Jedro

Zavzemanje tožene stranke, da za konkretni prenos 75. člen ZDR-1 ne velja, ker naj bi šlo za oblastno reorganizacijo, je neutemeljeno. Res je ustrezne sklepe sprejemala država, vendar kot ustanoviteljica zavoda v okviru pristojnosti ustanoviteljev in ni šlo za "oblastno reorganizacijo". Tožeča stranka nima nobene oblastne funkcije, poleg tega pa se raziskovalna dejavnost kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvam, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom. Zato jo je treba opredeliti kot gospodarsko dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov.

Zaradi nezakonite odpovedi (torej zaradi ravnanja tožene stranke) je delavcem pripadlo ustrezno denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1. Morebitna (kasnejša) kršitev Pogodbe s strani tožeče stranke, tudi če je bila, na obveznost plačila po sodbah delovnega sodišča ni vplivala.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, tako da se izpodbijana sodba delno razveljavi v točki V. glede zavrnitve zahtevka na plačilo 18.616,67 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi in v točki VI (glede pravdnih stroškov) ter se v razveljavljenem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in v izpodbijanem pa ne razveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kopru po tožbi (I) ugotovilo, da obstaja terjatev tožeče stranke do tožene v znesku 7.686,52 EUR, (II) ugotovilo, da obstaja terjatev tožene do tožeče v znesku 7.686,52 EUR, (III) obe terjatvi pobotalo in zaradi pobota zavrnilo zahtevek na plačilo 7.686,52 EUR, v preostalem delu pa zahtevek tožeče stranke zavrnilo, (IV) toženi stranki naložilo, da tožeči izroči računovodske izkaze za UP ZRS za leto 2016 na način, opisan v izreku, po nasprotni tožbi (V) zavrnilo zahtevek tožene stranke na plačilo 410.146,46 EUR ter (VI) odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper odločitev v točkah V in VI se pritožuje tožena stranka. Meni, da je zmotno stališče sodišča, da naj bi tožena stranka izpolnila svojo pogodbeno obvezo, ko je 1.1.2017 prevzela delavce iz seznama delavcev. Pogodba je bila namreč sklenjena po podaji odpovedi pogodb o zaposlitvi delavcem (med katerimi je bil tudi zakoniti zastopnik tožeče stranke) in je torej tožeča stranka zanje vedela. S Pogodbo je sprejela obvezo, da zadnjo veljavno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi delavca z UP šteje kot svojo delovno pravno zavezo, tako da prevzame vse pravice in zaveze iz te pogodbe. Kar pomeni, da ima tožena stranka regresno pravico terjati vse, kar je plačala delavcem po 1.1.2017. To izhaja tudi iz izpovedbe zaslišanih in dopisa MIZŠ z dne 22.11.2019. Pri tem je pomembno, da tožeča stranka v delovnopravnih sporih ni priglasila stranske intervencije, čeprav je bila k temu pozvana (o čemer se sodišče ni opredelilo). Tožeča stranka je kršila svojo Pogodbeno zavezo, da toženi stranki po 1.1.2017 ne bo treba iz naslova delovnih razmerij s prevzetimi delavci ničesar plačati. Po določbi 4. člena Pogodbe bi morala tožeča stranka prevzeti vse pravice in obveznosti iz naslova delovnih razmerij delavcev iz priloge 5 Pogodbe in ne le v delu raziskovalne dejavnosti. Tožeča stranka delavcem ni zagotovila delovnopravne kontinuitete. Če bi jo, toženi stranki s sodbami delovnega sodišča ne bi bilo naloženo nobeno plačilo, ki je bilo delavcem priznano, ker po 1.1.2017 ne morejo opravljati pedagoškega poklica. Ker sta pedagoško in raziskovalno delo neločljivo povezana, bi morala tožeča stranka tem delavcem zagotoviti oboje. Če pa ne, bi jim morala izdati odpovedi in istočasno ponuditi v podpis nove pogodbe o zaposlitvi za samo raziskovalno delo. Sodišče je nepravilno rešilo tudi vprašanje, ali v konkretnem primeru pride v poštev uporaba 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1), saj je pri prenosu delavcev dejansko šlo za oblastno reorganizacijo (na podlagi sklepov Vlade in Državnega zbora) in ne za prenos gospodarske enote. Niti ni šlo za prenos, saj je bila članica UP ZRS ukinjena, je prenehala in je bila ustanovljena nova pravna oseba, to je tožeča stranka. Delavci so imeli možnost izbire, da ostanejo pri UP, pri 75. členu ZDR-1 pa gre za avtomatični prenos. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča sodišče v nadaljevanju ni ugotavljalo ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožena stranka je uveljavljala (po delnem umiku) plačilo 18.616,67 EUR iz naslova škode, ki je toženi stranki nastala zaradi sklenitve škodljivega in protipravnega dogovora o vračilu preveč izplačane plače, ki ga je sklenil zakoniti zastopnik tožeče stranke z A. A. O tem se sodišče sploh ni izreklo. V posledici je napačna tudi odločitev o pravdnih stroških.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe. Zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka. Povzema odločilne razloge sodb Delovnega sodišča v Kopru. Vse delovne spore so sprožili delavci zoper svojega delodajalca, to je toženo stranko zaradi nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Tožeča stranka v času, ko so delavci uveljavljali svoje pravice sploh še ni obstajala in zato za nastanek in obstoj teh delovnih sporov ne more biti odgovorna. Tožena stranka je pri odpovedih zavestno delovala nezakonito. S Pogodbo je bil nato dogovorjen prevzem delavcev po 75. členu ZDR-1, ki je kogentna določba, zato na njeni podlagi tožeča stranka ni mogla prevzeti delavcev v večjem obsegu, prevzem tudi ni bil odvisen od volje delavcev. Glede zahtevka, kjer se ta nanaša na A. A., pa tožena stranka vztraja, da je zahtevek tudi v tem delu neutemeljen.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožba pravilno opozarja, da je tožbeni zahtevek poleg zahtevka iz naslova odškodnine za škodo, ki naj bi tožeči stranki nastala s plačilom po sodbah delovnega sodišča in z odvetniškimi stroški, uveljavljala tudi škodo v višini 18.616,67 EUR1, ki naj bi ji nastala zaradi sklenitve po njenem mnenju škodljivega in protipravnega dogovora o vračilu preveč izplačane plače, ki ga je sklenil zakoniti zastopnik tožeče stranke z A. A. O tem delu zahtevka sodba nima razlogov, zato se je ne da preizkusiti. Pritožbeno sodišče je pritožbi v tem delu moralo ugoditi in sodbo v točki V v delu, v katerem je bil zavrnjen tudi zahtevek v višini 18.616,67 EUR s pripadajočimi obrestmi, posledično pa tudi glede pravdnih stroškov razveljavilo, in zadevo v razveljavljenem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. V preostalem delu pa pritožba ni utemeljena. Sodišče je zahtevek na plačilo 210.646,60 EUR z naslova plačil po sodbah delovnega sodišča in 180.883,19 EUR iz naslova odvetniških stroškov zavrnilo, ker tožeča stranka ni kršila pogodbe in ker je bila tožena stranka tista, ki je z nezakonitimi odpovedmi povzročila stanje, zaradi katerega ji je nastala zatrjevana škoda.

7. Dejansko stanje v zadevi, kot izhaja iz sodbe (in mu pritožba obrazloženo ne nasprotuje), je naslednje: - V predmetni zadevi je na podlagi sklepov Vlade in Državnega zbora prišlo do ustanovitve tožeče stranke. Na podlagi teh sklepov sta pravdni stranki 24.12.2016 sklenili Pogodbo o prenosu dejavnosti, sredstev in obveznosti, delovnih in drugih razmerij in pravic iz UP na ZRS K (v nadaljevanju Pogodba), s katero je bila na tožečo stranko prenesena v sklepih in Pogodbi opisana raziskovalna dejavnost, skupaj s sredstvi, delavci in projekti. V Pogodbi sta se stranki v 4. členu med ostalim dogovorili, da z dnem 1.1.2017 ZRS K prevzema pravice in obveznosti v zvezi z delovnimi razmerji vseh delavcev UP, ki so vpisani v prilogi 5 Pogodbe na način, da je zagotovljena delovno pravna kontinuiteta. Obseg prenesenega delovnega razmerja posameznega javnega uslužbenca na ZRS K je enak obsegu njegovega delovnega razmerja na UP na dan ustanovitve ZRS K. Obseg zaposlitve prevzetih javnih uslužbencev znaša natanko 51,70 FTE. ZRS K je najkasneje v roku treh delovnih dni po podpisu te pogodbe vsem delavcem iz seznama Priloge 5 te Pogodbe dolžan ali skleniti aneks k obstoječim pogodbam o zaposlitvi teh delavcev z UP, tako da delavec in ZRS K kot nov delodajalec izrecno izjavljata, da zadnjo veljavno sklenjeno pogodbo štejeta kot svojo delovnopravno zavezo, tako da vse pravice in obveznosti iz te pogodbe tudi prevzemata oziroma v ta razmerja vstopa kot civilno pravni naslednik iz teh razmerij, ali pa ponuditi pogodbo o zaposlitvi za drugo ustrezno delo, ki bo zagotavljala vse pogoje, ki izhajajo iz seznama Priloge 5. ZRSK se zavezuje, da ne bo nastopil primer iz 75. člena ZDR-1, po katerem bi UP prenesenim delavcem moral plačati kakršnokoli obveznost, nastalo po tem dnevu.

- Tožeča stranka je bila ustanovljena 1.12.2016. - Tožena stranka je začetek oktobra 2016 delavcem s seznama vročila odpovedi delovnega razmerja. Delavci so na Delovnem sodišču v Kopru uveljavljali nezakonitost odpovedi (še v času pred ustanovitvijo tožeče stranke). Postopki so že pravnomočno končani (priloge A315 do A317, B1381 do B1383 in B 1591 do B1598), in sicer je bilo ugotovljeno, da so delavci v delu, v katerem so opravljali pedagoško delo, ostali do razveze pogodb o zaposlitvi na podlagi teh sodb (to je do 1.1.2017) za krajši delovni čas zaposleni pri toženi stranki in da jim mora tožena stranka iz tega naslova plačati sorazmerni del odškodnine po 118. členu ZDR-1 (to je del, ki odpade na delovno razmerje pri toženi stranki za krajši delovni čas). To plačilo je potrditvah tožene stranke predstavljalo njeno škodo (poleg odvetniških stroškov).

- Tožeča stranka je s 1.1.2017 prevzela delavce s seznama.

8. Ni sporno, da so delavci s seznama pred ustanovitvijo tožeče stranke izvajali tako pedagoško (v ostalih članicah tožene stranke) kot raziskovalno dejavnost (v okviru ZRS kot članice UP) in da je bila tožeča stranka ustanovljena za izvajanje raziskovalne dejavnosti, pri čemer so bili s Pogodbo na tožečo stranko preneseni dejavnost (ki jo je prej izvajala ZRS kot članica UP), sredstva, delavci in projekti. Gre torej za položaj, ki ga ureja 75. člen ZDR-1. V delu, v katerem so delavci izvajali raziskovalno dejavnost, je do prehoda delavcev na novega delodajalca zato prišlo že na podlagi zakona (75. člen ZDR-1), ne glede na vsebino Pogodbe. Zavzemanje tožene stranke, da za konkretni prenos 75. člen ZDR-1 ne velja, ker naj bi šlo za oblastno reorganizacijo, je neutemeljeno. Res je ustrezne sklepe sprejemala država, vendar kot ustanoviteljica zavoda v okviru pristojnosti ustanoviteljev in ni šlo za "oblastno reorganizacijo". Tožeča stranka nima nobene oblastne funkcije, poleg tega pa se raziskovalna dejavnost kot storitev ponuja na trgu in konkurira storitvami, ki jih ponujajo drugi subjekti, ki izvajajo dejavnosti s pridobitnim namenom. Zato jo je treba opredeliti kot gospodarsko dejavnost v smislu 2. točke 1. člena Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetja ali obratov. Navsezadnje sta se na 75. člen ZDR-1 pravdni stranki v Pogodbi celo sklicevali. Tudi sicer pa iz določbe 75. člena ZDR-1 ne izhaja, da bi urejala samo prenose gospodarske dejavnosti (v ožjem smislu).

9. V preostalem delu, to je v delu, v katerem so imeli delavci pogodbo o zaposlitvi sklenjeno s toženo stranko za izvajanje pedagoške dejavnosti, pa do prenosa na podlagi zakona ni prišlo, saj je pedagoška dejavnost ostala pri toženi stranki. V zvezi s tem je bilo s pravnomočnimi sodbami delavcem priznano delovno razmerje pri toženi stranki v obsegu pedagoškega dela tudi za čas po ustanovitvi tožeče stranke, do razveze pogodb2. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožena stranka tista, ki je povzročila položaj, zaradi katerega je morala plačati delavcem odškodnino. Tožena stranka je sicer trdila, da se je tožeča stranka s Pogodbo zavezala, da bo delavce s seznama prevzela v celoti, kljub temu, da imajo pogodbe o zaposlitvi v delu sklenjene za pedagoško delo (ki ga tožeča stranka ne izvaja), vendar to vprašanje po mnenju pritožbenega sodišča niti ni odločilno. Tožena stranka, tudi v primeru, če bi njena razlaga Pogodbe držala, namreč ni imela nobene podlage za odpoved pogodb o zaposlitvi (ne glede na dogovor v Pogodbi). Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je tožena stranka odpovedala pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti. Ker predvideni izstop UP ZRS iz UP ne predstavlja zakonitega poslovnega razloga niti razloga nesposobnosti, prav tako razlog odpovedi ni bila prerazporeditev nalog na druge zaposlene oziroma sprememba študijskih programov, so bile odpovedi v vsakem primeru nezakonite, pri čemer je za nezakonitost odgovorna tožena stranka. Zaradi nezakonite odpovedi (torej zaradi ravnanja tožene stranke) je delavcem pripadlo ustrezno denarno nadomestilo po 118. členu ZDR-1. Morebitna (kasnejša) kršitev Pogodbe s strani tožeče stranke, tudi če je bila, na obveznost plačila po sodbah delovnega sodišča ni vplivala. Tožena stranka ne more uspeti niti s sklicevanjem na zavezo tožeče, da ne bo nastopil primer po 75. členu ZDR-1, po katerem bi morala tožena stranka prenesenim delavcem plačati kakršnokoli obveznost, ki bi nastala po 1.1.2017. Iz pogodb o zaposlitvi v delu, v katerem so se delavci zavezali izvajati pedagoško dejavnost, namreč ni nastala nobena obveznost po 75. členu ZDR-1, ker pedagoška dejavnost ni bila predmet prenosa. Vse povedano pa pomeni, da tožena stranka nima nobene podlage, po kateri bi lahko od tožeče stranke zahtevala povračilo plačanega, saj je bil razlog, zaradi katerega je vtoževane zneske morala plačati upravičencem, v njeni sferi.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi vsega povedanega pritožbo v preostalem delu (glede plačila 391.529,79 EUR s pripadki) kot neutemeljeno zavrnilo in v nerazveljavljenem delu potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Seštevek zahtevka iz naslova plačil po sodbah in odvetniških stroškov, o zavrnitvi katerih sodba ima razloge, znaša 391.529,79 EUR, razlika do celotnega zahtevka je 18.616,67 EUR. 2 Pogodbe o zaposlitvi so bile razvezane s sodbami s 1.1.2017, skladno z določbo 118. člena ZDR-1.