Jedro

Neudeležba stranke (v konkretni zadevi državnega tožilca), ki je bila o seji pritožbenega senata v redu obveščena, na seji, ni ovira za njeno izvedbo.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Celju je s sodbo z dne 16. 1. 2013 obsojenca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja oviranja pravosodnih organov po drugem in prvem odstavku 286. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) in mu izreklo kazen enega leta zapora. V izrečeno kazen mu je vštelo čas pripora od 30. 8. 2012 dalje; obsojencu ni preklicalo pogojnega odpusta s prestajanja kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Celju K 279/1999 z dne 5. 5. 2000, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Celju Kp 308/2000 z dne 24. 10. 2000. Obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo z dne 16. 4. 2013 pritožbi obsojenca in njegovega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa oprostilo plačila sodne takse.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je obsojenec pravočasno dne 13. 5. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja, zaradi kršitev 1., 2. in 3. točke prvega odstavka 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP). V zahtevi navaja, da je pritožbeno sodišče kršilo določbe petega odstavka 381. člena ZKP, tretjega odstavka 306. člena ZKP in 382. člena ZKP. Vrhovnemu sodišču je predlagal, da zahtevi ugodi in sodbo pritožbenega sodišča razveljavi zaradi kršitev določb ZKP.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem dne 26. 8. 2013, navaja, da navedbam v zahtevi za varstvo zakonitosti ni moč slediti ter predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene.

4. Obsojenec je bil z odgovorom državnega tožilca seznanjen ter se je o njem izjavil v vlogi z dne 6. 9. 2013. V tej vlogi, ki je bila podana znotraj roka iz tretjega odstavka 421. člena ZKP za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti (zaradi česar jo je Vrhovno sodišče štelo kot del zahteve obsojenca za varstvo zakonitosti), sodišču druge stopnje očita kršitev 383. člena ZKP, ker ni ugotovilo kršitve iz 5. točke 371. člena ZKP v sodbi sodišča prve stopnje, saj je postopek potekal brez upravičenega tožilca, obtožbo je namreč vložil tožilec (Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu), ki ni imel krajevne pristojnosti.

B.

5. Neutemeljeno obsojenec v zahtevi navaja, da je obtožnico vložil krajevno nepristojni državni tožilec. Iz podatkov spisa (listovna št. 84) je razvidno, da je v tej kazenski zadevi generalni državni tožilec Republike Slovenije z odločbo z dne 10. 9. 2012 ugodil predlogu Okrožnega državnega tožilstva v Celju za določitev drugega krajevno pristojnega državnega tožilstva in za reševanje te kazenske zadeve kot krajevno pristojno določil Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu, ki je zoper obsojenca dne 25. 9. 2012 na Okrožno sodišče v Celju vložilo obtožnico.

6. Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta obsojenec in njegov zagovornik vložila pritožbi. O pritožbah je sodišče druge stopnje (Višje sodišče v Celju) odločalo na seji senata in ne na obravnavi pred sodiščem druge stopnje, kot to v zahtevi za varstvo zakonitosti zmotno navaja obsojenec, ki sodišču druge stopnje neutemeljeno očita kršitve določb petega odstavka 371. člena, 382. člena v zvezi s 306. členom ZKP, torej določb, ki se nanašajo na obravnavo pred sodiščem druge stopnje. Sodišče druge stopnje je namreč 16. 4. 2013 opravilo sejo pritožbenega senata (skladno z določbami 377. do 379. člena ZKP), ki sta se je udeležila obsojenec in njegov zagovornik, ne pa tudi (kljub izkazanemu obvestilu o seji senata) državni tožilec. Vendar pa neudeležba stranke (v konkretni zadevi državnega tožilca), ki je bila o seji v redu obveščena, na seji senata, ni ovira, da senat ne bi imel seje (četrti odstavek 378. člena ZKP).

7. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo kršitev določb kazenskega postopka, ki jih je obsojenec v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal, je zahtevo kot neutemeljeno zavrnil (425. člen ZKP).

8. Izrek o stroških postopka s tem izrednim pravnim sredstvom temelji na določbi 98. a člena ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP. Sodišče je obsojenca, ki je brez premoženja, oprostilo plačila sodne takse, ker bi lahko bilo s plačilom le-te ogroženo vzdrževanje samega obsojenca.