Jedro

Zakonodajalec je dolžnost vračila BPP vezal izključno na okoliščino, da je upravičenec v postopku dejansko dobil neko premoženje, ne pa na pridobitev celotnega iztoženega (ali celo zahtevanega) premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženka je z izpodbijano odločbo tožniku naložila, da mora v roku 15 dni po pravnomočnosti te odločbe na njen račun vrniti prejeto brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) v znesku 1.641,54 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od prvega dne poteka izpolnitvenega roka do plačila. Iz obrazložitve izhaja, da mu je z več zaporednimi odločbami odobrila BPP za pravno svetovanje in zastopanje v individualnem delovnem sporu pred sodišči vseh stopenj, za kar so bili njegovi odvetnici izplačani stroški v skupnem znesku 2.768,82 EUR. Tožnik je v tem sporu delno uspel in iz tega naslova so bili plačani stroški postopka v višini 1.227,28 EUR, tožnik pa je na fiduciarni račun svojega pooblaščenca prejel 44.658,89 EUR. To pomeni, da je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, zato je v skladu z 48. členom Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) dolžan toženki povrniti razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je iz naslova stroškov postopka povrnila nasprotna stranka.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da pravnomočna in izvršljiva sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani še ni izvršena. Res je sicer, da je tožena stranka (iz delovnega spora) plačala izvršilne stroške v višini 275,11 EUR, pravdne stroške v višini 837,00 EUR in skupne zamudne obresti v znesku 43.154,11 EUR, vendar znesek ni bil v celoti nakazan tožniku, temveč se tožena stranka „izogiba plačilu zamudnih obresti na znesek, ki ga je neupravičeno nakazala na davčno upravo, kar pomeni, da ... ni poravnala svojih obveznosti upniku“. Gre za kaznivo dejanje, terjatev še ni plačana, izvršba pa ne končana. To pomeni, da še ni prejel glavnice po omenjeni sodbi. Meni, da tožnica ni upravičena zahtevati povračila sodnih stroškov za BPP, dokler ne prejme tožbenega zneska v celoti. Zahteva za vračilo je torej „preuranjena in zaradi tega jo je potrebno odpraviti in razveljaviti“. Meni, da je dolžnik storil več kaznivih dejanj, zaradi česar zahteva, naj Upravno sodišče zoper njega „sproži ustrezne ovadbe za kazniva dejanja goljufije, kraje, utaje davkov in drugih kaznivih dejanj, ki jih sodišče po uradni dolžnosti lažje prepozna“. Sodišču smiselno predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi, prosi pa tudi za oprostitev plačila sodne takse.

Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja navedbe iz obrazložitve izpodbijane odločbe in sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 48. člena ZBPP je upravičenec do BPP v primeru, če je v postopku delno ali v celoti uspel in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča pridobil premoženje oziroma dohodke, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova BPP, in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona.

Navedena zakonska določba obveznost vračila BPP veže izključno na dve okoliščini: da je upravičenec do BPP na podlagi uspeha v sodnem postopku pridobil premoženje oziroma dohodke in da Republika Slovenija stroškov, ki so bili dejansko plačani za BPP, ni v celoti dobila oziroma izterjala od nasprotne stranke. Ker med strankama v tem upravnem sporu ni sporen obstoj nobene od teh okoliščin, je toženka tudi po presoji sodišča ravnala pravilno in v skladu z zakonom.

Zmotno je tožnikovo stališče, da zakon veže dolžnost vračila BPP na popoln uspeh v vseh sodnih postopkih, tudi izvršilnem, oziroma na dejansko pridobitev iztoženega zneska v celoti. ZBPP v nekaterih primerih sicer res omejuje pravico Republike Slovenije do vračila BPP (2. in 3. odstavek 48. člena), vendar iz zakonskega besedila ne izhajajo omejitve, ki jih zatrjuje tožnik. V zvezi s tem sodišče posebej opozarja na tretji odstavek 48. člena, po katerem se od upravičenca v nobenem primeru ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. To (med drugim) pomeni, da je zakonodajalec dolžnost vračila BPP vezal izključno na okoliščino, da je upravičenec v postopku dejansko dobil neko premoženje, ne pa na pridobitev celotnega iztoženega (ali celo zahtevanega) premoženja.

Glede na navedeno so nadaljnji tožbeni razlogi nepomembni za odločitev, tožba pa je po presoji sodišča neutemeljena, zato jo je v skladu s prvim odstavkom 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, ker dejstva in dokazi, ki jih navaja tožnik, ne morejo vplivati na odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Neutemeljena je tudi tožnikova zahteva za oprostitev plačila sodnih taks za ta upravni spor. Na podlagi četrtega odstavka 10. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) se taksa v postopkih odločanja o dodelitvi BPP ne plačuje.