Jedro

Po odškodninskem principu premoženjskega zavarovanja je pogoj za obveznost zavarovalnice izpolnjen z nastankom škode. Navadno škodo pa predstavlja zmanjšanje premoženja. Iz toženkinih splošnih pogojev izhaja, da se je zavarovatelj - toženka, zavezala nadomestiti vrednost oziroma zmanjšanje vrednosti kot posledice izvedene vlomne tatvine (ali poskusa vlomne tatvine) ukradenih, uničenih ali poškodovanih zavarovanih stvari. Splošni pogoji tako nikjer ne določajo, da so zavarovane le stvari, ki jih ima zavarovanec na podlagi prodajne pogodbe ali da morajo te biti plačane, oziroma da škoda nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, tožeči stranki pa je dolžna v 15 dneh povrniti 931,47 EUR stroškov odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo:

I. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 61.221,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 8. 2016 dalje vse do plačila, v 15 dneh pod izvršbo.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te odločbe plačati 6.856,88 EUR pravdnih stroškov, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila toženka, ki predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Isto predlaga tudi v dopolnitvi pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V času med 25. in 26. 9. 2015 so bile tožnici ob vlomu v njen poslovni prostor (trafiko) v Č. odtujene premičnine. Policijska postaja Č. je podala kazensko ovadbo zoper neznanega storilca zaradi kaznivega dejanja velike tatvine. Tožnici je pri tem nastala premoženjska škoda, in sicer odtujeno razno blago v vrednosti 3.349,71 EUR (cigarete, tobak ipd.,), odtujena gotovina iz blagajne (428,41 EUR), odtujene tablete M., 20 tisoč kosov v skupni vrednosti 80.000,00 EUR in odtujene zloženke M. v vrednosti 1.422,96 EUR.

6. Tožnica je imela s toženko sklenjeno zavarovanje *business class,* med drugim tudi proti vlomni tatvini in ropu, in sicer na skupno zavarovalno vsoto 65.000,00 EUR. V tem sporu od toženke terja še razliko od dne 2. 8. 2016 izplačanega nespornega dela1 odškodnine za premoženjsko škodo (3.778,12 EUR), kar je vtoževanih 61.221,88 EUR.

7. Za toženko ni sporno, da je do vlomne tatvine prišlo. Podala je ugovor zavarovalne vsote in ugovor podzavarovanja, trdi pa tudi, da do odtujitve spornih tablet M. in zloženk ni prišlo, saj da tožnica tega ni dokazala.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevku v celoti ugodilo. Poleg police in določil Obligacijskega zakonika - OZ so v tej zadevi pomembni še splošni pogoji toženke za premoženjska zavarovanja 10T (v nadaljevanju: SP 10T), EMI zavarovanje vlomne tatvine - medium kritje (v nadaljevanju: določila EMI) in splošni pogoji za zavarovanje pred vlomno tatvino 986 (v nadaljevanju: SP 986).

9. Uvodoma pritožnica trdi, da ne drži, da za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je tožnica tablete dobavitelju plačala. Ker tablet ni plačala, ji škoda ni mogla nastati, ji ni nastala in ji ne bo nastala.

10. Pravilno je stališče sodišča prve stopnje, da za odločitev v zadevi ni pomembno, ali je tožnica tablete dobavitelju plačala ali ne. Z zavarovalno pogodbo se je tožnica zavezala, da bo zavarovalnici plačala zavarovalno premijo, toženka kot zavarovalnica pa, da bo v primeru nastopa zavarovalnega primera - v konkretnem primeru vlomne tatvine, izplačala zavarovalnino. Po odškodninskem principu premoženjskega zavarovanja je pogoj za obveznost zavarovalnice izpolnjen z nastankom škode. Navadno škodo pa predstavlja zmanjšanje premoženja (prim. 132. člen OZ). Tudi iz toženkinih SP 986 izhaja, da se je zavarovatelj - toženka zavezala nadomestiti vrednost oziroma zmanjšanje vrednosti kot posledice izvedene vlomne tatvine (ali poskusa vlomne tatvine) ukradenih, uničenih ali poškodovanih zavarovanih stvari (peti odstavek 2. člena SP 986). Splošni pogoji tako nikjer ne določajo, da so zavarovane le stvari, ki jih ima zavarovanec na podlagi prodajne pogodbe ali da morajo te biti plačane, oziroma da škoda nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun.2

11. Zato so nerelevantne in posledično neutemeljene pritožbene trditve o tem, da je, ker je bil račun dobavitelja izdan 14. 7. 2015, terjatev dobavitelja do tožnice že zastarala in da dobavitelj tožnice ne more več uspešno terjati za plačilo domnevno ukradenih tablet, v kolikor bi priznala naturalno obveznost, pa da to ne more imeti posledic za toženko. Ker se do nerelevantnih trditev sodišče ni dolžno izčrpneje opredeljevati (prvi odstavek 213. člena ZPP), izpodbijani sodbi tudi ni moč očitati pomanjkljivosti, ker da sodišče prve stopnje o ugovoru toženke glede zastaranja terjatve dobavitelja ni odločilo, je sodba v tem delu pomanjkljiva.

12. Pritožnica trdi, da dokazni postopek ni potrdil, da bi tožnica prevzela 32.000 kosov tablet, saj iz CMR lista z dne 3. 5. 2015 količina tablet ne izhaja, tožnica pa ni predložila nobenega drugega dokumenta, ki bi omogočil prevzem blaga v skladišče, to je prevzemnice, ki da se izdela po pregledu prevzetega blaga. Dobavnica z dne 5. 3. da ni podpisana, ker iz nje ni razviden datum in kraj prevzema, pa da blago s strani dolžnice ni bilo prevzeto in taka dobavnica obstoja blaga v času vloma ne potrjuje.

13. Kljub obširnim pomislekom toženke glede dokumentacije oziroma knjigovodskih listin ukradenih tablet se višje sodišče z ugotovitvami in zaključki dokaznega postopka strinja in jih pritožbene trditve, na katere je večinoma že odgovorilo sodišče prve stopnje, ne omajejo. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je skladna in prepričljiva. Res na CMR listinah ni navedena količina tablet na enak način kot na računu, saj je na računu količina opredeljena po komadih, a se, kar je zaslišan izpovedal tudi A. A., ki je pošiljko pripeljal, pri prevozu (na kar se nanašajo CMR listine in dobavnica) obravnava pošiljka oziroma paleta kot ena stvar (v velikosti in teži palete). Zaslišani A. A. je potrdil, da je pošiljko dostavil na naslov tožnice v Č., ki izhaja iz CMR listine. Zgolj manjko prejemnice, ki je relevantna knjigovodska listina le v skladiščnih sistemih, zato zaključka sodišča prve stopnje, da so bile tablete tožnici dobavljene, ne omaja. Dobavnica, ki da ni podpisana, tudi ni edini dokaz o dobavi blaga, saj ga potrjuje več dokazov skupaj. CMR listina dokazuje, da je tožnica 3. 5. 2015 prevzela pošiljko tablet M. z Madžarske, saj je dostavo potrdil zaslišani šofer A. A. Obstoj spornih tablet v času vloma potrjujejo tudi fotografije praznih škatel z napisom M. in še delno zapakiranih tablet, ki jih je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, predložila sama toženka (priloge spisa B 6 do B9), v trgovini jih je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, toženka pa tega ne izpodbija, videla tudi priča B. B. Tudi po stališču višjega sodišča je zato ob upoštevanju vseh dokazov, ki govorijo v prid trditvam tožnice, da je sporne tablete posedovala in so ji torej bile ukradene, malo verjeten scenarij, da bi zgolj zaradi tega postopka tako usklajeno delovale med seboj nepovezane pravne in fizične osebe, ki bi bodisi lažno izpovedovale, bodisi izdajale lažne poslovne oziroma knjigovodske listine, kar je prepričljivo navedlo že sodišče prve stopnje. Po izkustvenih in logičnih pravilih je tisto, kar je določeno v javnih listinah, verjetnejše. Tehtanje indicev, ki jih je navedla toženka, na podlagi katerih bi bilo mogoče sklepati, da tožnica tablet ni prejela in dokazov, ki potrjujejo obstoj spornega blaga, govori v prid slednjim. Pri tem gre dodati, da kdaj v sodnem postopku ugotovljeno dejansko stanje ne odseva čiste objektivne stvarnosti, saj je vedno posledica aktivnosti procesnih subjektov. Že sodišče prve stopnje je v zvezi s tem opazilo, da toženka ob zanjo tako spornem zavarovalnem primeru ni imela nobenih pomislekov in ugovorov v smeri namerne povzročitve zavarovalnega primera, torej fingirane tatvine.

14. Toženka glede zanjo spornega dejanskega stanja v pritožbi izpostavlja tudi, da račun za 12.000 tablet sploh ni bil izdan, pa bi moral biti za potrebe postopka pred finančnimi organi v Sloveniji, pri čemer da je tudi nelogično, da dobavitelj za teh 12.000 tablet tožnici ne bi izdal nobenega računa. Iz dobavnice da je razvidno, da naj bi bilo v pošiljki skupaj 32.000 kosov tablet (10.000 za moške in 22.000 z iraškimi nalepkami) iz računa pa, da tožnica kupuje 15.000 tablet za Irak in 5.000 za Grčijo, zato med dokumentoma ni ujemanja, zaslišanje B. B. in A. A. pa da ne pojasnita, za kakšne količine naj bi šlo. Dejansko stanje naj bi bilo tudi zaradi upoštevanja prekludiranih dokazov napačno in nepopolno ugotovljeno.

15. Trditve o obstoju še dodatnih 12.000 tablet so nerelevantne, saj je tožnica v postopku trdila, da je bilo dobavljenih več tablet, kot jih je bilo odtujenih, medtem ko postopki pred davčnimi organi za ta postopek niso bistveni in so očitki o protipravnosti, ker dobavitelj C. ni izdal računa tudi za 12.000 tablet, nerelevantni. Morebitne kršitve davčnih predpisov po stališču višjega sodišča verjetnosti, da sporne tablete tožnici niso bile dobavljene, ne povečujejo.

16. V zvezi s prekluzijo pritožnica uveljavlja, da dokazi, ki so navedeni v 17. točki obrazložitve, ne bi smeli biti upoštevani, saj je določilo 286. člena ZPP o prekluziji treba razlagati restriktivno. V kolikor sodišče računa D. (priloga A49) ne bi upoštevalo, bi prišlo do zaključka, da so trditve tožnice in njeni dokazi v nasprotju. Tožnica je ocenila vrednost ukradenih tablet na 80.000,00 EUR, kar ustreza količini 20.000 tablet, vendar bi moralo biti ukradenih 32.000 tablet, tožnica pa brez neutemeljeno upoštevanega prekludiranega dokaza ne bi mogla dokazati, da je 12.000 tablet izvozila v tujino.

17. Višje sodišče se sicer strinja, da je pravilo 286. člena ZPP treba tolmačiti strogo3 in je zato lahko kršeno tudi v primeru, ko sodišče upošteva naknadno predložena dejstva in dokaze, čeprav stranka ni izkazala, da jih ne bi mogla predložiti prej (in ne le v primeru, ko sodišče s sklicevanjem na prekluzijo določenih dejstev in dokazov ne upošteva). Odgovornost nasprotne stranke pa je, da prepoznim navedbam ali dokazom nasprotne stranke ugovarja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi navedlo, da je toženka ugovarjala prekluziji. Višje sodišče s tem v zvezi ugotavlja, da je tožnica trditve o prijavi tablet pri Ministrstvu za zdravje, dokaz o tem (priloga A48) in izjavo D. D., da je 20.000 tablet in še 12.000 promocijskih poslal z eno pošiljko (priloga A46 in 47), podala v tretji pripravljalni vlogi (red. št. 15, list. št. 59), na katero je toženka odgovorila s svojo drugo pripravljalno vlogo, v kateri pa prekluzije ni uveljavljala, prav tako ne na naslednjem naroku 10. 12. 2019. Ko je tožnica k svoji četrti pripravljalni vlogi priložila račun družbe E. (priloga A50) in račun prevoznika D. (priloga A49), pa je toženka na naroku 10. 12. 2019 prekluzijo ugovarjala le v zvezi s tema dvema listinama. Ker toženka kršitev določb pravdnega postopka pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljala (prvi odstavek 286.b člena ZPP), jo v pritožbi torej lahko uveljavlja zgolj glede računov družbe E. (priloga A50) in prevoznika D. (priloga A49). V pritožbi namreč ni navedla, zakaj te kršitve ni uveljavljala predhodno.

18. Sodišče prve stopnje je glede prekluzije pojasnilo, da posredni dokazi, ki jih je upoštevalo, postopka niso zavlekli (kar je cilj prekluzije), z njihovim obstojem pa se je le dodatno prepričalo o resničnosti ugotovljenih dejstev. Da se s tem postopek ni zavlekel, se strinja tudi višje sodišče. Prav tako ne gre spregledati, da se do kasnejših dokazov sodišče prve stopnje niti ni opredeljevalo, temveč je zgolj navedlo, da so le potrdili predhodne dejanske zaključke o dobavi tablet kot tudi o verodostojnosti navedb tožnice. Sporna dokazila zato niso mogla vplivati na ugotovljeno dejansko stanje in posledično tudi ne na pravilno uporabo materialnega prava, zato je ta pritožbeni očitek neutemeljen.

19. Glede višine zahtevka po mnenju pritožnice ne drži, da bi v pravdi zatrjevala, da je za vprašanje podzavarovanja pomembna vrednost zavarovanih stvari ob začetku zavarovanja. Če se je za to sodišče oprlo na odgovor pooblaščenca toženke na naroku z dne 14. 7. 2020 pritožnica pojasnjuje, da je pooblaščenec toženke naredil napako.

20. Res se je toženka v odgovoru na tožbo in nadaljnjih vlogah glede podzavarovanja sklicevala na vrednost komercialne opreme v času vloma, kot trdi v pritožbi. Uveljavljala je, da je razmerje med skupno zavarovalno vsoto (65.000 EUR) ter vrednostjo zalog in opreme v času vloma (105.000 EUR) manjše od 0,8 (0,619%), zato se (upoštevaje SP 9864) podzavarovanje upošteva. A v pritožbi ne trdi, da bi podala trditve o vrednosti blaga oziroma zalog v času sklepanja pogodbe, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je po sklenitvi zavarovanja, torej naknadno, z dobavo 32.000 tablet M., prišlo do povečanja vrednosti blaga. Do podzavarovanja pa ne more priti zaradi naknadnega povečanja vrednosti, saj je relevanten čas sklenitve pogodbe. Po prvem odstavku 960. člena OZ se namreč le, če se ugotovi, da je bila ob začetku zadevne zavarovalne dobe vrednost zavarovane stvari večja od zavarovalne vsote, zavarovalnina, ki jo dolguje zavarovalnica, sorazmerno zmanjša (razen če je bilo drugače dogovorjeno).

21. V zvezi z drugače dogovorjenim se toženka sklicuje na četrti odstavek 11. člena SP 986 o podzavarovanju, kar je sodišče prve stopnje povzelo v 22. točki na strani 11 izpodbijane sodbe in trdi, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo ugovora zavarovalne vsote, ki je za zalogo izdelkov 50.000,00 EUR in je zato materialno pravo napačno uporabilo. A pritožnica pri tem spregleda, da je sodišče v 23. točki obrazložitve ugotovilo, in tega ne izpodbija, da se podzavarovanje ugotavlja na skupno zavarovalno vsoto (65.000 EUR). Nadalje po četrtem odstavku SP 986 do upoštevanja podzavarovanja pride le ob kumulativni izpolnitvi dveh pogojev: 1. ob sklenitvi zavarovanja je upoštevan le del celotne vrednosti zavarovanih stvari in 2. ob nastanku škodnega dogodka se ugotovi, da je dejanska celotna vrednost višja od tiste v polici. Toženka pa ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da glede vrednosti opreme v času škodnega dogodka ni podala nobenih trditev in ni prerekala trditev tožnice, da je bila oprema v času vloma brez vrednosti. Pritožnica tudi ne izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je na polici – potrdilu o kritju (priloga B10 spisa) navedeno (poleg tega, da skupna zavarovalna vsota znaša 65.000 EUR), da od tega vrednost komercialne in tehnične opreme znaša 15.000 EUR, od katere celotna zavarovalna vsota odpade na komercialno opremo, tehnična oprema pa je ocenjena na 0,00 EUR in se torej dejanska vrednost ni spremenila. Pritožnica pa ne izpodbija niti ugotovitve sodišča prve stopnje, da glede vrednosti opreme v času škodnega dogodka relevantnih dejstev ni zatrjevala, saj je vztrajala pri vrednosti 15.000 EUR, ki da jo je ob sklenitvi določila tožeča stranka. Pri tem vztraja tudi v dopolnitvi pritožbe. A so neutemeljene tudi pritožbene trditve iz dopolnitve pritožbe, da se s tem šteje, da je to tudi vrednost ob nastanku škodnega primera - pritožnica se sama sklicuje na novo vrednost iz 9. člena SP 986. 22. Da je pri tem sodišče napačno ugotavljalo tudi, da je toženka vztrajala pri naziranju, da je za upoštevanje zavarovanja odločilna vrednost zavarovanega premoženja v času sklepanja zavarovanja, kar ne drži, je, kot že predhodno pojasnjeno, glede na vsebino police nerelevantno. Peti odstavek 926. člena OZ določa, da če se kakšno določilo splošnih ali posebnih pogojev in kakšno določilo iz police ne ujemata, velja določilo police; temu, da polica določa, da se podzavarovanje ugotavlja na skupno zavarovalno vsoto, toženka v pritožbi tudi pritrjuje.

23. Zato so neutemeljene tudi pritožbene trditve (pri katerih pritožnica vztraja tudi v dopolnitvi pritožbe), da glede na to, da je bilo tožnici že izplačanih 3.778,12 EUR zavarovalna vsota za gotovo ali nedokončano zalogo izdelkov pa je 50.000,00 EUR, sodišče tožnici ne bi smelo prisoditi več kot 46.221,88 EUR, saj je zavarovalna vsota največja obveznost zavarovalnice. Toženka v pritožbi tudi ne upošteva, da v polici navedeno kritje znaša 65.000 EUR za opremo in zaloge skupaj. Zato ne drži niti, da ne bi bilo jasno, kako je sodišče prišlo do prisojenega zneska. Sodišče prve stopnje je pravilno izhajalo iz skupne zavarovalne vsote, saj toženka glede vrednosti opreme v času škodnega dogodka ni podala relevantnih dejstev (iz njenega zapisnika o ogledu vrednost ne izhaja, tožeča stranka pa je dokazala, da je bila njena vrednost 0 EUR).

24. Glede na zgoraj povedano o skupni zavarovalni vsoti, na katero se podzavarovanje ugotavlja, in o naknadnem povečanju vrednosti je neutemeljeno tudi pritožbeno naziranje, da je podano podzavarovanje tudi v primeru, ko bi za vrednost komercialne opreme upoštevali 0,00 EUR, ker da razmerje med 55.000 EUR in 83.778,12 EUR znaša 0,77 oziroma je podano 22,41 % podzavarovanje. Zato pritožnica neutemeljeno trdi tudi, da je sodišče napačno zaključilo, da se pogoj EMI v konkretnem primeru ne upoštevajo, saj tudi če vrednost komercialne opreme znaša 3.100,00 oziroma 0 EUR, je razmerje v najslabšem primeru še vedno večje od 20%, zato je podano podzavarovanje, kar bi sodišče moralo upoštevati.

25. Pritožnica v zvezi s tem v dopolnitvi pritožbe navaja, da je po pomoti namesto 50.000 navedla 55.000, a je že bilo pojasnjeno, da se je vrednost zalog povečala po sklenitvi zavarovalne pogodbe, zato uveljavljanje podzavarovanja ni utemeljeno.

26. Pritožnica se sklicuje še na to, da je tožnica podala poravnalni predlog, pri katerem je izhajala iz zavarovalne vsote 50.000,00 EUR, kar naj bi dokazovalo, da je toženka ves čas trdila, da je za ugotavljanje podzavarovanja pomemben trenutek nastanka zavarovalnega primera.

27. Glede na to, da ZPP v 309.a členu izrecno določa - sicer dokazno - prepoved v zvezi z listinami, ki vključujejo ponudbe strank v predsodnih pogajanjih, je tako pritožbeno izvajanje neprimerno in se višje sodišče do teh pritožbenih trditev ne bo opredeljevalo.

28. Po stališču pritožnice je napačna tudi odločitev sodišča prve stopnje glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od 2. 8. 2016. Trdi, da na tek obresti ne vpliva okoliščina, da je toženka 2. 8. 2016 izplačala nesporni del zavarovalnine, saj je z dopisom z dne 12. 8. 2016 pozvala tožnico, da ji dostavi dokumente za dokazovanje prejema in izgube tablet, česar naj tožnica ne bi storila. CMR naj bi tožnica predložila šele s prvo pripravljalno vlogo 20. 9. 2019 in toženka na dan 2. 8. 2016 ni razpolagala z vsemi potrebnimi podatki za izplačilo zavarovalnine za tablete in za zloženke, zato naj bi bila tožnica eventualno upravičena do zakonskih zamudnih obresti od dne izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje, saj da je šele takrat prišla v zamudo.

29. Iz vlog v spisu izhaja, da je tožnica v tožbi navedla, da je 29. 9. 2015 toženki podala odškodninski zahtevek, ki ga je ta 2. 8. 2016 neutemeljeno odklonila. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je z dopisom 12. 8. 2016 tožnico pozvala k dostavi dokumentov za dokazovanje prejema in izgube tablet, česar da tožnica ni storila. A višje sodišče ugotavlja, da toženka v nadaljevanju postopka ni prerekala trditev tožnice, da je toženki dokumentacijo, s katero je tudi v tej zadevi utemeljevala zahtevek, predala že na sestanku 19. 4. 2016. Zgornje pritožbene trditve tako predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP) in jih višje sodišče ni upoštevalo ter je pritožbene trditve zavrnilo.

30. Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, v zvezi s katero pritožnica konkretnejših pritožbenih trditev ni podala, uradoma upoštevnih kršitev pa višje sodišče ni našlo.

31. Pritožba torej ni utemeljena, zato jo je višje sodišče zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

32. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato svoje stroške pritožbenega postopka krije sama (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP), tožnici pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo po Odvetniški tarifi (Uradni list RS št. 67/2003, v nadaljevanju OT), in sicer za odgovor na pritožbo 1250 točk in za materialne stroške po tretjem odstavku 13. člena OT 22,50 točk, kar znaša 763,50 EUR, skupaj z 22% DDV pa 931,47 EUR.

1 Za razno blago v vrednosti 3.349,71 EUR in 428,41 EUR gotovine iz blagajne. 2 Smiselno primerjaj VSRS Sklep III Ips 18/2020 z dne 7. 7. 2020: “Restitucijski odškodninski zahtevek (obveznost povrnitve prejšnjega stanja oziroma (v praksi prevladujoče) plačilo stroškov take vzpostavitve) nastane že s trenutkom nastanka škode. Škoda torej ne nastane šele tedaj, ko oškodovanec plača račun za vzpostavitev prejšnjega stanja.” V zadevi je tožnica, zavarovalka, vtoževala povračilo stroškov sanacije požara (račun čistilnega servisa), ni pa dokazala, da je račun plačala. 3 Tako tudi VS RS Sklep II Ips 56/2020 z dne 4. 3. 2021. 4 Ti splošni pogoji v četrtem odstavku 11. člena določajo, da če se kot zavarovalna vsota upošteva le del celotne vrednosti zavarovanih stvari in se ob nastanku škodnega primera ugotovi, da je dejanska celotna vrednost višja kot je navedeno v polici, zavarovatelj v sklopu delnega zavarovanja nadomesti le del ugotovljene škode.