Jedro

Zaradi lastnih navedb toženca v pritožbi, da lahko tožeči stranki prepustl le tisti del hiše, ki ga dejansko uporablja, upoštevaje razpolaganje tožeče stranke z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega ji je nepremičnino v neposredno posest dolžna predati tudi druga nekdanja do 1/2 solastnica te iste nepremičnine. Ob upoštevanju subjektivnih mej pravnomočnosti, ki učinek pravnomočne sodbe veže na konkretne pravdne stranke, so pravno nepomembne pritožbene navedbe o toženčevi nezmožnosti, da zagotovi izpraznitev dela stanovanjske hiše, ki ga ne uporablja. Glede na izključno lastništvo nepremičnin s strani tožeče stranke ima tožeča stranka pravico, da od toženca zahteva izpraznitev celotne nepremičnine in njeno prosto oseb in stvari izročitev v neposredno posest, vključno s ključi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti 279,99 EUR pritožbenih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti ugodilo zahtevku tožeče stranke (v nadaljevanju tudi tožnica) in razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni izprazniti nepremičnini ID znak: parcela ... 354/15 in parcela ... 355/2, ki v naravi predstavljata stanovanjsko hišo na naslovu ..., s pripadajočim zemljiščem ter ju proste oseb in stvari, skupaj s ključi stanovanjske hiše izročiti v neposredno posest tožeči stranki (pod točko 1 izreka). Pod točko 2 izreka je toženi stranki naložilo plačilo stroškov pravdnega postopka v višini 950,75 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude s plačilom.

2. Zoper sodbo v celoti se pravočasno pritožuje tožena stranka (v nadaljevanju tudi toženec) po pooblaščencu in uvodoma uveljavlja vse tri pritožbene razloge po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP). V zvezi z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka zatrjuje, da sodbe ni mogoče preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, oziroma so ti v nasprotju z razlogi, ki izhajajo iz listin. Ni podane pasivne legitimacije. Stečajni upravitelj bi tudi moral biti vključen v postopek, ker gre za denarni zahtevek. Bistveno kršitev nadalje zatrjuje tudi zaradi zavrnitve zaslišanja prič A. A. in B. B., ki bi potrdili njene navedbe, da je šlo za ločeno uporabo stanovanjske hiše s strani več fizičnih oseb, ki so uporabljale vsaka svoj del. Zato lahko tožena stranka prepusti tožeči stranki prosto oseb in stvari le tisti del stanovanjske hiše, ki ga je dejansko uporabljala. Zaradi neizvedbe vseh predlaganih dokazov je zmotno ugotovljeno tudi dejansko stanje, saj je tožena stranka uporabljala le del stanovanjske hiše, preostali del stanovanjske pa sta uporabljali njegova bivša žena, pred nakupom s strani tožnice solastnica navedenih nepremičnin do ½, in njuna hči. To dejstvo je bilo mogoče ugotoviti le z izvedbo dokaza z zaslišanjem prič kot tudi strank. Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi zavrnitve dokaznih predlogov je bila toženi stranki kršena tudi ustavna pravica do izjasnitve, s čimer je sodišče kršilo načelo enakopravnega obravnavanja pravdnih strank. Predlagala je, da se njeni pritožbi v celoti ugodi in se izpodbijana sodba spremeni, tako da sodišče tožbeni zahtevek zavrne kot neutemeljen oz. podredno, da se izpodbijana sodba v celoti razveljavi in vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo, vloženem po pooblaščencu, predlaga zavrnitev pritožbe. Ne drži, da na strani toženca ni podane pasivne legitimacije. Ker je bil toženec solastnik nepremičnin ″zgolj″ do 1/2, tožeča stranka v okviru stečajnega postopka ni uspela doseči njegove izselitve. Poleg tega ne drži pravno naziranje toženca, da bi tožeča stranka morala tožbo naperiti zoper stečajnega upravitelja, saj ta postane zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika le glede razpolaganja z njegovim premoženjem, medtem ko gre v konkretnem primeru za zahtevek, ki je nedenarni (izpraznitev in izročitev nepremičnin) in toženec glede takšnega zahtevka ni izgubil poslovne sposobnosti, niti mu le-ta ni omejena in torej lahko nastopa kot stranka tega postopka. Prvostopno sodišče tudi ni zagrešilo nobene postopkovne kršitve, ko ni zaslišalo predlaganih prič. Navedbe toženca, da bi naj posamezne osebe (toženec in priči) stanovanjsko hišo uporabljali ločeno, so povsem pavšalne in prilagojene za potrebe te pravde. Neutemeljene so navedbe toženca, da bi moralo prvostopno sodišče v izreku sodbe navesti, katere prostore mora izprazniti toženec, poleg tega pa priznava, da ima nepremičnine v neposredni posesti sam oz. skupaj s svojo ženo, nekdanjo solastnico. Tožeča stranka tudi že razpolaga z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega ji je nepremičnino v neposredno posest dolžna predati tudi druga nekdanja lastnica A. A. Materialno pravo ni bilo napačno ugotovljeno, prav tako ni bilo neenakopravnega obravnavanja pravdnih strank.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je v točki 10 izpodbijane sodbe pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče, je predmet zahtevka izpraznitev in izročitev nepremičnin, kar je po vsebini nedenarni zahtevek. Takšnega pravilnega prvostopnega zaključka pritožba ne more omajati s svojim lastnim pravnim naziranjem, da gre zaradi določitve vrednosti spornega predmeta v postopku na 2.001,00 EUR1 in zaradi po toženi stranki dolžnega plačila naloženih pravdnih stroškov, o čemer lahko odloči le stečajni upravitelj2, za denarni zahtevek. Pritožbeno sodišče se glede na čl. 386/13 Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP)4 strinja z zaključkom izpodbijane sodbe, iz katerega izhaja oz. je razbrati, da tožencu v zvezi z zoper njega naperjenim zahtevkom ni bila omejena ali odvzeta njegova poslovna sposobnost, saj ne nastopa v postopku, katerega predmet je polaganje z njegovim premoženjem, zato lahko nastopa (samostojno) kot stranka tega pravdnega postopka5. Po vsebini iz 11. točke 2. odstavka 339. čl. ZPP zatrjevana absolutna kršitev določb pravdnega postopka tako ni podana.

6. Nadalje tožena stranka zatrjuje, da izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti zaradi neobstoječih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma njihovega nasprotovanja razlogom, ki izhajajo iz listin, s čimer po vsebini uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. oz. 15. točke iz 2. odstavka 339. čl. ZPP. Pritožbena trditev, da bi tožeča stranka morala tožiti stečajnega upravitelja tožene stranke, ki je prodal njen solastniški delež v stečajnem postopku, in je tisti, ki je dolžan zagotoviti, da se nepremično premoženje tožeči stranki izroči prosto oseb in stvari, v zvezi s čimer zatrjuje neobstoj pasivne legitimacije na njeni strani, ni utemeljena. Pravna podlaga, ki jo je pravilno uporabilo in se nanjo izrecno sklicevalo prvostopno sodišče v točki 7 obrazložitve, je določba čl. 92 Stvarnopravnega zakonika (SPZ)6. Ob tem, ko že med postopkom na prvi stopnji med pravdnima strankama ni bilo sporno niti tožničino izključno lastništvo nepremičnine niti dejstvo, da toženec nepremičnino uporablja brez pravnega naslova, je tožeča stranka tožbo, s katero je zahtevala izpraznitev nepremičnine in izročitev v njeno neposredno posest, prosto oseb in stvari, utemeljeno naperila zoper toženo stranko. Tožeča stranka namreč na podlagi 395. čl. ZFPPIPP7, v skladu s poenoteno sodno prakso8, v okviru stečajnega postopka ne more uspešno zahtevati izpraznitve nepremičnine in s tem varstva svoje lastninske pravice na nepremičnini ID znak: parcela ... 354/15 in parcela ... 355/2, katere sestavni del je iz nje izhajajoča pravica uporabe9, glede na dejstvo, da je v okviru postopka osebnega stečaja nad tožencem kupila le do ½ tožencu solastno nepremičnino. Stečajni upravitelj ji takšnega varstva ne more nuditi, kot je vse pravilno ugotovilo že prvostopno sodišče. Izpodbijana sodba kljub drugačnemu stališču tožene stranke torej vsebuje razloge o odločilnih dejstvih in jo je moč pritožbeno preizkusiti, kar velja tudi glede razlogov prepustitve celotne nepremičnine, proste oseb in stvari tožeči stranki, do katerih se je prvostopno sodišče zadosti izčrpno opredelilo v točki 14 obrazložitve10. V čem pritožnik vidi zatrjevano nasprotovanje odločilnih dejstev z razlogi, ki izhajajo iz listin, tožnik obrazloženo ne konkretizira.

7. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, ko zatrjuje bistveno kršitev zaradi zavrnitve predlaganega zaslišanja prič A. A. in B. B., ki bi potrdili toženčeve navedbe, da je šlo za ločeno uporabo stanovanjske hiše s strani več fizičnih oseb, ki so uporabljale vsaka svoj del, kar je mogoče ugotoviti le z izvedbo dokaza z zaslišanjem prič kot tudi strank. Ob tem, ko sta bili obe pravdni stranki v postopku na prvi stopnji zaslišani, pritožnik ne more uspeti s takšno po vsebini prazno pritožbeno navedbo. Glede obeh prič je sodišče prve stopnje v točki 6 izpodbijane obrazložitve skopo, a na razumen način, ki ne predstavlja vnaprejšnje dokazne ocene, obrazložilo razlog za svoje postopanje, ki mu ga daje čl. 287/2 ZPP. Zato ni podana kršitev pravice do izjavljanja v dokaznem postopku iz 8. točke 2. odstavka čl. 339 ZPP, v kateri je zajeta tudi pritožbeno uveljavljana kršitev pravice do predlaganja oz. izvedbe dokazov, pri čemer pa zadnje navedena pravica ni absolutna. Obrazložitev11 je v skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča, po kateri je sodišče dolžno izvesti le dokaze, pomembne za odločitev, in v obsegu, da ne pride do nepotrebnega podaljševanja postopka. Pravna nerelevantnost12 (na načelni ravni in v konkretnem primeru) predstavlja enega od razlogov utemeljene zavrnitve dokaznega predloga13. Glede na obrazloženo se pritožba neutemeljeno sklicuje na kršitev ustavne zahteve po enakem varstvu pravic (22. člen Ustave RS), ki se prepleta s pravico do izjave, in na očitno neenakopravno obravnavo pravdnih strank.

8. Tudi dejansko stanje je sodišče prve stopnje, upoštevaje trditveno podlago obeh pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo v obrazložitvi izpodbijane sodbe14, in po izvedenih dokazih15, na podlagi vseh in pravilno ugotovljenih odločilnih dejstev16, ugotovilo pravilno in popolno. Prvostopna odločitev glede pravno pomembnih dejstev temelji na med pravdnima strankama nespornih dejstvih ter na dokazni oceni izvedenih dokazov. Slednja je prepričljiva, celovita in ustreza metodološkemu napotku iz 8. člena ZPP ter je pritožba ni izpodbila. Sicer pa so zaradi lastnih navedb toženca v pritožbi, da lahko tožeči stranki prepustil le tisti del hiše, ki ga dejansko uporablja, upoštevaje razpolaganje tožeče stranke z izvršilnim naslovom, na podlagi katerega ji je nepremičnino v neposredno posest dolžna predati tudi druga nekdanja do 1/2 solastnica te iste nepremičnine (A. A.), kot je to razvidno iz točke 11 obrazložitve prvostopne sodbe, ob upoštevanju subjektivnih mej pravnomočnosti, ki učinek pravnomočne sodbe veže na konkretne pravdne stranke, pravno nepomembne pritožbene navedbe o toženčevi nezmožnosti, da zagotovi izpraznitev dela stanovanjske hiše, ki ga ne uporablja. Glede na izključno lastništvo nepremičnin s strani tožeče stranke je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ima tožeča stranka pravico, da od toženca zahteva izpraznitev celotne nepremičnine in njeno prosto oseb in stvari izročitev v neposredno posest, vključno s ključi. Zato tožena stranka ne more uspeti z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami o dolžnosti sodišča, da jasno navede v izreku, katere prostore v stanovanjski hiši mora toženec izprazniti (točka 6 te sodbe).

9. Sodišče prve stopnje je ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju tudi pravilno uporabilo v tej sodbi že citirano materialno pravo.

10. Pritožbeno sodišče ob pritožbenem preizkusu izpodbijane sodbe ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (čl. 350/2 ZPP), zaradi česar je pritožbo tožene stranke, vloženo po pooblaščencu, zaradi neutemeljenosti, zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Obrazložena stroškovna odločitev, ki je pritožba vsebinsko ne izpodbija, glede na uspeh tožeče stranke z zahtevkom v pravdi v celoti, pravilno temelji čl. 154/1 ZPP. Glede odmere potrebnih pravdnih stroškov po čl. 155 ZPP uradni preizkus ni pokazal kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

11. Ker tožena stranka s pritožbo, vloženo po pooblaščencu, v kateri je priglasila stroške, ni bila uspešna, mora na podlagi čl. 154/1 ZPP v zvezi s čl. 165/1 ZPP svoje stroške pritožbe kriti sama.

12. Toženi stranki je sodišče, glede na v odgovoru na pritožbo priglašene stroške, ki so bili vsebinsko obrazloženi in jih je štelo za potrebne, priznalo, v skladu z določbami Sprememb in dopolnitev Odvetniške tarife (Ur. l. RS št. 70/22), in členom 12 Odvetniške tarife (OT): 375 točk nagrade za sestavo in vložitev odgovora na pritožbo (tar. št. 22 točka 1 v zvezi s tar. št. 19), 7,5 točk nagrade iz naslova pavšala administrativnih stroškov (čl. 11/3), ter 22% DDV (čl. 12/2), kar upoštevaje 0,60 EUR, kot je vrednost odvetniške točke, znaša 279,99 EUR. Tako odmerjene stroške odgovora na pritožbo je toženec dolžan povrniti tožeči stranki v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki začnejo teči prvi dan po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (načelno pravno mnenje VS RS z dne 13. 12. 2006).

1 čl. 39 /1 ZPP 2 pri čemer pa je, kot to izhaja iz vpogleda v elektronski vpisnik INS, postopek osebnega stečaja nad dolžnikom pod opr. št. St 2651/2019 z dnem 17. 10. 2022 končan 3 ki določa, da se z začetkom postopka osebnega stečaja poslovna sposobnost stečajnega dolžnika omeji tako, da (med drugim) ne more opravljati dejanj, katerih predmet je razpolaganje z njegovim premoženjem, ki spada v stečajno maso 4 ta je, čeprav v izpodbijani sodbi ni izrecno omenjena, podlaga za dejanske ugotovite prvostopnega sodišča pod točko 10, ki sodijo v njen pravni okvir 5 in torej sme oz. lahko sam opravlja procesna dejanja, ker stečajni upravitelj v takšnem sporu, kot je obravnavani, nima lastnosti zakonitega zastopnika 6 ta ureja vrnitveni zahtevek 7 tako prvostopno sodišče v točki 11 obrazložitve 8 na primer VSL Cst 143/2022 z dne 10. 5. 2022, Cst 400/2020 z dne 7. 10. 2020, Cst 143/2022 z dne 10. 5. 2022 9 čl. 37 SPZ 10 da se tožeči stranki do celote lastna nepremičnina, katera v naravi predstavlja stanovanjsko hišo s funkcionalnim zemljiščem, lahko uporablja le kot celota, pri čemer je toženec sam izpovedno priznaval skrb zanjo 11 da zaslišanje predlaganih prič za odločitev ne bi bilo relevantno oz. ne bi v ničemer pripomoglo k rešitvi zadeve 12 v povezavi z nepomembnostjo obsega uporabe, kot je to sodišče prve stopnje obrazložilo v točki 14 izpodbijane sodbe 13 sodišče predlaganega dokaza ni dolžno izvesti, če je nepotreben, ker je dejstvo že dokazano, nadalje če je nerelevanten, ker je dejstvo, ki naj bi ga dokazovalo, za odločitev pravno nepomembno, kot tudi če je dokaz neprimeren za ugotovitev določenega spornega dejstva; II Ips 698/2007 z dne 28.10.2010 14 v točkah 1 do 4 obrazložitve 15 točka 6 izpodbijane sodbe 16 točke 11, 14 - 15