 253.512.887 DIN (19.501.000 DEM) oz. 87,4 odstotka, družbeni kapital stvarni vložek – oprema: 16.601.113 DIN (1.277.264 DEM) oz. 5,7 odstotka, družbeni kapital – vplačilo v denarju: 4.000.000 DIN (307.692 DEM) oz. 1,4 odstotka, zasebni kapital – plačilo z denarjem C.: 15.550.530 DIN (1.196.195 DEM) oz. 5,3 odstotka, zasebni kapital – plačilo na blagajno: 452.470 DIN (34.805 DEM) oz. 0,2 odstotka. Družbeni kapital je vplačala družbena pravna oseba C. Zasebni kapital (v skupnem znesku 16.003.000 DIN) je vplačalo 183 fizičnih oseb – delavci in upokojenci družbenega podjetja C. Denar za plačilo v znesku 13.500.000 DIN je bil delavcem izplačan iz dobička navedenega družbenega podjetja za leti 1989 in 1990. Po sklepu delavskega sveta z dne 10. 7. 1991 je po navedbah izvedenke družbeno podjetje delavcem obračunalo in izplačalo tudi stroške za prevoz na delo in z dela za leto 1991 v znesku 2.050.530 DIN. Z dejanskimi pologi na blagajno pa je bilo vplačano le 452.470 DIN (34.805 DEM), tj. 0,2 % zasebnega kapitala. Razmerje med vložkom zasebnega kapitala in kapitalom družbenega podjetja je bilo tako na dan 1. 8. 1991: zasebni kapital: 16.003.000 DIN (1.231.000 DEM) oz. 5,5 odstotka, družbeni kapital: 274.114.000 DIN (21.085.692 DEM) oz. 94,5 odstotka. Štiri od teh nepremičnin v ocenjeni prometni vrednosti 17.905.039 DIN oz. 1.377.310 DEM so predmet denacionalizacije. Njihova skupna prometna vrednost predstavlja 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka. Predmetni poslovni prostor 1. je bil ocenjen v višini 490.846 DEM (6.381.001 DIN), kar predstavlja 2,52 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini. Navedenim štirim nepremičninam pripada sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM, kar je 7,7 odstotka od 1.231.000 DEM. Nepremičnini na 1. pa pripada zasebni kapital v znesku 30.985 DEM. Po cenitvi G. G. nepremičninam, ki so predmet denacionalizacije, pripada le 5,29 odstotka zasebnega kapitala (846.678 DIN), torej še manj. Preostalim nepremičninam, ki niso predmet denacionalizacije, pa 94,71 odstotka zasebnega kapitala (15.156.322 DIN). Vrednost nepremičnine na 1. je bila v skladu s 44. členom ZDen ocenjena v višini 295.723,90 DEM in je predstavljala 1,52 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka na dan ustanovitve podjetja v mešani lastnini. Tej nepremičnini se je zato lahko pripisalo 18.711 DEM zasebnega kapitala. Ocenjena vrednost vseh štirih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, je znašala 635.150 DEM, kar je po oceni izvedenke predstavljalo 3,26 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja D., d.d. Tem nepremičninam je zato pripadal sorazmeren del zasebnega kapitala (40.253 DEM). Poslovni prostor po ugotovitvah izvedenke predstavlja 24,02 odstotka vplačanega zasebnega kapitala, vse štiri nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, pa 51,6 odstotka. Izvedenka je primerjala tudi vplačani zasebni kapital z ocenjeno prometno vrednostjo štirih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, in ugotovila, da je vrednost teh nepremičnin za 11,9 odstotka večja, kot je bil celoten vplačan zasebni kapital. 5. Iz obrazložitve dalje izhaja, da je izvedenka ugotavljala tudi finančne in ekonomske posledice, ki bi jih zaradi izločitve premoženja iz sredstev pravne osebe, utrpeli vlagatelji zasebnega kapitala oziroma tožnica. Po njeni oceni bi se razumljivo ob zaprtju obravnavanih trgovin, prihodki tožnice zmanjšali, toda to ne pomeni, da dejavnosti ne bi mogla opravljati v najetih poslovnih prostorih ali v drugi primerni lokaciji v Ljubljani. V letu 2018 je namreč tožnica opravljala dejavnost trgovine le še v sedmih lastnih trgovskih lokalih od skupno 20, ki so bili predmet stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, dve trgovini pa delujeta v najetih poslovnih prostorih. V obdobju od leta 1994 do konca leta 2017 je prodala 5 od 20 trgovskih lokalov, v katerih je opravljala trgovsko dejavnost, posamezne lokale je oddala v najem, odpustila je 114 od skupno 150 zaposlenih, zmanjšala premoženje z 10 milijonov evrov na samo 2 milijona evrov, prihodke pa zmanjšala za 7,6 milijona evrov (od 9,9 milijona evrov na 2,3 milijona evrov v letu 2017). Za leto 2005 je bila knjigovodska vrednost osnovnih sredstev izkazana še v višini 5.547.118 EUR (od tega je bilo za 1.075.310 EUR nepremičnin opredeljenih kot naložbene nepremičnine, kar pomeni, da jih družba ni potrebovala za svojo dejavnost in jih je oddajala v najem ali jih je namenila za prodajo). Na dan 31. 12. 2013 je bila knjigovodska vrednost osnovnih sredstev le še 1.380.957 EUR. Pri tem je bilo v izkazu poslovnega izida za obdobje od leta 2005 do vključno leta 2013 izkazano 4,2 milijona evrov neto prihodkov od prodaje nepremičnin.

6. Glede ocene posledic za upravičence do denacionalizacije je izvedenka pojasnila, da je po podatku iz registra nepremičnin GURS decembra 2019 vrednost za predmetni poslovni prostor na 1. znašala 550.540 EUR, skupna posplošena tržna vrednost nepremičnin v lasti tožnice, ki so predmet denacionalizacije, pa je znašala 1.236.629,00 EUR. Po oceni izvedenke bi s temi nepremičninami denacionalizacijski upravičenci, v primeru vrnitve v naravi, prosto razpolagali (jih oddali v najem ali jih prodali). Pri tem bi realizirali tržne vrednosti najemnin ali kupnino v višini tržne vrednosti nepremičnin v času prodaje. Če pa jim te nepremičnine ne bi bile vrnjene v naravi, jim je stranka z interesom I. d.d. dolžan izplačati odškodnino, katere podlaga za izračun je vrednost podržavljenega premoženja ob nacionalizaciji (kot že rečeno za obravnavani lokal je vrednost ob podržavljenju znašala 349.043,07 DEM, vrednost vseh nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije pa 621.466,98 DEM). Iz primerjave posplošene tržne vrednosti, določene z metodologijo GURS, in višine odškodnine, ki jim pripada v obveznicah tožnika, je razvidna velika razlika v škodo denacionalizacijskih upravičencev.

7. V zvezi z ugovorom, da izvedenka F. F. ni sodna izvedenka ali ocenjevalka, se je prvostopenjski organ skliceval na ZUP/86, ki določa, da mora biti za izvedenca določen strokovnjak, zlasti tak, ki je posebej pooblaščen za dajanje mnenja o vprašanjih ustrezne stroke. F. F. pa je nedvomno strokovnjakinja, saj je leta 1993 pridobila naziv pooblaščene revizorke, aprila 1994 pa licenco za ocenjevanje vrednosti podjetij. Prav tako je bila od ustanovitve Slovenskega inštituta za revizijo do svoje upokojitve leta 2015 vpisana v ustrezna registra pri Slovenskem inštitutu za revizijo.

8. Prvostopenjski organ se dalje sklicuje na 83. člen Zakona o podjetjih (v nadaljevanju ZPod) (konstitutivnost vpisa v sodni register). Iz spisne dokumentacije izhaja, da je bila delniška družba v mešani lastnini D., d. d., Ljubljana, vpisana v sodni register pri Okrožnem sodišču v Ljubljani pod številko registrskega vložka 1/12916/00 s sklepom št. Srg ... z dne 14. 8. 1991. Zato je po mnenju prvostopenjskega organa izvedenka pravilno upoštevala datum zasebnega kapitala, saj so delavci delnice vplačali na blagajni podjetja 1. 8. 1991. Glede na vpis podjetja v sodni register, pa prvostopenjski organ dodaja, da nima pristojnosti ugotavljanja pravilnosti postopkov, ki se nanašajo na vpis podjetja v sodni register.

9. Prvostopenjski organ dalje povzema mnenje izvedenke F. F., po katerem cenilec G. G. ni ocenil opreme v trgovinah, pohištva, računalniške in druge opreme, prevoznih sredstev in vsega ostalega ter neposlovnega premoženja, s čimer je razpolagala C. p. o. Izvedenka je pojasnila, da iz spisa št. 7-Pg 123/96 izhaja, da je Okrožno sodišče izvedencu G. G. naročilo, da opravi celoten preračun zneskov iz svojega cenilnega elaborata iz junija 1991 in iz dodatka k temu elaboratu, kar pomeni, da je moral ločeno prikazati vrednost objektov in opreme (če je bila upoštevana pri tem izračunu) v novi preglednici. Po navedbah izvedenke je cenilec G. G. svojo cenitev gradbenih objektov zmanjšal s 85.379.926 SIT na 72.915.923,70 SIT, tj. za 12.464.003 SIT. Za razliko 8.940.855,40 SIT je opredelil vrednost opreme, nepojasnjena pa je razlika dodatnega zmanjšanja še za 3.523.149 SIT. Po navedbah izvedenke v cenilnem poročilu G. G. iz junija 1991 in dodatka k temu poročilu ni nobenega podatka oziroma ni razvidno, da bi cenilec G. G. v svojem poročilu ocenjeval tudi premičnine.

10. Glede revalorizacije izvedenka F. F., kot povzema prvostopenjski organ, navaja, da pri ocenjevanju vrednosti nepremičnin ocenjevalci upoštevajo pravila stroke, ki veljajo na dan ocenjevanja. Cenitveno poročilo za registracijo stvarnega vložka na sodišču ne sme biti starejše od 6 mesecev, to zlasti velja za čas hiperinflacije, ki je bila v letu 1991. Ocenjevalci pa so ravno iz tega razloga pri ocenjevanju nepremičnin kot podjetij v tem obdobju svoje cenitve pripravljali v DEM. Poleg tega je izvedenka pojasnila, da je bila v obdobju 1. 1. 1991–1. 8. 1991 stopnja rasti gradbenih cen 181 odstotna in najmanj s to vrednostjo bi moral biti po njenem mnenju revaloriziran stvarni vložek v času od cenitve do njegovega vplačila. Neupoštevanje revalorizacije iz naslova rasti cen oziroma neupoštevanje rasti uradnega tečaja DEM v obdobju od 31. 12. 1990 do dneva ustanovitve podjetja v mešani lastnini pa po mnenju izvedenke že samo po sebi pomeni oškodovanje družbenega kapitala. Izračuni temeljijo na uradnih podatkih: ocenjena vrednost nepremičnin cenilca G. G. na dan 31. 12. 1990 je 97.963.091 DIN, na dan 30. 4. 1991 je 122.160.099 DIN in na dan 1. 8. 1991 je 181.931.490 DIN. Po ugotovitvah izvedenke je bila poleg nepremičnin v D., d. d. kot stvarni vložek vložena tudi vsa oprema trgovin in poslovnih prostorov, ki ni bila ocenjena. Iz primerjave med izračuni v DIN in DEM je razvidno, da ni ničesar revalorizirala dvakrat, razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom so enaka po obeh primerjavah ob upoštevanju uradne revalorizacije in uradnega tečaja DEM na dan ustanovitve družbe.

11. Prvostopenjski organ še odgovarja, da je tožnica pri njem vložila zahteve za povrnitev vlaganj v štiri podržavljene poslovne prostore, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov. Če bo ugotovil, da so zahteve utemeljene, jim bo ugodil in upravičenca do denacionalizacije oz. njune pravne naslednike zavezal k povrnitvi vlaganj.

12. V zvezi z ugovorom o primerjavi neprimerljivih vrednosti je prvostopenjski organ odgovoril, da je izvedenka ugotavljala vrednost lastninskega vložka na eni strani in vrednost celotnega podržavljenega premoženja, ki je predmet denacionalizacije, na drugi strani (kot to izhaja iz sodbe, I U 1131/2013 z dne 16. 12. 2013). Sledeč ugotovitvam izvedenskega mnenja in njegovih dopolnitev je organ ugotovil, da je na dan vpisa v sodni register 14. 8. 1991 bilo razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom 11,3: 88,7 – v korist družbenega kapitala, razmerje glasovalnih pravic pa ravno nasprotno – 80 : 20. Ob preračunu na isti datum, 1. 8. 1991, je bilo razmerje med vložkom zasebnega kapitala in kapitalom družbenega podjetja 5,5 : 94,5, razmerje glasovalnih pravic se ni spremenilo. Upravljavska razmerja tako niso sledila lastništvu kapitala. Če bi bilo podjetje ocenjeno po metodi neto aktive, bi zasebni vložek predstavljal le 4,7 % vplačanega osnovnega kapitala podjetja v mešani lastnini. Prvostopenjski organ je zato ugotovil, da je bil vložek zasebnega kapitala glede na celotni kapital v družbi bagatelen. Družbeni kapital je namreč predstavljal stvarni vložek – vsa osnovna sredstva in 4 milijone DIN v denarju. Zasebni kapital v skupnem znesku 16.003.000 DIN je vplačalo 183 fizičnih oseb. Denar za plačilo v znesku 13.500.000 DIN je bil delavcem izplačan iz dobička družbenega podjetja C., p. o. za leti 1989 in 1990. Družbeno podjetje je delavcem obračunalo in izplačalo tudi stroške za prevoz na delo in z dela za leto 1991 v znesku 2.050.530 SIT. Z dejanskimi pologi na blagajno pa je bilo vplačano le 452.470 DIN (34.805 DEM), tj. 0,2 odstotka celotnega zasebnega kapitala.)

13. Poleg tega je prvostopenjski organ ugotavljal tudi obstoj očitne nesorazmernosti med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Denacionalizirane nepremičnine v stvarnem vložku so ocenjene v prometni vrednosti 1.377.310 DEM oz. 17.905.039 DIN. Njihova skupna prometna vrednost pomeni 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka. Deležu vseh štirih nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, pripada sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM, tj. 7,7 odstotka od 1.231.000 DEM. Pri nepremičnini 1., ki je na dan 1. 8. 1991 ocenjena v višini 490.846 DEM in predstavlja 2,52 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini, je zasebni kapital udeležen samo s 30.985 DEM. Navedenim nepremičninam po cenitvi G. G. pripada le 5,29 odstotka zneska vplačanega zasebnega kapitala oz. 846.678 DIN, preostalim nepremičninam, ki niso predmet denacionalizacije, pa 94,71 odstotka oz. 15.156.322 DIN. Vrednost vseh štirih nepremičnin v skladu s 44. členom ZDen znaša 635.150 DEM, kar predstavlja 3,26 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja D., d. d., pripada pa jim sorazmerni del zasebnega kapitala v znesku 40.253 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na 1., v skladu s 44. členom ZDen znaša 295.724 DEM in predstavlja 1,52 odstotka ocenjene vrednosti stvarnega vložka na dan ustanovitve podjetja v mešani lastnini, zato ji pripada 18.711 DEM zasebnega kapitala.

14. Pri primerjavi posledic, ki bi jih zaradi izločitve premoženja iz sredstev pravne osebe utrpeli vlagatelji zasebnega kapitala, v primerjavi s posledicami, ki bi jih utrpeli upravičenci do denacionalizacije, če jim premoženje ne bi bilo vrnjeno v naravi, je organ ugotovil, da z vračilom nepremičnine v naravi tožnica ne bi utrpela takšnih posledic, kot bi jih upravičenec z nevračilom predmetne nepremičnine v naravi. Tožničino sklicevanje na stečaj pomeni le ugibanje. Tožnica je s prodajo nepremičnin in zmanjšanjem števila zaposlenih že zmanjšala premoženje. Vrnitev nepremičnine v naravi ne pomeni, da bodo njeni zaposleni izgubili delo. Zaradi epidemije covida-19 je leta 2020 res utrpela poslabšanje finančnega stanja, vendar je to začasne narave. V primeru vrnitve nepremičnin v naravi bi trpela izgubo glede prihodkov od prodaje, nikakor pa ne bi trpela finančne izgube v višini vrednosti nepremičnin. Nekateri njeni odhodki bi se s tem celo zmanjšali. Nasprotno pa bi upravičencu z nevračilom nepremičnine v naravi nastale hude posledice, saj bi izgubil pravico do vrnitve nepremičnin v naravi in s tem tudi pravico do nadomestila iz drugega odstavka 72. člena ZDen, kot odškodnino pa bi prejel le 189.178 EUR za nepremičnino v centru Ljubljane, katere vrednost je ocenjena na najmanj 500.000. 15. Upoštevaje navedeno je prvostopenjski organ ugotovil, da obstaja očitna nesorazmernost med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca. Po GURS je skupna vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, 1.759.900,00 EUR. Ker pa je osnovni kapital tožnice 1.000.000,00 EUR, zasebni vložek pa predstavlja 5,5 odstotka vplačanega osnovnega kapitala, vrednost zasebnega vložka znaša le 55.000,00 EUR. To predstavlja le 3,12 odstotka vrednosti premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki znaša 1.759.900,00 EUR. Podan je torej obstoj očitne nesorazmernosti med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi.

16. Ministrstvo za okolje in prostor (drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 2. 2. 2021 tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo zavrnilo.

**Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

17. Tožnica se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri v bistvenem navaja, da je iz cenitve cenilca J. J. z dne 7. 3. 2007 razvidno, da znaša vrednost spornega predmeta po metodologiji ZDen z vlaganji 377.519,85 DEM oz. 193.022,83 EUR, brez vlaganj pa 330.048,45 DEM oz. 168.751,09 EUR. Izvedenka F. F. je na podlagi cenitve cenilca H. H. in svojih izračunov revalorizacije stvarnega vložka postavila trditev, da je cenitev mag. G. G., ki je bila podlaga za vpis ustanovitve tožnice v sodni register in za določitev razmerja med zasebnim in družbenim vložkom, napačna in prenizka, ter je zato ocene vrednosti stvarnega vložka oprla na svoje izračune in cenitev cenilca H. H. Njene ugotovitve so napačne. Cenilec H. H. je svojo cenitev oprl na isti predpis iz leta 1987 (in je zato uporabil tudi enako metodologijo) kot mag. G. G., kar je v nasprotju s tem, kar trdi F. F., ki ni strokovnjakinja s področja cenitve nepremičnin, zato takšne izjave ne bi smela podati. Tožnica je zato prepričana, da je dejansko stanje v tem delu napačno ugotovljeno, organ pa bi moral po njenem predlogu imenovati drugega izvedenca za izvedbo cenitve stvarnega vložka, česar ni storil in s tem kršil postopek. Cenilec mag. G. G. je v svoji cenitvi kot izhodiščno ceno uporabil izhodiščno ceno na dan valute, tj. 31. 12. 1990. Pri kapitalskih transakcijah med podjetij je namreč treba, tako tožnica, uporabiti isti datum, tj. praviloma datum letnega poročila, v letu 1991 zaključnega računa, torej 31. 12. 1990, saj sicer vrednosti niso primerljive in knjiženj kapitalskih transakcij pri udeleženih podjetjih ni mogoče izvesti, kar bi morala vedeti cenilca F. F. in H. H. Kljub temu je bila pri cenitvi H. H. uporabljena izhodiščna cena, določena za leto 1991, češ da je bila cenitev mag. G. G. izvedena leta 1991. Pri tem je iz okvirne ocene vrednosti cenilca H. H. iz leta 2003 razvidno, da je bila cenitev mag. G. G. opravljena 31. 12. 1990, kar, kot je razvidno iz mnenja cenilca J. J. o cenitvah nepremičnin na lokaciji Wolfova in Nazorjeva v Ljubljani z dne 18. 7. 2006, ni res, saj je cenilec H. H. uporabil izhodiščno ceno za leto 1991. H. H. in F. F. sta torej uporabila napačno strokovno pravilo, češ, da se ne ceni na dan valute, ampak je treba uporabiti izhodiščno ceno, ki velja na dan cenitve, torej za leto 1991. V svojem stališču se sklicujeta na rast cen, vendar je mag. G. G. izhodiščno ceno revaloriziral do 30. 4. 1991, zato je njuno sklicevanje na inflacijo neutemeljeno tudi s tem v povezavi. Dalje opozarja na cenitev cenilca J. J., po kateri je cenilec H. H. uporabil napačno izhodiščno ceno, zato sta njegova cenitev in s tem izračun F. F. že v osnovi napačna za 22,41 odstotka. Iz istega razloga je napačen tudi izračun komunalne opremljenosti (tako individualne kot kolektivne rabe), s čimer se napaka poveča za 16,5 odstotka. Tudi pri oceni zemljišča je storjena enaka napaka, za 10,8 odstotka. Poleg tega pri oceni zemljišča cenilec H. H. ni upošteval takrat veljavnega pravilnika in odloka, zaradi česar je namesto najvišje vrednosti za cono v višini 1,2 odstotka upošteval 13 odstotkov ter je vrednost neutemeljeno povečal za 10,8 odstotka. Kot navaja cenilec J. J. v mnenju z dne 18. 7. 2006, ima odprava teh napak za posledico, da so vrednosti po cenitvi H. H. celo nižje od vrednosti po cenitvi mag. G. G. V mnenju z dne 10. 10. 2006 je cenilec J. J. prikazal razliko zaradi napačne uporabe območij iz leta 1993. Uporabljen je bil, tako tožnica, napačen predpis, ki se je uveljavil šele dve leti po njeni ustanovitvi.

18. Tožnica dalje opozarja, da je bilo v pravdi pravnomočno ugotovljeno, da je cenitev mag. G. G. obsegala tudi cenitev opreme. Kljub navedenemu je toženka sprejela stališče F. F., da temu ni tako, ni pa pojasnila, zakaj. Tožnica dalje navaja, da je F. F. svoje napačne vrednosti nato revalorizirala do 1. 8. 1991. Ker je mag. G. G. revaloriziral stvarni vložek do 30. 4. 1991, ko je vrednost nemške marke znašala 13 DIN, za stvarni vložek pa so bile izdane prednostne delnice, je bil stvarni vložek zavarovan z valutno klavzulo, kar je bila tedaj splošna praksa. Ker se je tečaj nemške marke spremenil šele po ustanovitvi tožnice, za revalorizacijo vrednosti stvarnega vložka, izračunane po 30. 4. 1991, ni obstajala nobena podlaga. Poleg tega je F. F. v preglednici ocenjene vrednosti nepremičnin v DIN in DEM na dan 31. 12. 1990 in 1. 8. 1991 vrednosti v DEM na oba datuma prikazala v enaki višini. Vrednost na dan 1. 8. 1991 je izračunala iz sicer napačne osnove na podlagi tečaja 13 DIN za DEM, torej tečaja iz aprila 1991, ki se je spremenil šele po ustanovitvi tožnice. Vrednosti vložka od aprila do 1. 8. 1991 torej ni revalorizirala, ker se tečaj od tedaj dalje ni spremenil, še meni tožnica. Tudi teh njenih navedb toženka ni dokazno ocenila. Trdi še, da je F. F. navedla, da naj bi njene izračune vrednosti vložka družbenega podjetja na dan 1. 8. 1991 na podlagi neto vrednosti potrjevale tudi bilance družbenega podjetja na 31. 12. 1990 in ob pripojitvi družbenega podjetja K., p. o. leta 1992. Ker gre za različne časovne točke, med katerimi so potekali poslovni dogodki, bi lahko F. F. takšno trditev postavila le, če bi prikazala vse vmesne časovne dogodke in jih ovrednotila v skladu s stroko, česar ni storila.

19. Ureditev glasovalnih pravic, kot navedeno v odločbi, pa je bila zakonita, poleg tega organ ni upošteval celotne ureditve pravice iz prednostnih delnic (88. in 122. člen ZPod). Dalje navaja, da vrednost družbenega vložka na dan 31. 12. 1990 ne znaša 136.507.001 DIN ali 20.778.264 DEM, temveč 97.963.110,90 DIN, na dan 1. 8. 1991 pa ne 274.114.000 DIN ali 22.316.692 DEM ali celo 290.117.1991 DIN, temveč 126.160.099,30 DIN. Vrednost zasebnega vložka pa 1. 8. 1991 znaša 16.003.000 DIN ali 1.231.000 DEM. Delež družbenega kapitala v tožnici ob ustanovitvi znaša 88,743 in ne 94,5 ali 95,3 %, delež zasebnega kapitala pa 11,257 in ne 4,7 oz. 5,5 %. Vrednost sporne nepremičnine ob ustanovitvi torej ni 6.381,00 DIN, ampak 2.569.070 DIN.

20. Ugovarja še, da organa nista zavzela pravna stališča v zvezi s tožničinimi argumenti, s katerimi je ta izpodbijala mnenje F. F. Izvedenka ni ravnala niti v skladu z merili, postavljenimi v odločbi Ustavnega sodišča, ter sklepu Vrhovnega sodišča RS, X Ips 104/2013, ki mu je sledila sodba, I U 1131/2013. Primerjajo se vrednost zasebnega vložka in vrednost podržavljene nepremičnine, ne pa – kot je to storila F. F. – vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost dela zasebnega vložka, ki ustreza deležu podržavljene nepremičnine v vložku družbenega podjetja. Ocena bagatelnosti torej temelji na napačnih pravnih mnenjih. Posledično so vse ugotovitve o vrednostih napačne. Kot sledi iz navedb in dokazov tožnice, je zasebni vložek ustrezal 11,275 % osnovnega kapitala, pri čemer je glede na stališče iz X Ips 129/2008 treba obstoj očitne nesorazmernosti in bagatelnosti utemeljiti z drugimi pravnimi dejstvi. Tega odločitev ne vsebuje. Znesek 16.003.000 DIN (1.231.000 DEM) torej že glede na njegovo vrednost ne more predstavljati bagatele. Poleg tega je ta vložek bistveno večji od vrednosti sporne nepremičnine (295.733 DEM oziroma 330.048,53 DEM), večji tudi od skupne vrednosti vseh štirih nepremičnin, ki so obravnavane v postopkih (613.620,47 DEM).

21. Po tožničini oceni je izračun deleža 4,7 % ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini oz. 1. 8. 1991 napačen, saj naj bi ocena stvarnega vložka na dan 14. 8. 1991 temeljila na bilanci družbenega podjetja z dne 31. 12. 1990 in leta 1992. Iz teh vrednosti pa ni mogoče sklepati na vložek, saj so pred 1. 8. 1991 in po tem datumu potekali poslovni dogodki, ki jih izvedenka F. F. ni prikazala in ni ovrednotila. 122. člen ZPod je ob ustanovitvi predmetnega podjetja v mešani lastnini določal, da imajo delegati družbenega podjetja, ki je vložilo sredstva v mešano podjetje, glasovalno pravico v skupščini v sorazmerju z višino družbenega kapitala, če s statutom ali pravili ni določeno drugače. Pri tem pa toženka ni ocenila dejstva, da so v skladu s točko 5.4 Pogodbe o ustanovitvi prednostne delnice dajale prednostne dividende in prednost pri izplačilu v nemških markah normirane vrednosti v primeru likvidacije ter pridobitve glasovalnih pravic v primeru, da prednostna dividenda ni izplačana. Prednost pri izplačilu dividende in preostalega premoženja v primeru prenehanja podjetja, katerih vrednost je zavarovana z valutno klavzulo, povsem uravnoteži dejstvo, da imetnik prednostnih delnic v času, ko se izplačujejo dividende, nima glasovalnih pravic. Takšna ureditev glasovalnih pravic zato ne more biti okoliščina, ki naj bi bila element bagatelnosti in/ali očitne nesorazmernosti zasebnega vložka. Tožnica trdi, da zasebni vlagatelji kot denarni vložek niso vplačali le 452.530 DIN; vplačila vseh zasebnih vlagateljev so razvidna tudi iz sklepa o vpisu ustanovitve v sodni register. Meni tudi, da ni mogoče primerjati vrednosti sredstev in kapitala, saj gre za dve različni kategoriji. Sicer bi se pa sedanja vrednost nepremičnin lahko primerjala le s sedanjo vrednostjo kapitala, če bi bila taka primerjava sploh utemeljena. Vrednost vlaganj za to nepremičnino tudi znaša 14,38 %. Vrednosti po GURS pa tudi niso prave. Iz sklepa o vpisu ustanovitve tožnice v sodni register še izhaja, da tožnica nikoli ni imela družbenega kapitala, z odkupom prednostnih delnic od družbenega podjetja pa je že pred uveljavitvijo ZDen (oktobra 1991) postala v celoti podjetje v zasebni lastnini.

22. V nadaljevanju obširno pojasnjuje posledice vračila spornih nepremičnin v naravi. Zaključek organa je protisloven – vrnitev nepremičnin namreč najprej pomeni izgubo nepremičnin, nato še izgubo prihodkov in plačilo odpravnin zaposlenim. F. F. je napačno uporabila sedanjo vrednost nepremičnine, saj bi tožnica po cenitvi cenilca J. J. izgubila 330.048,45 DEM, vsi vlagatelji skupaj pa le 613.620,47 DEM. Dediči upravičencev do denacionalizacije bi v primeru zavrnitve zahtevka prejeli obveznice. To pomeni, da bi bila tožnica v primeru ugoditve denacionalizacijskim zahtevkom v naravi v neprimerno slabšem položaju kot dediči upravičencev v primeru zavrnitve zahtevka v naravi. V zvezi s tem bi morala toženka postaviti drugega izvedenca. Sicer je pa tudi sklep drugostopenjskega organa, da glede na podatke iz 2019 vrnitev nepremičnin za tožnico ne bi pomenila stečaja, v nasprotju z logiko in predvsem ekonomskimi predpisi.

23. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v celoti odpravi ter zahtevek za vrnitev navedenega poslovnega prostora v celoti zavrne oziroma podrejeno vrne zadevo v odpravljenem delu prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

24. Toženka odgovora na tožbo ni podala, sodišču pa je predložila upravni spis.

25. Stranka z interesom B. B. v odgovoru na tožbo prereka tožbene navedbe, meni, da je odločitev ustrezno obrazložena. Gre za navedbe iz postopka. Organ je pravilno zapolnil standard bagatelnosti vložka zasebnega kapitala, sledeč napotilom Upravnega sodišča RS, I U 1131/2013, pravilno je tudi uporabil 191. člen ZUP/86. Ker pa upravni organ ni posebej ugotavljal razloge o špekulativnosti in fiktivnosti poslov pri prehodu iz družbene lastnine v zasebno lastnino, kar tudi predstavlja podlago za ugoditev zahtevku stranke z interesom, je predlagala, da sodišče te razloge obravnava v okviru tretje alineje drugega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne, tožnici pa naloži plačilo njenih stroškov postopka.

26. Tožnica je v prvi pripravljalni vlogi prerekala navedbe stranke z interesom, da je šlo za mahinacije tožnice. Prodaja njenih nepremičnin je bila posledica dejstva, da so bile nerentabilne, čemur je sledilo tudi zmanjšanje zaposlenih, kar že izkazuje, da ima izguba trgovine za posledico odpuščanja.

27. Stranka z interesom B. B. je v prvi pripravljalni vlogi navedla razloge, zakaj meni, da predlog tožnice v vrnitvi zadeve v ponovno odločanje organu ni primeren in mora sodišče samo odločiti o zahtevku. Meni, da so podani razlogi iz 89. člena ZDen, kot tudi, da je v celoti izpolnjen dejanski stan iz četrtega odstavka 16. člena ZDen o vračilu nepremičnine v naravi.

28. V drugi pripravljalni vlogi je tožnica dodala, da so z vplačilom denarnih vložkov in s prevzemom prednostnih in dela navadnih delnic pretežni del sredstev družbenega podjetja predstavljale finančne naložbe. Zato je bila spremenjena tudi dejavnost. Plače in stroški so bili izplačani. 50. člen ZLPP ni za nazaj razveljavil vsa predhodna pravna dejanja lastninskega preoblikovanja, temveč pooblastil družbenega pravobranilca, da v primeru kršitev in oškodovanja v pravdnem postopku doseže razveljavitev teh dejanj. Ustanovitev zavezanke pa je predstavljala poslovno reorganizacijo glede na takratno družbeno in gospodarsko situacijo.

29. Stranka z interesom I., d.d. odgovora na tožbo ni podala.

30. Tožnica je na glavni obravnavi vztrajala pri vseh trditvah in dokazih, ki jih je podala v postopku, zlasti v zvezi s postavitvijo drugega izvedenca v postopku.

31. Stranka z interesom B. B. je na glavni obravnavi tudi vztrajala pri trditvah in dokazih iz svojih dosedanjih vlog, izpostavila naziranja tožnice kot pravno zmotna. Predlagala je, da sodišče izvede dokaze s prebiranjem vseh listin in zapisnikov, ki se nahajajo v upravnem spisu zaradi razjasnitve okoliščin v zvezi z 89. členom ZDen, kot tudi, če sodišče smatra za potrebno, da izvede zaslišanje izvedenke F. F. 32. Tožnica je nasprotovala predlogu stranke z interesom za zaslišanje izvedenke F. F., opozorila na sodno prakso, ki v takih primerih terja postavitev drugega izvedenca.

33. Stranka z interesom B. B. je vztrajala pri svojih navedbah in predlogih.

**Odločanje po sodniku posamezniku**

34. Sodišče je s sklepom, I U 400/2021 z dne 30. 8. 2022, odločilo, da o zadevi odloča po sodniku posamezniku, iz razloga po tretji alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1. Stranke postopka sestavi sodišča niso ugovarjale niti pisno pred glavno obravnavo niti na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 22. 9. 2022. **Glavna obravnava**

35. Sodišče je 22. 9. 2022 izvedlo javno glavno obravnavo. Na obravnavo sta pristopili tožnica in stranka z interesom B. B., ne pa toženka in stranka z interesom I., d.d. Stranka z interesom I., d.d. je poslal opravičilo za izostanek z naroka za glavno obravnavo ter prosil sodišče za posredovanje zapisnika o glavni obravnavi, čemur je sodišče ugodilo ter mu poslalo ftc. zapisnika v vednost. Stranka z interesom I., d.d. je zapisnik z naroka za glavno obravnavo prejel 27. 9. 2022. Na obravnavi sta tožnica in stranka z interesom B. B. navedli, kot zgoraj. Sodišče je sprejelo dokazni sklep in izvedlo dokaze, kot navedeno v nadaljevanju.

**Dokazni sklep**

36. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v: - ftc. cenitve cenilca J. J. z dne 7. 3. 2007, - ftc. cenilnega elaborata mag. G. G. iz julija 1991, - ftc. sklepa o vpisu D., d.d. v sodni register, s prilogo 2, - ftc. mnenj F. F., - ftc. okvirne cene vrednosti nepremičnin v lasti D., d.d., tj. nepremičnini 1. in 2., oktober 2003 in marec 2006 cenilca H. H., - ftc. mnenja cenilca J. J. o cenitvah nepremičnine na lokaciji 1. in 3. z dne 18. 7. 2006, - ftc. mnenja o cenitvah nepremičnin 2. z dne 30. 5. 2006 cenilca J. J., - ftc. mnenja cenilca J. J. - pripombe na mnenje F. F. glede cenitve nepremičnin z dne 10. 10. 2006, - ftc. revizijskega poročila, št. 380-18/5515840 z dne 29. 12. 1995, - ftc. odločbe ARSPPNI, št. 380-18/5515840 z dne 22. 3. 1996, - ftc. potrdila cenilca mag. G. G. z dne 6. 2. 1996, - ftc. zapisnika o zaslišanju dne 10. 4. 1997 mag. G. G., - ftc. mnenja mag. G. G. z dne 19. 6. 1997, - tečajna lista za nemško marko april 1991, - mnenje F. F. z dne 23. 9. 2019, - ftc. Pogodbe o ustanovitvi D., d.o.o. (posebej točki 5.4, 14), - ftc. sklepov Delavskega sveta 27. 2. 1991 in z dne 10. 7. 1991, - ftc. virmana iz SR o vplačilu 16.003.000 din za zasebne vlagatelje in kopijo priloge, ki napotuje sodiščem, da so vložki posameznikov razvidni iz točke 14. Pogodbe o ustanovitvi podjetja D., d.o.o., - simulacija - podatki izkaza poslovnega izida, plan 31. 12. 2019, - izračun odpravnin, - ftc. izkaza prihodkov za prve tri mesece leta 2020, - izkaz poslovnega izida za leto 2020, - pregled zaposlenih in izračun odpravnin, - listina, označena kot ''odpravnine zaposlenim denacionalizacija'' (vloga z dne 9. 9. 2016 in 29. 10. 2018), ter ostale listine v upravnem spisu.

37. Sodišče je tožničina dokazna predloga za vpogled v registrski spis in postavitev izvedenca ekonomske stroke glede izplačil plač in stroškov zavrnilo kot nerelevantna. Ocenilo je namreč, da lahko trditve tožnice v zvezi z njeno ustanovitvijo kot mešanega podjetja in o vplačilu zasebnega vložka ter posledic, ki bi jih imela vrnitev obravnavane nepremičnine v naravi na poslovanje tožnice, preveri na podlagi podatkov oziroma listin, ki se nahajajo v spisu (kot so npr. pogodba o ustanovitvi tožnice, revizijsko poročilo ARSPNNI, št. 380-18/5515840 z dne 29. 12. 1995, sklepi delavskega sveta, virman iz sodnega registra o vplačilu 16.003.000,00 din za zasebne vlagatelje, sklep o vpisu tožnice v sodni register, ftc. izkaza prihodkov za prve tri mesece v letu 2020, izkaz poslovnega izida za leto 2020, pregled zaposlenih in izračun odpravnin, odpravnine zaposlenim - denacionalizacija, idr.) (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

38. Kot prepoznega je sodišče zavrnilo dokazni predlog stranke z interesom za zaslišanje izvedenke F. F. V skladu z 52. členom ZUS-1 namreč lahko tožnik v tožbi (med drugim) predlaga izvedbo novih dokazov, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni predlagal že v postopku izdaje upravnega akta. Smiselno enako po oceni sodišča velja za stranko z interesom, ki mora izvedbo novih dokazov (če to upraviči) predlagati v odgovoru na tožbo. Stranka z interesom tega dokaznega predloga ni podala ne v odgovoru na tožbo, ne v svojih pripravljalnih vlogah, na glavni obravnavi pa je pojasnila, da je ta predlog podala v smislu drugega odstavka 20. člena ZUS-1 (po tej določbi sodišče ni vezano na dokazne predloge strank in lahko izvede vse dokaze, za katere meni, da bodo prispevali k razjasnitvi zadeve in k zakoniti ter pravilni odločitvi). Ne glede na pravno podlago, ki jo je stranka z interesom navedla k podaji predloga, gre za dokazni predlog, o katerem mora sodišče odločiti in ga je zato, upoštevajoč zgoraj citirano določbo 52. člena ZUS-1, zavrnilo. Sodišče še pripominja, da je v zapisniku o glavni obravnavi pomotoma zapisalo, da gre za dokazni predlog, podan na podlagi tretjega odstavka 20. člena ZUS-1, za kar nedvomno ne gre, temveč za dokazni predlog, podan po drugem odstavku 20. člena ZUS-1. 39. Sodbi, I Cpg 462/2000, in III Ips 113/2000, nista dokaz, temveč materialno pravo, zato sodišče v okviru dokaznega sklepa o tem ne sklepa.

**K I. točki izreka**

40. Tožba ni utemeljena.

41. V obravnavanem primeru je prvostopenjski organ izpodbijano odločbo izdal v izvrševanju sodbe Upravnega sodišča Republike Slovenije, I I U 1131/2013 z dne 16. 12. 2013. Z njo je naslovno sodišče prvostopenjskemu organu naložilo, da mora v ponovnem postopku opraviti preizkus sorazmernosti med vložkom zasebnega kapitala in vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije, pri čemer mora preizkus (glede na sklep Vrhovnega sodišča RS, X Ips 129/2008) obsegati poleg kvantitativnega tudi kvalitativni test sorazmernosti posega v pravni položaj denacionalizacijskega upravičenca na eni strani in zasebnih vlagateljev na drugi strani. V okviru navedenega kvantitativnega testa pa mora organ ugotoviti vrednost lastninskega vložka na eni strani in vrednost celotnega podržavljenega premoženja (ki je predmet denacionalizacije) na drugi strani ter opraviti oceno, ali gre za očitno nesorazmerje lastninskega vložka z vrednostjo podržavljenega premoženja (kot je to navedlo tudi Ustavno sodišče RS v odločbi, Up 93/96 z dne 22. 10. 1997).

42. Če bi v postopku ostalo sporno, ali je izvedenka pravilno izračunala razmerje med vrednostjo zasebnega lastninskega vložka in vrednostjo podržavljenega premoženja, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, mora prvostopenjski organ postopati po 191. členu ZUP/86. Po potrebi mora tudi ponovno ugotavljati morebitno bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini, pri čemer je treba pravni standard bagatelnosti razlagati, kot izhaja iz stališč Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Če bi bile v ponovnem postopku še sporne vrednosti, ki so podlaga za ugotovitev procentualnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, je treba prav tako postopati po 191. členu ZUP/86. 43. Upravno sodišče Republike Slovenije je izpostavilo tudi, da če prvostopenjski organ vodi postopek za vrnitev premoženja na podlagi 89. člena ZDen, mora biti špekulativnost prehoda podržavljenega premoženja v premoženje pravne osebe v mešani lastnini v denacionalizacijskem postopku v celoti ugotovljena in dokazana. V postopku, ki pa ga denacionalizacijski organ vodi na podlagi četrtega odstavka 16. člena ZDen in v katerem ugotavlja, ali je v pravni osebi v mešani lastnini zasebni kapital udeležen z bagatelnim vložkom, tako da bi bila kot izjema možna vrnitev podržavljenega premoženja v naravi, pa organu kot dela dejanskega stanja ni treba ugotavljati še špekulativnosti prehoda podržavljenega premoženja iz družbene v zasebno sfero, saj ne gre za relevantna dejstva in okoliščine.

44. V ponovljenem postopku je prvostopenjski organ z izpodbijano odločbo (med drugim) odločil, da se upravičencu do denacionalizacije pok. A. A. vrne v last in posest poslovni prostor v hiši 1., v izmeri 286,54 m2, prej vpisanem v B listu pod zap. št. 34, vl. št. ..., k.o. ..., sedaj nepremičnina: posamezni del stavbe št. ... v stavbi št. 400 k.o. ... Ugotovil je namreč, da so za to izpolnjeni pogoji iz četrtega odstavka 16. člena ZDen (v zvezi z odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, št. U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995, upoštevaje pri tem tudi sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, X Ips 362/2008 z dne 17. 9. 2009, in, X Ips 104/2013 z dne 10. 7. 2013, izdana v zvezi s predmetno denacionalizacijsko zadevo.

45. Po četrtem odstavku 16. člena ZDen se premoženje pravnih oseb v mešani lastnini lahko vrača le v obliki lastninskega deleža na pravni osebi do višine deleža družbenega premoženja. Ustavno sodišče Republike Slovenije je to določbo z odločbo, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995, razveljavilo, kolikor se nanaša na pravne osebe v mešani lastnini, v katerih je zasebni oziroma tuji kapital udeležen z bagatelnimi vložki ter odločilo še, da v ostalem delu določba četrtega odstavka 16. člena ZDen ni v nasprotju z Ustavo, če se razlaga in uporablja tako, kot je navedeno v obrazložitvi navedene odločbe. Po presoji Vrhovnega sodišča Republike Slovenije je pri presojanju, ali gre za primer, na katerega se nanaša razveljavitev določbe četrtega odstavka 16. člena ZDen, treba ugotavljati tako bagatelnost vložka zasebnega kapitala v razmerju do družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini kot tudi očitno nesorazmernost med vrednostjo lastninskega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, kakor tudi katerakoli druga razmerja in okoliščine, ki lahko glede na okoliščine posameznega primera pomembno vplivajo na obliko vračanja premoženja pravnih oseb v mešani lastnini.

46. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je zakonitost izpodbijane odločbe presodilo v okviru tožbenih navedb. Tožnik namreč s tožbenimi navedbami postavlja okvir sodne presoje odločitve o njegovi pravici, obveznosti ali pravni koristi (drugi odstavek 2. člena ZUS-1), tj. obseg želenega sodnega varstva in s tem tožbeni predlog.1 Pri tem je sodišče po uradni dolžnosti pazilo le na ničnost upravnega akta (drugi odstavek 37. člena ZUS-1).

47. Upoštevajoč obrazloženi obseg sodne presoje, je sodišče obravnavalo in presojalo zadevo glede na podane posamezne tožbene ugovore, tako, kot je to storilo v istovrstni zadevi, I U 848/2021 z dne 25. 8. 2022. _Ugovor neobstoja podjetja v mešani lastnini_

48. Tožnica ugovarja, da ni nikoli imela družbenega kapitala in da je z odkupom delnic od družbenega podjetja oktobra leta 1991 (kot je razvidno iz pogodb o prodaji delnic), tj. še pred uveljavitvijo ZDen, v celoti postala zasebno podjetje. V zvezi s tem tožbenim ugovorom sodišče odgovarja, da se je ZDen uveljavil 7. 12. 1991. Delniška družba D., d. d. pa je, kot izhaja iz spisnih listin in tudi iz izvedeniškega mnenja F. F. (ki mu tožnica v tem delu ne ugovarja), vložila priglasitev sprememb ustanoviteljev na Temeljno sodišče v Ljubljani šele 17. 4. 1992, torej po uveljavitvi ZDen. Po prvem odstavku 184. člena ZPod so se (med drugim) v sodni register vpisale tudi statusne spremembe subjekta. Vpis v sodni register pa je imel pravni učinek nasproti tretjim osebam od dneva vpisa (drugi odstavek 186. člena ZPod). Ta pravni učinek je bil v skladu s pravno teorijo konstitutiven, kadar je šlo za vpis podatkov, ki so opredeljevali pravno ali poslovno sposobnost subjekta vpisa, tako je bil konstitutiven tudi vpis vrste pravnoorganizacijske oblike subjekta vpisa,2 za kar gre tudi v obravnavani zadevi, ko naj bi se podjetje v mešani lastnini preoblikovalo v podjetje v zasebni lastnini. To pomeni, da ker je bila priglasitev sprememb ustanoviteljev v obravnavanem primeru vložena šele po uveljavitvi ZDen, ni mogla začeti učinkovati pred njegovo uveljavitvijo (pri tem iz citiranega izvedeniškega mnenja izhaja, da je registrsko sodišče vpis sprememb zavrnilo, a se s tem sodišču, ker že iz navedenega razloga ob uveljavitvi ZDen ni bilo statusnih sprememb, ni bilo treba ukvarjati). Tožnica je bila zato ob uveljavitvi ZDen podjetje v mešani lastnini.

_Ugovor nestrokovnosti izvedenke_

49. Tožnica ugovarja, da izvedenka F. F. ni strokovnjakinja s področja cenitev nepremičnin, zato naj ne bi mogla presojati, kateri predpis je uporabil posamezen cenilec pri cenitvi stvarnega vložka, ter, da bi, upoštevajoč tudi vse pripombe, ki jih ima tožnica za izdelana mnenja, moral prvostopenjski organ imenovati drugega izvedenca. Sodišče sodi, da so tožbene navedbe neutemeljene. Prvostopenjski organ je namreč po presoji sodišča v izpodbijani odločbi ustrezno pojasnil, zakaj izvedenko F. F. šteje za strokovnjakinjo, katere izvedensko mnenje sprejema, pri čemer se je oprl na 183. in 185. člen ZUP/86. Kot izhaja iz citiranih določb, te ne predpisujejo, da mora biti za izvedenca postavljen _sodni izvedenec_, temveč _strokovnjak, pooblaščen za dajanje mnenja o vprašanjih ustrezne stroke._ Pojasnil je še, da je F. F. leta 1993 s strani Ministrstva za finance pridobila naziv pooblaščene revizorke ter aprila leta 1994 s strani Agencije za prestrukturiranje in privatizacijo licenco za ocenjevanje vrednosti podjetij. Od ustanovitve Slovenskega inštituta za revizijo do upokojitve leta 2015 pa je bila pri tem inštitutu vpisana v ustrezna registra. Tožnica zato s pavšalnimi navedbami, da F. F. ni strokovnjakinja s področja cenitev nepremičnin, in to ne glede na to, da ni pooblaščena ocenjevalka vrednosti nepremičnin, ne more uspeti. Strokovnosti izvedenke tožnica tudi ne more uspešno oporekati s primerjavo posameznih ugotovitev (drugih) cenilcev z ugotovitvami izvedenke F. F., ob zatrjevanju, da so njene ugotovitve napačne. Kot je razvidno iz nadaljevanja, je organ vsem njenim posameznim relevantnim ugotovitvam pritrdil, sodišče pa se je z njimi strinjalo. Glede na navedeno zahteva tožnice po imenovanju drugega izvedenca v postopku za izdajo izpodbijane odločbe ni utemeljena.

_Glede ugotavljanja vrednosti stvarnega vložka (o izhodiščni ceni in revalorizaciji stvarnega vložka)_

50. V zvezi s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na uporabo izhodiščne cene pri oceni vrednosti stvarnega vložka ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini D., d.d. in na revalorizacijo tega stvarnega vložka sodišče najprej opozarja, da tožničino sklicevanje na cenilca J. J. (tudi pri drugih tožbenih ugovorih) upošteva kot del njenih navedb, saj gre dejansko za tožničinega strokovnega pomočnika. Izvedensko delo, pridobljeno s sodelovanjem le ene stranke, namreč procesno gledano ni dokaz, niti kot izvedensko mnenje niti kot listina.3

51. Te tožničine navedbe sodišče presoja kot neutemeljene. Ne drži namreč, da je toženka zavzela napačno stališče, da se kot izhodiščna cena uporabi cena iz leta 1991 namesto cena na dan 31. 12. 1990. V zvezi s tem prvostopenjski organ sprejema in povzema izvedensko mnenje izvedenke F. F. ter navaja, da je datum ocenjevanja v vseh primerih enak, to je 31. 12. 1990, pri čemer je ključno, da je stvarni vložek, s katerim je bilo ustanovljeno obravnavano podjetje v mešani lastnini, ocenjen na dan 30. 12. 1990, vpis v sodni register pa je bil izveden šele 1. 8. 1991 v času hiperinflacije (po ugotovitvi izvedenke je ta znašala 185,7%). Dalje glede revalorizacije stvarnega vložka prvostopenjski organ navaja, da datum 30. 4. 1991, do katerega je cenilec G. G. julija leta 1991 revaloriziral svojo cenitev z dne 30. 12. 1990, nima nobene uporabne vrednosti. Njegova cenitev je bila uporabljena v času hiperinflacije za registracijo osnovnega kapitala plačanega s stvarnim vložkom na dan 14. 8. 1991, zato bi moral cenilec G. G. cenitev revalorizirati do julija 1991. Poleg tega je bila v obdobju od 1. 1. 1991 do 1. 8. 1991 stopnja rasti gradbenih cen 181-odstotna in najmanj s to vrednostjo bi moral biti revaloriziran stvarni vložek v času od njegove cenitve do njegovega vplačila (indeks drobnoprodajnih cen, na podlagi katerega se je v navedenem obdobju ugotavljala in računala inflacija, je za leto 1991 znašal kar 247,1 odstotka, kar pomeni, da je vrednost stvarnega vložka od dneva cenitve 31. 12. 1990 do konca leta 1991 narasla za 3,47-krat; DEM je v tistem obdobju narasla s 7 SIT na 37,33 SIT, kar pomeni, da se je povečala za 5,3-krat). Avgusta 1991 je bil uradni tečaj DEM sicer 13 EUR (pravilno: DEM - opomba sodišča), ki ga je izvedenka v svojih izračunih tudi upoštevala, dejanski tržni tečaj, po katerem so potekale transakcije na trgu, pa je bil 32 DIN za DEM. Takšne ugotovitve in argumentacijo izvedenke pa tudi sodišče ocenjuje kot verodostojno, prepričljivo, koherentno in logično. Te ocene zato tožnica ne more omajati s svojimi tožbenimi ugovori, na katere je (smiselno) odgovorila že izvedenka F. F. sama, kar vse povzema tudi prvostopenjski organ v izpodbijani odločbi. Toženka je zato pravilno sprejela mnenje izvedenke F. F., ki je oceno vrednosti stvarnega vložka revalorizirala na dan 1. 8. 1991. 52. S tem se kot neutemeljene izkažejo tožničine navedbe, da je izračun izvedenke F. F. zaradi uporabe napačne izhodiščne cene napačen za 22,41 odstotka, posledično pa je napačen tudi izračun komunalne opremljenosti, individualne, kolektivne rabe, kot tudi ocena zemljišča. _Glede upoštevanja vrednosti opreme_

53. Tožnica izvedenskemu mnenju izvedenke F. F. ugovarja tudi, ker je ta štela, da cenitev G. G. pri oceni vrednosti stvarnega vložka ni obsegala cenitve opreme, in navaja, da je bilo v pravdi (sodbe, Cpg 462/2000 in, Ips 113/2000) pravnomočno ugotovljeno, da je ta cenitev obsegala tudi vrednost opreme. V povezavi s tem prvostopenjski organ povzema mnenje izvedenke F. F. (str. 17 spodaj in str. 18 izpodbijane odločbe), ki je pojasnila, da je bila cenitev cenilca G. G. preliminarna, da G. G. te oznake s svoje cenitve ni nikoli umaknil ter da v tej cenitvi G. G. ni ocenil opreme v trgovinah, pohištva, računalniške in druge opreme, prevoznih sredstev, neposlovnega premoženja in vsega ostalega, s čimer je razpolagala C., p. o. (kar po mnenju F. F. potrjuje tudi uporabljeni koeficient), ker za to niti ni bil pooblaščen. Sodišče sodi, da je glede na odgovore, ki jih je podala izvedenka F. F., prvostopenjski organ njeno mnenje upravičeno sprejel. Tožnica namreč kot edino navaja, da je bilo v pravdi pravnomočno ugotovljeno, da je cenitev G. G. vrednost opreme obsegala. Vendar pa je izvedenka F. F. utemeljila, zakaj se s to ugotovitvijo ne strinja, kot povzeto zgoraj, in s tem prepričala prvostopenjski organ, ki na ugotovitev pravdnega sodišča iz druge zadeve ni vezan. S takšno presojo prvostopenjskega organa se strinja tudi sodišče. Enako (nevezanost na ugotovitev pravdnega sodišča) pa velja tudi za sodišče. _O dodatnem ugovoru glede cenitve stvarnega vložka_

54. Tožnica izvedenskega mnenja izvedenke F. F. in presoje mnenja s strani prvostopenjskega organa ne more omajati niti z navedbami, da se ne strinja z izvedenko F. F., da njene izračune vrednosti vložka družbenega podjetja na dan 1. 8. 1991 na podlagi neto vrednosti potrjujejo tudi bilance družbenega podjetja na dan 31. 12. 1990 in ob pripojitvi družbenega podjetja K., p. o. leta 1992, saj da gre za različne časovne točke, med katerimi so potekali poslovni dogodki, ki bi jih morala izvedenka prikazati in ovrednotiti v skladu s stroko. Drži, da se toženka do teh tožničinih navedb ni izrecno opredelila. Vendar gre po presoji sodišča za pavšalne in neizkazane trditve, zato se toženki do njih ni bilo treba opredeliti. Standard obrazloženosti odločbe po ZUP namreč ne terja podrobnega obravnavanja vseh, očitno neutemeljenih in nerelevantnih argumentov v zadevi.

_Glede upoštevanja vlaganj tožnice v sporne nepremičnine_

55. Sodišče ugotavlja, da ne držijo tožničine navedbe, da toženka ni upoštevala merila iz odločbe, št. U-I-72-93 z dne 20. 4. 1995, ker je pri oceni vrednosti podržavljenih nepremičnin upoštevala tudi kasnejša vlaganja tožnice. Prvostopenjski organ je s tem v zvezi sprejel izvedensko mnenje izvedenke F. F., ki je navedla, da je bila na dan ustanovitve oziroma na dan vplačila zasebnega kapitala (1. 8. 1991) prometna vrednost nepremičnin, ki so predmet stvarnega vložka, ocenjena v višini 19.501.000 DEM oziroma 253.512.975 DIN. Štiri od teh nepremičnin v ocenjeni prometni vrednosti 1.377.310 DEM oziroma 17.905.039 DIN so predmet denacionalizacije, pri čemer je bil predmetni poslovni prostor na 1. ocenjen v višini 490.846 DEM oziroma 6.381.001 DIN. V skladu s 44. členom ZDen pa je bila vrednost tega poslovnega prostora ocenjena v višini 295.723 DEM. Izvedenka je navedla tudi, da tožnica ni predložila nobenega dokaza o višini vlaganj v te nepremičnine, pri čemer je vse podatke povzela neposredno iz zaključnih računov tožnice ter predpostavljala, da je tožnica vlaganja v nepremičnine, če so bila ta dejansko izvedena, knjižila v poslovne knjige in vlaganja skupaj z nepremičninami tudi amortizirala, kar je v skladu z računovodskimi standardi in Zakonom o računovodstvu.

56. Sodišče ugotavlja, da se glede vlaganj v predmetne nepremičnine tožnica v tožbi sklicuje na mnenje cenilca J. J. Iz njegovega mnenja izhaja, da je bil objekt zgrajen 1931, v katerem se ocenjuje poslovni prostor v pritličju: trgovina in del v kleti. Tožnica je del prostora pridobila 1952 (del je bil od ...) in ga preuredila v prodajalno s tekstilom, pri čemer so bile ob tem na novo obnovljene vse elektro, vodovodne inštalacije, centralno ogrevanje, na novo izdelane sanitarije, na novo izdelana tla in kupljena vsa notranja oprema. V letu 1961 je pridobila prostor od ..., narejena je bila ogromna adaptacija: porušenje vmesnih sten in sanitarij, ki jih je imela ..., pridobljen enovit prostor - večja prodajalna, na novo izdelane vse električne in vodovodne inštalacije, napeljava centralne kurjave, preurejene vse izložbe, zamenjana tla z marmornato oblogo, narejen nov gibsan strop na rabitz mrežo, zazidana stranska okna, narejen preboj vrat na zadnji steni, nosilni stebri obdelani z novo oblogo - delno gabarit, delno z leseno oblogo, zamenjana vsa notranja oprema, nad delom pasaže preurejena ravna steklena streha z novo kritino z dodatno izolacijo. Leta 1972 so bile instalirane klima naprave, zgrajen lamelni strop nad celotno pasažo v dolžini trgovine, kjer so še danes nameščena reklamna obeležja. Leta 1975 je bil v celoti obnovljen del ravne strehe z odtočnimi žlebovi, ki je bila narejena 1961. 57. Sodišče glede na povzeto tako ugotavlja, da ne drži trditev, da tožnica ni predložila nobenega dokaza o višini vlaganj. Vendar to po mnenju sodišča za obravnavani primer ni relevantno. Pri primerjavi vrednosti nepremičnin (kot dela družbenega premoženja v pravni osebi v mešani lastnini in od katerih so zdaj štiri predmet denacionalizacije) ter zasebnega vložka je namreč po oceni sodišča ključna vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini in vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen. Vrednost nepremičnin ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je namreč pomembna zaradi primerjave z vrednostjo zasebnega kapitala, ki je bil vplačan ob ustanovitvi (kot je to naložilo Ustavno sodišče v odločbi v zadevi, U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995). Vrednost nepremičnin po 44. členu ZDen pa je pomembna zato, ker ZDen celovito ureja denacionalizacijo premoženja, ki je bilo podržavljeno s predpisi o agrarni reformi, nacionalizaciji in o zaplembah ter z drugimi predpisi in načini, navedenimi v tem zakonu (1. člen ZDen), kar vključuje tudi določanje vrednosti podržavljenega premoženja po 44. členu ZDen. Ob tem sodišče poudarja, da že iz odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije v zadevi U-I-72/93 z dne 20. 4. 1995 izhaja, da je lastninski vložek treba primerjati z vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo sicer mogoče vrniti v naravi. Če pa je bilo podržavljeno premoženje denacionalizacijskega upravičenca obogateno z vlaganji, še vedno gre za isto premoženje, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, vlagatelj pa ima možnost zahtevati povrnitev teh vlaganj. Toženka je zato po oceni sodišča pravilno glede vrednosti nepremičnin upoštevala izvedensko mnenje izvedenke F. F., ki vrednosti zatrjevanih vlaganj ni odštela od ugotovljene vrednosti predmetnega poslovnega prostora. Tožnica pa bo imela, kot navaja tudi prvostopenjski organ, če so bila ta vlaganja dejansko izvedena, možnost zahtevati njihovo povrnitev v postopkih, ki že tečejo.

58. S tem se kot neutemeljene izkažejo tudi tožničine navedbe, s katerimi oporeka izračunanim vrednostim nepremičnin v stvarnem vložku in izračunanemu deležu zasebnega kapitala v predmetnem podjetju v mešani lastnini.

_Glede načina vplačila zasebnega vložka_

59. Glede tožničinega ugovora, da je bil zasebni vložek v celoti plačan v gotovini in da je izvedenka F. F. to ugotovitev neobrazloženo spremenila šele v ponovnem postopku, sodišče sodi, da to za obravnavani postopek, kot je obrazloženo tudi v nadaljevanju, ni pomembno. Prvostopenjski organ je namreč pri izračunu razmerja med družbenim in zasebnim kapitalom pri ustanovitvi predmetnega podjetja v mešani lastnini upošteval, da je bil zasebni vložek vplačan v višini 16.003.000 DIN oziroma 1.231.000 DEM, kar med strankami ni sporno, na kakšen način je bil ta zasebni vložek vplačan, pa po presoji sodišča ni pomembno.

_Glede pravnih stališč in uporabe pravnih standardov_

60. Tožnica toženki očita, da ni sama zavzela pravnih stališč, temveč le povzela mnenje izvedenke F. F. Ta pa naj ne bi spoštovala meril, ki so jih postavili Ustavno, Vrhovno in Upravno sodišče Republike Slovenije. Navedeno ne drži. Prvostopenjski organ je namreč zlasti na straneh 25–30 izpodbijane odločbe na podlagi mnenja izvedenke F. F. zavzel pravna stališča, kot so predstavljena tudi v nadaljevanju.

61. Ne drži niti, da izvedenka F. F. ni spoštovala navodil omenjenih sodišč, ker je primerjala vrednost podržavljene nepremičnine in vrednost dela zasebnega vložka, ki ustreza deležu podržavljene nepremičnine v vložku družbenega podjetja.

62. Sodišče uvodoma povzema nekatere ključne ugotovitve izvedenke, ki jih je v izpodbijani odločbi povzel (tudi) prvostopenjski organ. Izvedenka je ugotovila, ob preračunu na isti datum, to je 1. 8. 1991, in z upoštevanjem vseh vplačil, da je bilo v podjetju v mešani lastnini D., d.d. razmerje med vložkom zasebnega kapitala (1.231.000 DEM) in kapitalom družbenega podjetja (21.085.692 DEM) 94,5 : 5,5. Družbeni kapital je vplačala družbena pravna oseba C., p. o., zasebni kapital pa je vplačalo 183 fizičnih oseb – delavci in upokojenci družbenega podjetja C., p. o. Razmerje glasovalnih pravic pa je bilo naslednje: družbeni kapital je imel le 20 % glasovalnih pravic, zasebni kapital pa je pridobil 80 % glasovalnih pravic.

63. Izvedenka je dalje ugotovila, da so štiri nepremičnine v ocenjeni prometni vrednosti (17.905.039 DIN) 1.377.310 DEM, predmet denacionalizacije; to predstavlja 7,07 odstotka vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini. Predmetni poslovni prostor 1., je bil ocenjen v višini 490.846 DEM (6.381.001 DIN), kar predstavlja 2,52 % vrednosti stvarnega vložka pri ustanovitvi podjetja v mešani lastnini. Navedenim štirim nepremičninam tako pripada sorazmerni del zasebnega kapitala v skupnem znesku 86.943 DEM. Nepremičnini na 1. pripada zasebni kapital v znesku 30.985 DEM.

64. Tožnica tem ugotovitvam izvedenke ugovarja in meni, da bi morala izvedenka primerjati na eni strani vrednost lastninskega vložka in na drugi strani vrednost premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Sodišče poudarja, da je izvedenka F. F. primerjavo med vrednostjo zasebnega vložka in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi, opravila, pri tem pa je morala logično upoštevati, da je bilo v podjetju tudi družbeno premoženje, ki ni predmet denacionalizacije, in da tudi premoženje, ki je predmet denacionalizacije, ni v celoti predmet tega postopka. Zato je morala najprej ugotoviti kolikšen del zasebnega vložka pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, nato pa je šele lahko primerjala vrednost dela zasebnega vložka, ki pripada posamezni nepremičnini, ki je predmet denacionalizacije, z vrednostjo te nepremičnine, ki je predmet denacionalizacije. Kot že zapisano zgoraj, je ugotovila, da je bila vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, na dan 1. 8. 1991 1.377.310 DEM, pripadal pa jim je del zasebnega kapitala v vrednosti 86.943 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na 1. pa je na dan 1. 8. 1991 znašala 490.846 DEM, pripadal pa ji je del zasebnega kapitala v vrednosti 30.985 DEM. Tudi po presoji sodišča je takšen način primerjave edino logičen in razumen, zato glede na pojasnjeno ugovor tožnice zavrača kot neutemeljen.

_Glede bagatelnosti zasebnega vložka in očitne nesorazmernosti lastninskega vložka z vrednostjo premoženja, ki je predmet denacionalizacije_

65. Tožnica ugovarja tudi presoji prvostopenjskega organa, da je bil zasebni vložek v predmetnem podjetju v mešani lastnini bagatelen. V zvezi s tem se ne strinja s prvostopenjskim organom, ki povzema odstotek zasebnega kapitala, ki ga je ugotovila izvedenka F. F. ter opozarja, da je treba bagatelnost ugotoviti tudi z drugimi pravnimi dejstvi.

66. Sodišče ugotavlja, da je prvostopenjski organ pravni standard bagatelnosti vložka zapolnil v skladu stališči Ustavnega in Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. S pomočjo izvedenke je ugotovil, da je bilo razmerje med zasebnim in družbenim kapitalom 94,5 % proti 5,5 % (oziroma najmanj 88,7 % v korist družbenega kapital). Hkrati je navedel, da je zasebni kapital pri tem imel 80 % in družbeni kapital le 20 % glasovalnih pravic. Ob ugotovitvah odstotkovnega razmerja med zasebnim in družbenim kapitalom, ki je očitno v korist družbenega kapitala, in okoliščine, da upravljavska razmerja niso sledila razmerju lastništva kapitala, pa je treba pri oceni, ali gre za bagatelen (zasebni) vložek, upoštevati4 (med drugim) tudi vrsto izdanih delnic in morebitno povezanost delničarjev. Kot navaja organ v izpodbijani odločbi (kar povzema iz ugotovitev izvedenke), so bile za zasebni kapital izdane navadne delnice z glasovalnimi pravicami, za družbeni kapital pa (razen za 4.000.000 DIN v denarju vplačanega vložka) prednostne delnice brez glasovalnih pravic. Prednostne delnice pa so po Pogodbi o ustanovitvi podjetja v mešani lastnini (in kar med strankami tudi ni sporno) ugodnostne, saj so dajale imetnikom drugačna upravičenja, kot npr. prednostno pravico do določene letne dividende, določenih izplačil itd.. Šele vsa članska upravičenja pa tvorijo celoto, zato pri oceni o ne/bagatelnosti zasebnega vložka ni mogoče pomena pripisati zgolj upravljavskim pravicam, pač pa je treba ustrezen pomen in težo pripisati tudi ugodnostnim delnicam, ki so bile izdane za vrednost celotnega stvarnega vložka. Glede zasebnih delničarjev pa je prvostopenjski organ povzel, da je to bilo 183 fizičnih oseb, delavcev in upokojencev družbenega podjetja C. p. o.. To pa pomeni, da je šlo za nepovezane delničarje, kar njihovo upravljavsko moč zasebnih delničarjev že iz tega nedvomno zmanjšuje. Upoštevaje še navedene okoliščine, ki jih je povzel organ v izpodbijani odločbi, v smislu povedanega, se sodišče z njegovo presojo, da je bil zasebni vložek v predmetno podjetje v mešani lastnini ob njegovi ustanovitvi bagatelen, v celoti strinja.

67. Sodišče tudi v celoti sledi prvostopenjskemu organu, ki je ugotovil očitno nesorazmernost med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi. Kot je že pojasnjeno, je bila vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, na dan 1. 8. 1991 1.377.310 DEM, pripadal pa jim je del zasebnega kapitala v vrednosti 86.943 DEM. Vrednost predmetnega poslovnega prostora na 3. pa je na dan 1. 8. 1991 znašala 490.846 DEM, pripadal pa ji je del zasebnega kapitala v vrednosti 30.985 DEM. To pa tudi po presoji sodišča (ob upoštevanju primerjave posledic, kot so pojasnjene v nadaljevanju) izkazuje obstoj očitne nesorazmernosti med lastninskim vložkom in vrednostjo premoženja denacionalizacijskega upravičenca, ki bi ga bilo mogoče vrniti v naravi.

_Glede primerjave posledic za vlagatelje zasebnega kapitala s posledicami za upravičence do denacionalizacije_

68. V zvezi z oceno organa o posledicah, ki bi jih izločitev premoženja iz sredstev pravne osebe povzročila vlagateljem zasebnega kapitala, v primerjavi s posledicami, ki bi jih utrpeli upravičenci do denacionalizacije, če jim premoženje ne bi bilo vrnjeno v naravi, se sodišče z njegovim zaključkom strinja, da upoštevne posledice za zasebni kapital ne morejo biti razlog za nevračilo predmetne nepremičnine v naravi.

69. Drži, da so predmet denacionalizacije poslovni prostori, v katerih tožnica opravlja trgovinsko dejavnost ter da bi vračilo teh poslovnih prostorov zanjo pomenilo izgubo teh prostorov, vendar sodišče sodi, da ne nenadomestljive izgube. Dejavnost bi lahko opravljala v drugih svojih poslovnih prostorih (po stanju ob ustanovitvi podjetja v mešani lastnini je imela poslovne prostore na 13 lokacijah, kot izhaja iz izpodbijane odločbe in spisne dokumentacije) ali v najetih. Zato ni mogoče slediti njenim trditvam o kritičnem zmanjšanju prihodkov, nujnem odpuščanju delavcev in poslabšanju finančnega stanja, ki bi vodilo v stečaj. Poleg tega neugodni rezultati poslovanja tožnice v času od ustanovitve podjetja v mešani lastnini dalje do časa denacionalizacije, kot tudi v času pandemije Covid-19, na katere se sklicuje tožnica, niti ne morejo biti upoštevna posledica za zasebni kapital, če bi bili poslovni prostori, ki so predmet denacionalizacije, vrnjeni upravičencem v naravi.

70. Po drugi strani bi ob nevračilu predmetne nepremičnine v naravi bil upravičenec upravičen zgolj do odškodnine, ugotovljene po 44. členu ZDen, v višini 189.178 EUR za nepremičnino v centru Ljubljane, pri čemer je vrednost predmetnega poslovnega prostora na podlagi poskusnega izračuna GURS ocenjena v višini 500.000,00 EUR; upravičenec bi izgubil tudi pravico do odškodnine zaradi nemožnosti uporabe po drugem odstavku 72. člena ZDen.

71. Glede na navedeno sodišče pritrjuje upravnemu organu, da bi zaradi nevračila nacionaliziranega premoženja v naravi denacionalizacijski upravičenec brez dvoma utrpel hujše posledice, kot pa vlagatelji zasebnega kapitala oziroma tožnica kot pravna naslednica.

72. Ker je sodišče presodilo, da so tožbeni ugovori neutemeljeni, ugotovilo pa tudi ni kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo. Ob povedanem zato ni sledilo predlogu stranke z interesom, da ob potrditvi odločitve organa navede druge razloge po tretji alineji drugega odstavka 63. člena ZUS-1 (tj. da ugotavlja in navede razloge v zvezi s prehodom obravnavanega premoženja iz družbene v zasebno lastnino na podlagi špekulativnih oziroma fiktivnih pravnih poslov na podlagi 89. člena ZDen), saj je presodilo, da so razlogi, ki so podlaga odločitvi, pravilni in zadostno utemeljeni. Posledično zato tudi ni obravnavalo navedb strank, ki so jih podale v zvezi z uporabo in (ne)obstojem dejanskega stanu po 89. členu ZDen.

**K II. točki izreka**

73. Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi tožnica na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 sama svoje stroške postopka.

**K III. točki izreka:**

74. Stroškovni zahtevek stranke z interesom B. B. je sodišče zavrnilo, upoštevajoč prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. Po načelu uspeha, ki izhaja iz 154. člena ZPP, bi stranki z interesom glede na njen interes (zavrnitev tožbe) stroški šli. Vendar pa sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški se stranki povrnejo, upošteva samo tiste stroške, ki so bili potrebni za pravdo (prvi odstavek 155. člena ZPP). Ker po presoji sodišča stranka z interesom ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, priglašeni stroški niso bili potrebni in jih zato stranki z interesom ni priznalo.

1 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, X Ips 317/2015 z dne 18. 10. 2017. 2 Simončič, A.: O vpisu družbeniških deležev v sodni register, PP, št. 21–2271992, str. 4–6. 3 Glej na primer sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije v zadevi, II Ips 780/2006 z dne 26. 2. 2009. 4 Kot izhaja tudi iz sodne odločbe Vrhovnega sodišča, X Ips 104/2013 z dne 10. 7. 2013