Jedro

Po pogodbi o štipendiranju bi moral toženec skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v RS s polnim delovnim časom vsaj za toliko let, kolikor študijskih let je trajalo štipendijsko razmerje. Obstoj takšnega razmerja pa predpostavlja ne le sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi delavčevo vključenost v delovni proces oziroma dejansko opravljanje dela za delodajalca (glej 4. člen ZDR-1). Da bi bilo temu tako, pa toženec ni izkazal. Da zgolj sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni dovolj za veljavno izpolnitev pogodbenih obveznosti, je jasno razvidno že iz samega besedila pogodbene določbe (oziroma ob uporabi zgolj t.i. jezikovne razlage). Že samo besedilo določbe daje namreč nedvoumen odgovor, da mora štipendist z delodajalcem v RS skleniti delovno razmerje, katerega vsebino jasno opredeljuje 4. člen ZDR-1. Pritožnikovo nasprotovanje navedbi sodišča prve stopnje, da je potrebno pri razlagi pogodbe upoštevati tudi njen namen (ki naj mu ne bi bil znan), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni bistveno.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II. Pravdni stranki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 77857/2015-I z dne 30. 6. 2015 v veljavi v 1. odstavku izreka za glavnico v znesku 31.335,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 28.868,00 EUR od 21. 4. 2015 do plačila in od zneska 2.467,67 EUR od 23. 6. 2015 dalje do plačila ter v 3. odstavku (vse I. točka izreka), - da (II. točka izreka) se v preostalem delu omenjeni sklep o izvršbi razveljavi in da se tožbeni zahtevek zavrne (in sicer za zakonske zamudne obresti od zneska 2.467,67 EUR od 22. 4. 2015 do 22. 6. 2015), - da je dolžan toženec tožniku v roku 15-ih dni povrniti pravdne stroške v višini 2.840,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. točka izreka).

2. Zoper I. in III. točko izreka sodbe se iz vseh zakonsko predvidenih razlogov pritožuje toženec, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek zavrne (s stroškovno posledico). Zaključek sodišča prve stopnje, da je sam po zaključku študija kršil pogodbene obveznosti, naj bi bil nepravilen. Takšne kršitve sodišče niti ne ugotovi, prav tako zanjo ni podlage v izvedenih dokazih. Obveznost sklenitve delovnega razmerja z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji je toženec izpolnil skladno s pogodbo o štipendiranju in v postopku predložil potrdila, da je bil v zahtevanem obdobju vključen v vsa socialna zavarovanja, da je prejemal iz naslova delovnega razmerja osebne dohodke, zaslišan kot stranka pa je tudi pojasnil obseg in način izvajanja dela v okviru pogodbe o zaposlitvi. Sodišče se do teh dokazov ni opredelilo. Neobrazložen je nadalje zaključek sodišča, da mora pri razlagi pogodbe upoštevati tudi njen namen, pri čemer je spregledalo določbo prvega odstavka 82. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Uporaba določbe drugega odstavka 82. člena OZ in iskanje skupnega namena pogodbenih strank pride v poštev šele po tem, ko postane posamezno pogodbeno določilo sporno. Sodišče je pri tem v celoti spregledalo, da tožnik ni zatrjeval, da bi bilo določilo prvega odstavka 13. člena pogodbe o štipendiranju nejasno. Pritožnik se sklicuje na sodno prakso, ki izrecno zahteva obstoj trditev strank, ki sejejo dvom v jasnost pogodbene določbe, kot pogoja za uporabo drugega odstavka 82. člena OZ. V svoji drugi pripravljalni vlogi je tožnik poudaril, da je dogovor med pravdnima strankama jasen in nedvoumen in da se je toženec zavezal po zaključenem študiju zaposliti pri delodajalcu v RS, sam pa je v svojih vlogah zatrjeval enako. Opozarja, da je primarna metoda razlage pogodbenih določil jezikovna razlaga, ki je sodišče v konkretnem primeru ni uporabilo, pa bi jo pred morebitno uporabo določbe drugega odstavka 82. člena OZ moralo. Očitki, da je ravnal v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, prepovedjo zlorabe pravic, načelom enake vrednosti dajatev in dolžnostjo izpolnitve obveznosti so po njegovem mnenju nerazumljivi in neobrazloženi. Nerazumljiv je tudi zaključek v 24. točki izpodbijane sodbe. Pogodba o štipendiranju nikjer ne govori o namenu pogodbe, to je zahtevanem prispevku toženca k razvoju gospodarstva RS s pridobljenim znanjem ali kaj podobnega. Tožencu takšen (ali podoben) namen tudi ni bil nikdar predstavljen, zaradi česar ni jasno, kako bi ga lahko zavezoval. V zvezi s tem izpostavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil tožnik tisti, ki je pogodbo sestavil in poslal v podpis tožencu, ki na njeno vsebino ni imel nobenega vpliva. Zato tudi morebitna razlaga določbe 13. člena pogodbe v povezavi z določbo 83. člena OZ tožencu ne more iti v škodo. To velja še toliko bolj za vsebino namena pogodbe, ki v sami pogodbi ni izražen, tožnik pa poleg tega ne trdi, da bi toženca s tem namenom kdaj seznanil. Neobrazložen je zaključek izpodbijane sodbe, da naj bi bila pogodba o zaposlitvi toženca sklenjena fiktivno. Sam je predložil veljavno pogodbo o zaposlitvi, do katere se sodišče ni opredelilo. Poleg tega je že tožnik predložil listine, ki izrecno potrjujejo, da je bil toženec prijavljen v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje, oziroma da je po zaključku štipendiranja v celoti izpolnil vse svoje obveznosti ter sklenil pogodbo o zaposlitvi z družbo s sedežem v RS. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj ni sledilo izpovedbi oziroma relevantnosti dejstva, da je toženec sklenil delovno razmerje z družbo v družinski lasti.

3. Tožnik je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožbeni zahtevek za vračilo štipendije je tožnik utemeljeval (med drugim) s trditvijo, da je toženec kršil pogodbo o štipendiranju, ker ni izpolnil pogodbene obveznosti, da bo po končanem študiju, za katerega je prejemal štipendijo, sklenil delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji vsaj za toliko časa, kolikor je prejemal štipendijo.

6. V skladu s 7. členom pogodbe o štipendiranju, ki sta jo pravdni stranki sklenili 20. 12. 2011, se je toženec med drugim zavezal: - da bo v celoti in redno izpolnjeval vse svoje študijske obveznosti ter da bo uspešno zaključil študij v roku iz tretjega odstavka 3. člena pogodbe1 (prva alineja), - da bo štipenditorja v roku osmih dni obveščal o vsaki spremembi stanja (spremembe v študijskem sistemu ali programu, pridobitev drugih virov financiranja, dolgotrajna bolezen, sprememba bivališča, pooblaščene osebe, bančnega računa in drugo) v zvezi s štipendijskim razmerjem in obveznostmi po tej pogodbi, ki vpliva oziroma bi utegnila vplivati na izvrševanje pogodbe o štipendiranju (druga alineja) in da bo takoj, ko je to mogoče, vendar najkasneje v osmih dneh po zaključku tekočega študijskega leta, predložil dokazilo o uspešnem zaključku študija oziroma izpolnitvi študijskih obveznosti (peta alineja), - da se bo po uspešno zaključenem študiju zaposlil v skladu s 13. členom te iste pogodbe (šesta alineja). Po 13. členu pogodbe je dolžan štipendist skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v Republiki Sloveniji za vsaj toliko let, kolikor študijskih let je prejemal štipendijo. Če štipendist ne izpolni pogodbene obveznosti iz 13. člena pogodbe, mora povrniti vrednost štipendije (16. člen pogodbe).

7. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno: - da sta pravdni stranki 20. 12. 2011 sklenili pogodbo o štipendiranju št. 11010-639/2011, na podlagi katere je toženec prejel štipendijo za šolnino v višini 19.000,00 EUR ter štipendijo za življenjske in študijske stroške v višini 12.000,00 EUR, - da je toženec opravil svoje študijske obveznosti do vključno 30. 9. 2012, - da je toženec 8. 10. 2012 sklenil pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem E. d. o. o. (A6) za določen čas od 15. 10. 2012 do 15. 10. 2013 za polni delovni čas 40 ur na teden z lokacijo opravljanja dela v vseh poslovnih enotah delodajalca (v Sloveniji), - da je bil toženec v istem obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, ko je bil zaposlen pri delodajalcu v Sloveniji, zaposlen s polnim delovnim časom tudi pri delodajalcu M. v Londonu.

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi zaključilo: - da je bil toženec istočasno oziroma vsaj v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 hkrati zaposlen pri dveh delodajalcih, in sicer pri delodajalcu s sedežem v RS E. d. o. o. iz Ljubljane od 15. 10. 2012 do 31. 12. 2013 in pri delodajalcu M. iz Londona najmanj od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013, - da toženec ni izkazal, da je po končanem študiju dejansko opravljal delo po pogodbi o zaposlitvi za slovenskega delodajalca, da pa je tožniku uspelo izkazati, da je bil toženec v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013 zaposlen pri tujem delodajalcu, - da je toženec očitno fiktivno sklenil pogodbo o zaposlitvi s slovenskim delodajalcem zgolj z namenom, da bo izpolnil svojo pogodbeno obveznost do tožnika, - da je toženec kršil pogodbena določila in da je tožnik upravičen do vračila štipendije za magistrski študij.

9. Neutemeljeni so (tudi sicer presplošni) pritožbeni očitki, da so zaključki sodišča prve stopnje nerazumljivi, da za kršitve pogodbenih obveznosti s strani toženca ni nikakršne podlage v izvedenih dokazih in da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dokazov v zvezi s pogodbo o zaposlitvi s slovenskim delodajalcem. Omenjeno sodišče je namreč v točkah od 19 do 24 izpodbijane sodbe argumentirano pojasnilo svojo odločitev in se opredelilo do vseh pomembnih okoliščin v zvezi s tožencu očitano kršitvijo pogodbenih obveznosti po zaključku študija. Sodba je jasna in razumljiva, smiselno očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP2 pa ni podana.

10. Zaključek sodišča prve stopnje, da je toženec po zaključku študiju kršil obveznosti, določene s pogodbo o štipendiranju, je pravilen. Omenjeno sodišče je imelo v izvedenih dokazih dovolj podlage za ugotovitev, da je toženec po zaključenem študiju pogodbo o zaposlitvi s slovenskim delodajalcem E. d. o. o. sklenil zgolj fiktivno zaradi izpolnitve svoje pogodbene obveznosti do tožnika. Glede na pritožbeno neizpodbite ugotovitve sodišča prve stopnje, da je toženec Davčni upravi RS prijavil dohodek iz naslova delovnega razmerja v tujini pri delodajalcu M. v obdobju od 1. 1. 2013 do 31. 12. 2013; da je na spletnem socialnem omrežju ... objavil, da je bil od junija 2012 do septembra 2012 kot ..., v obdobju od oktobra 2012 dalje pa kot ... zaposlen pri podjetju M. (in da zaposlitev za isto časovno obdobje pri delodajalcu v Sloveniji ni omenjena); da iz sklepa ZPIZ z dne 28. 9. 2015 izhaja, da je bil v obdobju od 15. 10. 2012 do 31. 12. 2013 zaposlen s polnim delovnim časom pri družbi M. in da je bil v tem času vključen tudi v pokojninsko in invalidsko zavarovanje v Veliki Britaniji, ter (upoštevajoč neprerekane tožnikove navedbe, da toženec zaposlitve v tujini po zaključku študija tožniku kljub pozivom nikoli ni omenil), je zaključek izpodbijane sodbe, da toženec ni izkazal, da bi po končanem študiju oziroma v letu 2013 dejansko opravljal delo po sklenjeni pogodbi o zaposlitvi s slovenskim delodajalcem, utemeljen. Da je opravljal delo po pogodbi s slovenskim delodajalcem, je toženec poskušal dokazati s svojim zaslišanjem, a mu sodišče prve stopnje (glede na s strani tožnika predložene listine) upravičeno ni sledilo. Pritožnikovo navajanje, da predloženi podatki ZPIZ in ZZZS potrjujejo, da je v celoti izpolnil svoje obveznosti po zaključku štipendiranja, pa je prav tako neprepričljivo. Namreč ravno na podlagi podatkov o prijavi v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje je lahko sodišče prve stopnje ugotovilo prekrivanje obdobij obeh zaposlitev in ob upoštevanju tudi te okoliščine utemeljeno zaključilo, da je toženec v relevantnem obdobju opravljal dejansko delo (le) za tujega delodajalca.3

11. Pritožnik navedenih odločilnih dejstev, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da je kršil svoje pogodbene obveznosti, niti ustrezno ne izpodbija. Vztraja pa, da je svoje pogodbene obveznosti izpolnil (že) s sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi s slovenskim delodajalcem E. d. o. o. (ter okoliščino, da je bil na njeni podlagi prijavljen v pokojninsko, invalidsko in zdravstveno zavarovanje in da so bili iz tega naslova plačani vsi prispevki). Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (glej predvsem 22. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), zgolj ta okoliščina za veljavno izpolnitev pogodbe (oziroma izpolnitev njegovih pogodbenih obveznosti) ne zadostuje. Po pogodbi o štipendiranju bi moral toženec skleniti delovno razmerje z delodajalcem s sedežem v RS s polnim delovnim časom vsaj za toliko let, kolikor študijskih let je trajalo štipendijsko razmerje (13. člen pogodbe). Obstoj takšnega razmerja pa predpostavlja ne le sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ampak tudi delavčevo vključenost v delovni proces oziroma dejansko opravljanje dela za delodajalca (glej 4. člen ZDR-14). Da bi bilo temu tako, pa toženec ni izkazal. 12. Slediti ni moč niti obširnim pritožbenim navedbam v zvezi z razlago 13. člena predmetne pogodbe o štipendiranju. Da zgolj sklenitev pogodbe o zaposlitvi ni dovolj za veljavno izpolnitev pogodbenih obveznosti, je jasno razvidno že iz samega besedila obravnavane določbe (oziroma ob uporabi zgolj t.i. jezikovne razlage). Že samo besedilo omenjene določbe daje namreč nedvoumen odgovor, da mora štipendist z delodajalcem v RS skleniti delovno razmerje, katerega vsebino (glej tudi predhodno točko obrazložitve te odločbe) jasno opredeljuje 4. člen ZDR-1.5 Ker vse to v 22. točki obrazložitve izpodbijane sodbe navaja tudi sodišče prve stopnje, mu nikakor ni mogoče očitati, da je spregledalo ali napačno uporabilo katero od pravil, ki jih OZ6 predvideva za razlago pogodbe (82. in 83. člen). Iz teh razlogov pritožnikovo nasprotovanje navedbi sodišča prve stopnje, da je potrebno pri razlagi pogodbe upoštevati tudi njen namen (ki naj mu ne bi bil znan), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve ni bistveno.7

13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženec sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnik sam krije svoje z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj v njem podane navedbe k odločitvi o toženčevi pritožbi niso prispevale (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Po tretjem odstavku 3. člena pogodbe mora štipendist študijske obveznosti, vključno z oddajo in zagovorom morebitne zaključne naloge, zaključiti do 30. 9. 2012. 2 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 3 Kot dodatno okoliščino, ki naj bi kazala na fiktivnost s slovenskim delodajalcem sklenjene pogodbe o zaposlitvi, pa je izpostavilo tudi s strani toženca neprerekano trditev, da je ustanoviteljica in prokuristka omenjenega delodajalca (to je podjetja E. d. o. o.) njegova mama, direktor pa njegov oče. 4 Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 21/2013, s kasnejšimi spremembami). 5 Enako definicijo delovnega razmerja je v 4. členu vseboval tudi v času sklenitve predmetne pogodbe o štipendiranju veljavni Zakon o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, s kasnejšimi spremembami). 6 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 7 Kot posledica dejstva, da vprašanje namena predmetne pogodbe o štipendiranju ni bistveno za presojo, ali je toženec izpolnil svoje (pogodbene) obveznosti.