Jedro

Davčni zavezanec zadosti pogoju registrirane dejavnosti, če opravlja gradbeno dejavnost; registracije za podskupino v okviru posamezne proizvodne dejavnosti ZPD ne določa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 24.3.2001 ter ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Z omenjeno odločbo je tožena stranka delno ugodila tožničini pritožbi proti odločbi Davčnega urada Murska Sobota z dne 9.4.1997, s katero ji je bilo za leta 1994, 1995 in 1996 naloženo plačilo davka od prometa proizvodov v znesku 5.220.129,49 SIT (tč. I/1 izreka), davka od prometa proizvodov v znesku 436.978,08 SIT (tč. I/2 izreka), davka od prometa storitev v znesku 656.245,83 SIT (tč. I/3 izreka) ter pripadajočih obresti (tč. I/4 in I/5 izreka), zamudnih obresti od neplačanega davka od osebnih prejemkov za leto 1994 v znesku 11.700,05 SIT ter za leto 1995 v znesku 15.618,71 SIT (tč. I/6 izreka), davka od dobička pravnih oseb za leto 1994 v znesku 76.205,54 SIT ter za leto 1995 v znesku 1.733.616,35 SIT (tč. I/7 izreka) s pripadajočimi obrestmi (tč. I/8 izreka). Tožena stranka je ob reševanju tožničine pritožbe odpravila tč. I/1 izreka prvostopne odločbe v delu, ki se nanaša na zneska 329.778,73 SIT oziroma 2.078.504,00 SIT ter ustrezno navedenima zneskoma tudi tč. I/4 izreka omenjene odločbe ter zadevo v tem obsegu vrnila organu prve stopnje v ponovni postopek; tč. I/6 izreka pa je spremenila tako, da je znesek 15.618,71 SIT nadomestila z zneskom 14.040,98 SIT, v preostalem pa je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnila.

Sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe navaja med drugim, glede zaračunavanja davka od prometa proizvodov (tč. I/1 in I/2 izreka odločbe prve stopnje), da naj ne bi bila pravilna ugotovitev tožene stranke, da tožnica ni upravičena do pogojne davčne oprostitve (6. in 7. člen Zakona o prometnem davku - dalje ZPD), od prometa reprodukcijskega materiala za izgradnjo telekomunikacijskega omrežja in siporex opeke za izgradnjo hale skladišča. Tožnica je leta 1994 in 1995 glede na svojo registrirano dejavnost (proizvodnja izolacijskega stekla za zaključna dela in obrtniška dela v gradbeništvu ter zaključna in obrtniška dela v gradbeništvu) registrirana za opravljanje proizvodne dejavnosti, za katero se po določbi 2. odstavka 6. člena ZPD šteje tudi opravljanje gradbene dejavnosti. Po določbi 20. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (dalje Pravilnik) se sme reprodukcijski material, ki se uporablja v gradbeništvu uporabiti za graditev, rekonstrukcijo, adaptacijo in popravila ter za sprotno investicijsko vzdrževanje gradbenih objektov. Zato argumentacija tožene stranke, da tožnica ni registrirana za eno izmed podskupin, z vidika ZPD ni utemeljena. Tožnica je registrirana za zaključna in obrtniška dela v gradbeništvu in torej zadosti pogojem iz 6. in 7. člena ZPD ter 20. člena Pravilnika. Zato ji je bil v tem delu davek od prometa proizvodov neutemeljeno zaračunan. Davčni organ ji je naložil v plačilo tudi davek od prometa storitev v zvezi z repromaterialom za telekomunikacije, ker naj bi neutemeljeno podala izjavo na podlagi 36. člena Pravilnika. Iz že navedenih razlogov, ki se nanašajo na obračunavanje davka od prometa proizvodov oziroma storitev, naj bi bila tudi odločitev pod točko I/3 izreka odločbe prve stopnje nepravilna. Obresti od neplačanega davka od osebnih prejemkov pod točko I/6 izreka omenjene odločbe so bile tožeči stranki sicer pravilno naložene v plačilo, saj naj bi bili zneski dnevnic in dodatkov izplačani v višjih zneskih kot je določal predpis Vlade Republike Slovenije. Očitno pomoto glede datuma (31.12.1995 namesto pravilno 1994) pa naj bi organ lahko kadarkoli popravil. Tožena stranka vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve pravil postopka v delu, ki se nanaša na davek od prometa proizvodov oziroma storitev (točka I/1, I/2, I/3, I/4 in I/5 izreka) ter zamudne obresti od neplačanega davka od osebnih prejemkov (tč. I/6 izreka). Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi glede nabavljanja reprodukcijskega materiala v zvezi z dejavnostjo tožnice. Navaja, da mora kupec glede na določbo 3. točke 1. odstavka 7. člena ter 5. odstavka 16. člena Pravilnika v izjavi navesti konkretizirano registrirano dejavnost, ki je njegov predmet poslovanja; le za takšno dejavnost lahko nabavlja reprodukcijski material brez obračunanega prometnega davka. Če bi sprejeli stališče sodišča prve stopnje pa bi v izjavi zadoščala že navedba industrijske dejavnosti, ne glede, za katero konkretno industrijsko dejavnost bi zavezanec nabavljal reprodukcijski material. Omenjeno stališče naj bi bilo v nasprotju tudi s sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Ru 29/95 z dne 16.1.1996. Glede zamudnih obresti pod točko I/6 izreka je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe pritrdilo odločitvi in razlogom tožene stranke; to pa bi narekovalo zavrnitev in ne ugoditev tožbi. Zato naj bi bila izrek in obrazložitev glede zamudnih obresti pod to točko v nasprotju. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo glede točk I/1, I/2, I/3, I/4, I/5 in I/6 izreka zavrne in potrdi izpodbijani upravni akt. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev neutemeljene pritožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge.

Davčno oprostitev lahko doseže kupec, ki je kot upravičen kupec naveden v 1. do 3. točki 1. odstavka 6. člena ZPD, če izpolnjuje pogoje iz 7. člena omenjenega zakona. Na podlagi 3. točke 1. odstavka 7. člena ZPD mora kupec pred prevzemom proizvodov oziroma pred izdajo računa dati prodajalcu pisno izjavo, da bo kupčeve proizvode uporabljal izključno v namene iz 1., 2. ali 3. točke 1. odstavka 6. člena ZPD.

Iz določbe 2. točke 1. odstavka 6. člena ZPD izhaja, da mora biti kupec registriran za opravljanje proizvodne dejavnosti, kamor med drugim šteje (po določbi 2. odstavka istega člena ZPD) tudi opravljanje gradbene dejavnosti. Tožnica je bila v že omenjenih letih (1994 in 1995) registrirana za proizvodnjo izolacijskega stekla za zaključna in obrtniška dela v gradbeništvu ter za zaključna in obrtniška dela v gradbeništvu. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi, da spada med pravne osebe, ki se ukvarjajo s proizvodno dejavnostjo v omenjeni zakonski določbi. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča z vidika določb ZPD ni relevantno stališče tožene stranke, da bi morala biti tožnica (če naj bi uveljavljala sporno pogojno davčno oprostitev) registrirana za eno izmed podskupin v gradbeništvu; to namreč iz omenjene zakonske določbe ne izhaja. Ker je bilo po presoji pritožbenega sodišča materialno pravo pravilno uporabljeno, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bilo za siporex opeko in repromaterial za telekomunikacijsko omrežje neutemeljeno zaračunavanje davka od prometa proizvodov ter posledično tudi zaključek, da že iz teh razlogov ni bilo podlage za zaračunavanje davka od prometa storitev v zvezi z repromaterialom za telekomunikacije (točka I/3 izreka).

Tožeči stranki so bile pod točko I/4, I/5, I/6 in I/8 izreka zaračunane zamudne obresti. Iz izpodbijanega upravnega akta izhaja, da le-te niso bile odmerjene z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka oziroma po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev, ampak tudi za čas, ko tožničina obveznost še ni bila ugotovljena. Zato bo morala tožena stranka v ponovnem postopku pri izračunu zamudnih obresti upoštevati odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-356/02 z dne 23.9.2004. Z njo je ustavno sodišče odločilo, da je bil Zakon o davčnem postopku (ZDavP) v neskladju z Ustavo RS iz razlogov obrazložitve navedene odločbe in da začnejo teči v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-1) zamudne obresti z dnem izvršljivosti davčne odločbe. V 11. točki obrazložitve je pojasnilo, da je treba odpraviti posledice neustavnosti v postopkih, ki do uveljavitve ZDavP-1 še niso bili pravnomočno končani, saj se te zadeve na podlagi 406. člena ZDavP-1 končajo po določbah ZDavP. V takih primerih davčnega zavezanca ne bremenijo posledice zamude za tisti čas, ko njegova davčna obveznost sploh še ni bila ugotovljena, temveč šele z dnem izvršljivosti odločbe o odmeri davka, to je po izteku z zakonom določenega roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (4. odstavek 15. člena ZDavP).

Tožnici so bile tudi zamudne obresti od davka na osebne prejemke (točka I/6 izreka) zaračunane v nasprotju z omenjeno odločbo ustavnega sodišča. Zato je sodišče prve stopnje tudi v tej točki pravilno odločilo, ko je tožbi tožeče stranke ugodilo ter izpodbijani upravni akt odpravilo. Zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka zato (zaradi odločbe ustavnega sodišča) ni podana.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena ZUS.