Jedro

V primeru prenehanja obratovalnice delovno razmerje delavcem v obratovalnici ne preneha po zakonu (kot npr. v primeru stečaja gospodarske družbe). Obrtnik po lastni presoji lahko odjavi obratovalnico, če pa želi, da delavcu preneha delovno razmerje, mu ga mora odpovedati. Pogodba o zaposlitvi med delavcem in obrtnikom je pogodba med dvema fizičnima osebama, zato odjava obratovalnice nima neposrednih učinkov na delavca.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1., 2. in 3. točki izreka, v delu 4. točke izreka in sicer v obsegu odločitve o regresu za letni dopust za leto 1999 s pripadki, v 5. točki izreka ter v 8. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V ostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se v nerazveljavljenem izpodbijanem delu 4. točke izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijani sklep z dne 3.7.2001 spremeni tako, da se v izreku znesek 13.500,00 SIT nadomesti z zneskom 13.300,00 SIT, znesek 15.300,00 SIT z zneskom 13.300,00 SIT in znesek 28.800,00 SIT z zneskom 26.600,00 SIT.

Tožena in tožeča stranka sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklepa tožene stranke z dne 18.1.1999 in 3.3.1999 o prenehanju delovnega razmerja tožnici, ugotovilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 30.9.1999 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja, naložilo toženi stranki, da mora tožnico pozvati nazaj na delo, jo razporediti na ustrezno delovno mesto in ji izplačevati plačo, ki bi jo prejela, kot če bi delala, prisodilo tožnici regres za leto 1997 v višini 66.718,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 do plačila, za leto 1998 73.032,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1998 do plačila, za leto 1999 v znesku 79.249,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8. do plačila, naložilo toženi stranki, da mora poravnati vse prispevke od bruto zneskov zapadlih plač za obdobje od 1.12.1998 do 30.9.1999, tožnici pa plačati neto zneske v skupni višini 691.235,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz 5. točke izreka izpodbijane sodbe od zapadlosti do plačila. Zavrnilo je zahtevek, s katerim tožnica uveljavlja vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 1.10.1999 dalje do poziva nazaj na delo, zahtevek, s katerim tožnica zahteva, da jo toženka razporedi na delovno mesto, na katerem je bila razporejena pred izdajo sklepov o prenehanju delovnega razmerja, zahtevek za plačilo regresa za letni dopust (pravilno: v presežku) za leta od 1997 do 1999 v znesku 81.001,00 SIT s pripadki, zahtevek za plačilo razlike v plači za avgusta 1998 v znesku 25.000,00 SIT s pripadki ter zahtevek za plačilo 208.765,00 SIT s pripadki iz naslova plač za obdobje od 1.12.1998 do 30.9.1999. Odločilo je, da mora tožena stranka plačati tožnici stroške postopka v znesku 165.518,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Na predlog tožnice je izdalo tudi sklep o odmeri takse in sicer je naložilo tožnici plačilo takse za tožbo v znesku 13.500,00 SIT in takse za sodbo v znesku 15.300,00 SIT.

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002). Navaja, da tožnice od 18.12.1998 ni bilo več na delo in da je odsotnost za čas od 18.12.1998 do 22.12.1998 pokrila z bolniškim staležem, ne pa tudi nadaljnjih dni. Sodišče prve stopnje se ni ukvarjajo z vprašanjem, ali se je tožnica po 22.12.1998 sploh še kdaj zglasila na delu; ob pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava bi lahko samo spremenilo datum prenehanja delovnega razmerja iz 18.12.1998 na 23.12.1998, saj je možno z gotovostjo zaključiti, da je njen izostanek od tega dne dalje neopravičen. Podrejeno tožena stranka tudi ugovarja ugotovitvi sodišča, da bi tožnici, če se ne bi zaposlila drugje, delovno razmerje trajalo tudi po 30.9.1999, ko je tožena stranka odjavila obrt, ker je taka odločitev neizvršljiva. V posledici napačne odločitve o prenehanju delovenga razmerja je po mnenju pritožbe tudi odločitev glede denarnega zahtevka nepravilna. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo, oz. podrejeno, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen. Priglaša pritožbene stroške.

Zoper sklep o odmeri takse se pritožuje tožnica. Uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Navaja, da zahtevek, postavljen zaradi izgube na plači, predstavlja posledico v spornem razmerju, ki pa se nanaša na prenehanje delovnega razmerja. V sporu zaradi prenehanja delovnega razmerja pa delavec takse ne plača. Predlaga, da pritožbeno sodišče sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da se tožnici taksa za tožbo in sodbo ne odmeri, oz. podredno, da se sklep sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne v novo odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo in izpodbijani sklep v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Pritožbena navedba, da bi sodišče prve stopnje lahko samo odločilo, da je izostanek tožnice od 22.12.1998 dalje neupravičen, je utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica opravičila svojo odsotnost za čas od 18.12.1998 do 22.12.1998 z bolniškim staležem, ni pa se ukvarjalo z vprašanjem, ali je bil tožničin izostanek upravičen od 23.12.1998 dalje. Iz izvedenega dokaznega postopka namreč izhaja, da tožnice tudi od 23.12.1998 dalje ni bilo na delo, vse do odločitve organa druge stopnje z dne 3.3.1999. Tožena stranka tožnici ni očitala neopravičenega izostanka petih delovnih dni za čas od 18.12.1998 do 23.12.1998. V tem primeru bi bila namreč odločitev sodišča prve stopnje pravilna. Iz izpodbijanih sklepov z dne 18.1.1999 (priloga A/4) in z dne 3.3.1999 (priloga A/6) izhaja, da je tožena stranka tožnici očitala neopravičen izostanek od 18.12.1998 dalje. Sklep tožene stranke z dne 18.1.1999, kot tudi tožničin ugovor z dne 2.2.1999 in sklep organa druge stopnje z dne 3.3.1999 izkazujejo, da so bili izdani po preteku več kot petih delovnih dni tudi od 23.12.1998 dalje. Zato bi moralo sodišče ugotavljati upravičenost tožničine odsotnosti ne samo za čas od 18.12.1998 in nadaljnje štiri dni, ampak ves čas od 18.12.1998 do odločbe o prenehanju delovnega razmerja. Ves ta čas je tožnica še imela možnost, da se na delo vrne.

Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker se v izpodbijani sodbi ni opredelilo do tožničinega izostanka od 23.12.1998 dalje. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 355. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo v 1., 2. in 3. točki izreka. Posledično je izpodbijano sodbo razveljavilo tudi v delu 4. točke, ki se nanaša na izplačilo regresa za letni dopust za leto 1999, v 5. točki izreka, ki se nanaša na izplačilo plač za čas od 1.12.1998 do 30.9.1999 ter v 8. točki izreka, ki se nanaša na stroške postopka.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti, ali je bil tožničin izostanek od 23.12.1998 dalje upravičen. Pri tem naj s podrobnejšim zaslišanjem strank in po potrebi tudi prič razčisti, v kakšnih okoliščinah je tožnica zapustila delo. Če bo ugotovilo, da njen izostanek po 23.12.1998 ni upravičen, bo v izpodbijana sklepa lahko poseglo tako, da bo sklep z dne 18.1.1999, potrjen s sklepom z dne 3.3.1999 spremenilo v 2. točki izreka tako, da bo datum 18.12.1998 nadomestilo z datumom 23.12.1998. Če pa bo ugotovilo, da je tožnica po 23.12.1998 izostala z dela upravičeno, bo zahtevku ugodilo, pri čemer pa naj primerneje oblikuje izrek glede ugotovitve, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo. Z izpodbijano sodbo je namreč odločilo, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in je trajalo do 30.9.1999 z vsemi pravicami in obveznostmi iz delovnega razmerja. S takim izrekom pa je v nasprotju 3. točka izpodbijane sodbe, saj ob ugotovitvi, da je tožnici trajalo delovno razmerje pri toženi stranki le do 30.9.1999 ni podlage za vrnitev nazaj na delo. Primernejši izrek bi se glasil tako, da tožnici delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo 18.12.1998. Nova tožničina vmesna zaposlitev od 1.10.1999 dalje do vrnitve nazaj na delo pa bo zajeta v zahtevkih o priznanju pravic iz delovnega razmerja pri toženi stranki.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo. Ta del se nanaša na izplačilo regresa za letni dopust za leto 1997 in 1998. Tožena stranka ni navedla, iz katerih razlogov izpodbija ta del sodbe, zato jo je pritožbeno sodišče preizkusilo iz razlogov, na katere mora paziti po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je sodišče prve stopnje v zvezi s tem delom zahtevka pravilno uporabilo materialno pravo in da absolutno bistvenih kršitev določb postopka ni zagrešilo.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, ki se nanaša na obveznost tožene stranke, da v primeru uspeha v pravdi tožnico pozove nazaj na delo. V primeru prenehanja obratovalnice delovno razmerje delavcem v obratovalnici ne preneha po zakonu (kot npr. v primeru stečaja gospodarske družbe). Obrtnik po lastni presoji lahko odjavi obratovalnico, če pa želi, da delavcu preneha delovno razmerje, mu ga mora odpovedati. Pogodba o zaposlitvi med delavcem in obrtnikom je pogodba med dvema fizičnima osebama, zato odjava obratovalnice nima neposrednih učinkov na delavca. Sodišče prve stopnje bo v primeru, če bo ugotovilo nezakonitost prenehanja delovnega razmerja, lahko priznalo tožnici vse pravice iz delovnega razmerja in tudi odločilo o vrnitvi nazaj na delo.

Pritožba zoper sklep odmeri takse utemeljeno opozarja, da se pretežni del denarnega zahtevka nanaša na obdobje po prenehanju delovnega razmerja tožnici. Po 12. členu Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur.l. RS št. 30/78 - 41/2001) delavec ne plača takse v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja. Le zahtevka za izplačilo regresa za letni dopust za leto 1997 in 1998 ter razlike v plači za avgust 1998 nista v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, zato bi moralo sodišče prve stopnje odmeriti sodno takso le za ta del zahtevka. Skupni znesek, ki sega v čas pred prenehanjem delovnega razmerja, znaša 225.000,00 SIT. V času vložitve tožbe, s katero je bil ta znesek zahtevan, je znašala taksa za tožbo 700 taksnih točk. Prav tako je v času izdaje sodbe znašala taksa za sodbo 700 taksnih točk. Vrednost točke na dan odmere znaša 19,00 SIT, zato je tožnica dolžna plačati takso za tožbo in sodbo v višini po 13.300,00 SIT. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijani sklep o odmeri sodne takse tako, da je znesek 13.500,00 SIT nadomestilo z zneskom 13.300,00 SIT, znesek 15.300,00 SIT z zneskom 13.300,00 SIT in znesek 28.800,00 SIT z zneskom 26.600,00 SIT.

Tožena stranka v skladu z 2. odst. 22. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur.l. RS št. 19/94) krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožnica je s pritožbo zoper sklep uspela le v sorazmerno majhnem delu (v deležu 8%), zato je pritožbeno sodišče sklenilo, da svoje pritožbene stroške krije sama.