Jedro

Avansno plačilo bi tožena stranka lahko zatrjevala in ga tudi morala dokazati tedaj, če bi najprej zahtevala plačilo v naprej in šele potem pričela z opravljanjem pogodbeno dogovorjenega dela. Iz navedenih trditev pa takšna dejanska situacija ne izhaja. Ker v konkretnem primeru ni šlo za plačilo v naprej, je podan objektivni pogoj izpodbojnosti iz 125. člena ZPPSL.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke se ugodi, izpodbijana sodba se v 5. točki izreka glede prvotožeče stranke spremeni tako, da se glede nje glasi: „Tožena stranka je dolžna prvotožeči stranki plačati 370,872 EUR v roku 8 dni, od dneva izdaje te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila.“

2. Pritožba tožene stranke se zavrne in se izpodbijana prvostopenjska sodba v 1., 2., 3., 5. točki (v nespremenjenem delu) potrdi.

Zahteva tožnika za povrnitev pritožbenih stroškov se zavrne.

Tožena stranka je dolžna plačati prvi in drugotožeči stranki stroške postopka z odgovorom na pritožbo in sicer prvotožeči 234,09 EUR, drugotožeči pa 297,45 EUR, v 8 dneh.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so brez pravnega učinka proti stečajni masi pravna dejanja stečajnega dolžnika A.A. d.o.o., pri čemer so bile asignacije po njegovem pravnem predniku B.B.. d.o.o., storjene v korist tožene stranke, in sicer nalogi njegovemu dolžniku C.C. d.o.o., da obveznosti do stečajnega dolžnika izpolni z nakazilom zneskov 1.147,55 EUR (prej 275.000,00 SIT) 1.251,88 EUR (prej 300.000,00 SIT), 1.145,15 EUR (prej 274.423,00 SIT) in 1.140,79 EUR (prej 273.380,00 SIT) toženi stranki ter pooblastila toženi stranki za sprejem teh zneskov kot plačilo obveznosti drugotožeče stranke z dne 17.6.2002, 15.7.2002, 19.8.2002 in 16.9.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega poplačila svojih terjatev do drugotožeče stranke (1. točka izreka). Pravna dejanja drugotožeče stranke, pri čemer sta bili asignaciji z dne 21.10.2002 in 20.11.2002 storjeni po njenem pravnem predniku B.B. d.o.o., storjena v korist tožene stranke, in sicer nalogi njenemu dolžniku A.A. d.o.o., da obveznosti do drugotožeče stranke izpolni z nakazilom zneska 1.235,39 EUR (prej 296.050,00 SIT), 1.210,15 EUR (prej 290.000,00 SIT), 1.251,88 EUR (prej 300.000,00 SIT), toženi stranki ter pooblastila toženi stranki za sprejem teh zneskov kot plačila obveznosti drugotožeče stranke z dne 21.10.2002, 20.11.2002 in 17.12.2002, v posledici česar je tožena stranka prišla do popolnega plačila svojih terjatev do drugotožeče stranke v znesku 868.050,00 SIT, so brez pravnega učinka napram stečajni masi drugotožeče stranke (2. točka izreka). Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni v stečajno maso drugotožeče stranke plačati znesek v višini 8.378.6221 EUR (prej 2.007.853,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od dne 15.12.2003 dalje do plačila v 8 dneh pod izvršbo (3. točka izreka). V presežku, to je od dneva pridobitve spornih zneskov dne 18.6.2002, 16.7.2002, 19.8.2002, 16.9.2002, 20.11.2002 in 17.12.2002 do dneva vložitve tožbe, se zahteva glede zakonskih zamudnih obresti zavrne (točka 4 izreka). Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna prvotožeči stranki povrniti njene stroške pravdnega postopka v višini 83,784 EUR v roku 8 dni od dneva izdaje te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi pa od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo ter drugotožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v višini 2.010,52 EUR v roku 8 dni od dneva izdaje te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka dalje do plačila, pod izvršbo (točka 5 izreka).

Proti sodbi sta se pravočasno pritožili prvotožeča stranka (v odločitvi o pravdnih stroških) in tožena stranka.

Prvotožeča stranka je uveljavljala pritožbena razloga napačne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je ugoditev njeni pritožbi in spremembo izpodbijane 5. točke izreka sodbe.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Tožena stranka se je pravočasno pritožila proti ugodilnemu delu izreka sodbe (1. do 3. in 5. točki izreka) in uveljavljala vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena ZPP. Predlagala je ugoditev pritožbi in spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v celoti in naložitvijo tožečima strankama solidarno plačilo njenih pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeči stranki sta odgovorili na pritožbo tožene stranke in predlagali njeno zavrnitev ter potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba prvotožeče stranke je utemeljena, pritožba tožene stranke pa neutemeljena.

1. O pritožbi prvotožeče stranke Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno kot pravno podlago za priznanje pravdnih stroškov prvotožeče stranke uporabilo 16. člen Zakona o državnem pravobranilstvu (ZDPra) in Odvetniško tarifo (OT). Pravilno je tudi navedlo, da je Državno pravobranilstvo oproščeno plačila sodne takse v skladu z določbo 1. člena Zakona o sodnih taksah (ZST). Hkrati pa ni priznalo prvotožeči stranki stroškov za vložitev tožbe in za zastopanje na naroku (16.10.2008). Sodišče druge stopnje je zato ugodilo utemeljeni pritožbi prvotožeče stranke in ji priznalo stroške za vložitev tožbe (400 točk) ter 8 točk iz naslova materialnih stroškov (408 točk) ter za zastopanje na naroku (400 točk), skupaj v skladu z veljavno OT 808 točk. Glede na vrednost ene odvetniške točke (0,459 EUR) je bilo treba priznati prvotožeči stranki 370,872 EUR stroškov pred prvostopenjskim sodiščem. Izrek je v svoji odločbi drugostopenjsko sodišče oblikovalo tako, da je dolžna tožena stranka plačati prvotožeči stranki v celoti stroške izračunane v tej odločbi.

2. O pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je v razlogih izpodbijane sodbe zavrnilo trditev tožene stranke, da je šlo dejansko za avansna plačila kot neizkazano. Za svoje stališče je tudi navedlo razloge, in sicer, da če bi šlo za avansna plačila, bi jih tožena stranka ob koncu izvedbe del, pri izdaji računa št. 1/2002 z dne 31.12.2002 (B 5) morala upoštevati pri navedbi zneska, ki je bil toženi stranki še dolgovan. Vendar pa takšne navedbe na računu ni. Očitana absolutna bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP torej ni podana. S pritožbeno trditvijo, da je tožena stranka 6.4.2002 in 12.6.2002 prejela naročilo tožeče stranke, ki ga je v letu 2002 izvajala in ga do konca leta tudi izvedla ter 31.12.2002 za opravljene storitve po dveh naročilih izstavila račun, niso trditve, s katerimi bi tožena stranka zatrjevala, da je šlo za avansno plačilo (v naprej). Ob tem ni pravno odločilnega pomena ali so bile opravljane storitve v času sklenitve asignacijskih pogodb in plačil po teh pogodbah, končane ali ne. Avansno plačilo bi tožena stranka lahko zatrjevala in ga tudi morala dokazati (212. in naslednji členi ZPP) tedaj, če bi najprej zahtevala plačilo v naprej in šele potem pričela z opravljanjem pogodbeno dogovorjenega dela. Iz navedenih trditev pa takšna dejanska situacija ne izhaja. Zato, ker v konkretnem primeru ni šlo za plačilo v naprej, je torej podan objektivni pogoj izpodbojnosti iz 125. člena ZPPSL. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja z ugotovljenim dejanskim stanjem navedenim v razlogih prvostopenjske sodbe in dodatno pripominja, da v konkretnem primeru ni bilo uporabljivo stališče iz pravnega mnenja občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16.12.1997 o pomanjkanju objektivnega pogoja izpodbojnosti pri sočasni oziroma izpolnitvi stečajnega dolžnika v naprej. Sodišče druge stopnje je torej na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče tudi pravilno uporabilo materialnopravne določbe 125. člena tedaj veljavnega ZPPSL.

Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, sodišče druge stopnje pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo tožene stranke zavrnilo in izpodbijano sodbo v 1. do 3. in v 5. točki (nespremenjeni del) potrdilo.

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena, 1. odstavku 154. in 155. členom ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi pritožbene stroške. Sodišče druge stopnje je priznalo prvo in drugotožeči stranki njune stroške s postopkom za odgovor na pritožbo, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (vsaki po 500 točk po OT) in materialne stroške (2 %, 13. člen OT), drugotožeči pa še sodno takso za odgovor na pritožbo (36,05 EUR) in 20 % DDV (102 točke). Ob upoštevanju vrednosti točke OT (0,459 EUR) pripadajo prvotožeči stranki stroški postopka z odgovorom na pritožbo v višini 234,09 EUR, drugotožeči pa 297,45 EUR.