Jedro

Tožniku je bil po določbi 16.a člena ZZVN že priznan status žrtve vojnega nasilja z odločbo z dne 3.9.2002, in sicer tudi za sporno obdobje v času od 15.2.1945 do 8.5.1945. V obravnavanem sporu pa ne gre za spor o tožnikovem statusu žrtve vojnega nasilja, pač pa o priznanju denarne rente oziroma odškodnine po določbi 16.a člena ZZVN, o katerem pa lahko odloči le stvarno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom se je sodišče prve stopnje izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v tej zadevi (1. točka izreka sklepa) in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani v pristojno reševanje (2. točka izreka sklepa). Tožnik je namreč pri sodišču prve stopnje vložil tožbo zoper toženo stranko, s katero je izpodbijal njeno odločbo z dne 2.12.2002, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper odločbo Območne enote Ljubljana z dne 16.8.2002. Prvostopni organ je odločil, da se zavarovančeva zahteva za priznanje pravice do odškodnine zavrne, ker zavarovanec ne izpolnjuje pogojev iz 16.a člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja za čas od 15.2.1945 do 15.5.1945 v dvojnem trajanju ter čas po 15.5.1945 po dejanskem trajanju.

Sodišče prve stopnje v obrazložitvi navaja, da bi sicer glede na pravni pouk izpodbijane odločbe tožene stranke lahko izhajalo, da je tožnik vložil tožbo pri pristojnem sodišču, vendar pa je glede na določbe 2. odstavka 97. člena Zakona o sodiščih ter 2. člena, kot tudi 1. alinee 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih pristojno specializirano sodišče, in sicer socialno sodišče, ki je pristojno odločati v sporih o pravici do in iz pokojninskega ter invalidskega zavarovanja. Sodišče prve stopnje je še pripisalo, da je tožena stranka delovnemu in socialnemu sodišču že poslala svoje upravne spise.

Zoper sklep sodišča prve stopnje je tožnik vložil pritožbo, v kateri se ne strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje in meni, da je tožena stranka naredila napako. Je žrtev vojnega nasilja, ki zaradi birokratskih ignoranc ne more priti do svojih pravic. Želi le tisto, kar mu pripada in nič drugega. Vsa potrebna dokumentacija je bila pravočasno predložena in opravljena tudi vsa zaslišanja. Želi pravično in dokončno odmero njegove pokojnine in ne razume nepotrebnega kompliciranja. Predložil je tudi ustrezno dopolnilno odločbo o statusu žrtve vojnega nasilja za sporni čas.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je za tožnika sporna odločitev upravnega sodišča, da se izreče za stvarno nepristojnega za obravnavanje njegove tožbe in odstop zadeve Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Res je sicer, da je tožena stranka dala tožniku v svoji odločbi napačen pravni pouk, vendar pa se je sodišče prve stopnje pravilno izreklo za stvarno nepristojno in pravilno odločilo o pristojnosti delovnega oziroma socialnega sodišča v Ljubljani. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94 in nadaljnji) v 1. alinei točke 1. prvega odstavka 5. člena določa, da je socialno sodišče pristojno odločati med drugim tudi v sporih o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. To sodišče bo tudi pristojno za odločanje o tožnikovem zahtevku, ki izhaja iz 3. odstavka 16.a člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, št. 63/1995 in nadalj.), po kateri o pravici in višini rente za nepriznano zavarovalno dobo v obdobju od 6.4.1941 do 15.5.1945 odloči na zahtevo upravičenca Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije po pogojih in v višini kot jo določa ZZVN. Tožniku je bil po določbi 16.a člena ZZVN že priznan status žrtve vojnega nasilja z odločbo Upravne enote... z dne 3.9.2002, in sicer tudi za sporno obdobje v času od 15.2.1945 do 8.5.1945. V obravnavanem sporu pa ne gre za spor o tožnikovem statusu žrtve vojnega nasilja, pač pa o priznanju denarne rente oziroma odškodnine po določbi 16.a člena ZZVN, o katerem pa lahko odloči le stvarno pristojno sodišče, ki je pristojno za odločanje o pravici do in iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, torej Delovno in socialno sodišče v Ljubljani.

Pritožbeno sodišče je na podlagi določbe 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.