Jedro

Presoja o (ne)obstoju poslovnega razloga je pogojena z razlogi, s katerimi ga je toženka utemeljila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je v tem sporu ključno dejstvo, ali je prenehala potreba po tožnikovem delu zaradi ukinitve enote J. Za presojo poslovnega razloga tako niso pomembne obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)ustreznost ukrepanja toženke zaradi zaščite delavcev pred tožnikovim nadlegovanjem in trpinčenjem.

Zmotno je pritožbeno uveljavljanje kršitve preiskovalnega načela iz 34. člena ZDSS-1, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo pri sprejemu odločitve o plačilu razlik v plači. Le tedaj, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 280,00 EUR.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe: odpravilo nezakonite odredbe z dne 29. 12. 2023, 3. 1. 2024, 29. 1. 2024, 27. 2. 2024 in 28. 3. 2024, s katerimi je bil tožnik začasno napoten na čakanje na delo doma; ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi za delovno mesto urednik ... zaradi nezakonite odpovedi iz poslovnega razloga ni prenehala veljati; ugodilo reintegracijskemu in reparacijskemu tožbenemu zahtevku; toženki naložilo, da tožniku povrne odmerjene stroške postopka. V presežku je zavrnilo obrestni tožbeni zahtevek.

2.Zoper ugodilni in stroškovni del sodbe se pritožuje toženka zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS, ker se sodišče ni opredelilo do vseh izvedenih dokazov in je sodbo obrazložilo selektivno. Upoštevalo je le dokaze, ki potrjujejo navedbe tožnika, ne pa tudi dejstva in dokaze, ki potrjujejo navedbe toženke. Nasprotuje zaključku sodišča, da izločitev tožnika iz uredništva H. ni bila edini možen način, da se zaščiti prijaviteljico pred tožnikovim nadlegovanjem, in ugotovitvi, da je bil predlog skupnega odbora toženke ustrezno in učinkovito izveden že v času do prihoda A. A. Sodišče je nekritično upoštevalo izpovedi B. B. in C. C., ne pa tudi izpovedi A. A. in D. D. Neustrezno ukrepanje v času do prihoda A. A. potrjuje dejstvo, da predlagani ukrep premestitve tožnika v uredništvo I. ni bil upoštevan. Zaradi okoliščin, ki jih je tožnik sam zakrivil (mobing), in zaradi izvršitve ukrepa premestitve v uredništvo I., mu toženka ni mogla zagotoviti dela v sklopu uredništva H. Nepravilna je dokazna ocena, da je bil le formalno uvrščen v uredništvo I. in da v tem uredništvu dela urednika ... dejansko ni opravljal. Nasprotno namreč izhaja iz izpovedi tožnika in E. E. Nepravilna je odločitev o plačilu razlik v plači. Sodišče je kršilo preiskovalno načelo, ker je upoštevalo dokazno nepodprte navedbe tožnika in ni ugotovilo vseh pravno relevantnih dejstev o prikrajšanju pri plači. Pritožbi je priložen izračun razlike v plači glede na realizirano plačo.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Tožnik je bil pri toženki zaposlen na delovnem mestu urednik ... v enoti J. Toženka ga je obvestila, da je s 16. 10. 2023 prerazporejen iz Uredništva G. v Uredništvo I. in da je njegovo delovno mesto ostalo nespremenjeno. Od 3. 1. 2024 dalje mu je odredila začasno čakanje na delo doma, ker naj mu ne bi mogla zagotavljati dela zaradi poslovnega oziroma organizacijskega razloga. Ta ukrep je podaljševala do konca aprila 2024. Dne 25. 4. 2024 mu je vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi in mu ponudila novo pogodbo o zaposlitvi za drugo delovno mesto. V odpovedi je obrazložila, da mu zaradi ukinitve enote J. ne more več zagotoviti ustreznega dela glede na sklenjeno pogodbo o zaposlitvi.

6.Odredbe o začasni napotitvi tožnika na čakanje na delo doma temeljijo na 138. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1), tj. na zatrjevani začasni nezmožnosti zagotavljanja dela iz poslovnega razloga. Odpoved pogodbe o zaposlitvi temelji na prvi alineji prvega odstavka 89. člena ZDR-1, na podlagi katere je podan poslovni razlog za podajo odpovedi, če preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca. Pritožbeno sodišče soglaša z izčrpnimi dejanskimi in pravnimi razlogi, s katerimi je prvostopenjsko sodišče utemeljilo nezakonitost izpodbijanih odredb o začasni napotitvi na čakanje na delo in odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po nepotrebnem jih ne ponavlja.

7.Neutemeljene so navedbe, s katerimi pritožba uveljavlja kršitev 14., 22., 23. in 25. člena Ustave RS (URS), smiselno pa tudi kršitev 8. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Prvostopenjsko sodišče se je opredelilo do vseh pravno odločilnih dejstev in dokazov. Odločitev o neobstoju utemeljenega odpovednega razloga in razloga za napotitev tožnika na čakanje na delo doma je ustrezno obrazložilo in upoštevalo vse izvedene dokaze, ne pa le dokaze, ki naj bi bili v korist tožniku, kot to zmotno očita pritožba. Ob upoštevanju metodološkega napotka iz 8. člena ZPP je pravilno zaključilo, da toženka ni dokazala, da v obdobju od 3. 1. 2024 do 30. 4. 2024 tožniku ni mogla zagotavljati dela in da je zaradi ukinitve enote J. prenehala potreba po delu tožnika.

8.Pritožba neuspešno utemeljuje obstoj poslovnega razloga iz prve alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 z zatrjevanjem, da toženka zaradi izvršitve ukrepa premestitve tožnika v uredništvo I., povezanega z okoliščinami, ki jih je tožnik zakrivil sam (mobing), ni več mogla zagotoviti tožniku ustreznega dela v uredništvu H. Presoja o (ne)obstoju poslovnega razloga je pogojena z razlogi, s katerimi ga je toženka utemeljila v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni, da je v tem sporu ključno dejstvo, ali je prenehala potreba po tožnikovem delu zaradi ukinitve enote J. Za presojo poslovnega razloga tako niso pomembne obširne pritožbene navedbe, ki se nanašajo na (ne)ustreznost ukrepanja toženke zaradi zaščite delavcev pred tožnikovim nadlegovanjem in trpinčenjem.

9.Tudi sicer pritožba neutemeljeno nasprotuje zaključku prvostopenjskega sodišča, da izločitev tožnika iz uredništva H. ni bila edini možen način, da se zaščiti prijaviteljico pred njegovim nadlegovanjem. Prerazporeditev tožnika v drugo delovno sredino, ki jo je toženka izvršila, je bila le eden od možnih pravnih ukrepov za prenehanje in odpravo posledic mobinga, ki so primeroma določeni v 15. členu Dogovora o preprečevanju in odpravljanju mobinga toženke. Neutemeljen je tudi očitek o protispisnosti izpodbijanega zaključka, saj je bistvo protispisnosti napaka pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, ne pa zmotna presoja izvedenih dokazov, kar dejansko uveljavlja pritožba.

10.S sklicevanjem na izpovedi tožnika in E. E. pritožba neuspešno izpodbija prvostopenjski zaključek, da je bil tožnik le formalno uvrščen v ... in da v tem ... dela urednika ... dejansko ni opravljal. Iz izpovedi tožnika res izhaja, da je s takratnim odgovornim urednikom v I., E. E., zasnoval novo oddajo, vendar izpodbijana sodba pravilno ugotavlja, da načrtovanje novih oddaj sploh ni spadalo v opis tožnikovega delovnega mesta. Bistvena je prvostopenjska ugotovitev, da tožnik v okviru uredništva I. ni uredil niti ene oddaje. Dejstvo, da je v decembru 2023 naredil en novinarski oziroma agencijski prispevek, tudi po oceni pritožbenega sodišča ne pomeni, da je delal v okviru I. To je potrdil tudi E. E. Ta ni izpovedal le to, kar izpostavlja pritožba, tj. da sta se s tožnikom po prerazporeditvi pogovarjala predvsem o pripravi kakšnih novih oddaj in da sta bila tudi dogovorjena, da bi tožnik vskočil pri pripravi oddaje F., ko bi ga potrebovali. E. E. je kot ključno poudaril, da tožnik ni imel rednih zadolžitev na tej oddaji in da na I. ni bilo potrebe po tožnikovem delu. Poleg tega tudi toženkine priče niso vedele izpovedati, kaj je tožnik po formalni razporeditvi v uredništvo I. dejansko sploh delal. Zgolj formalna prerazporeditev v I. ob hkratni ugotovitvi, da tožnik dela v okviru tega ... dejansko ni opravljal, ne utemeljuje prenehanja potrebe po njegovem delu. Že zgolj ta ugotovitev utemeljuje presojo o nezakonitosti odpovedi.

11.Toženka bi morala pri ugotavljanju, ali je prenehala potreba po opravljanju dela tožnika pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, izhajati iz njegovega delovnega mesta, ki pa ni bilo vezano izključno na delo v okviru uredništva I. Po prvostopenjski ugotovitvi, ki je pritožba ne prereka, je po prerazporeditvi tožnika v G. toženka dodatno angažirala druge zaposlene, ki so opravljali delo iz delokroga urednika ... v G. Toženka je v mesecu oktobru 2023 tožnika prerazporedila v uredništvo I. čeprav je direktorica D. D. izpovedala, da je bilo že od avgusta 2023 dalje jasno, da bo I. ukinjen. Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tudi ti razlogi ne dokazujejo prenehanja potrebe po tožnikovem delu urednika ... in kažejo na navideznost odpovednega razloga. Potrjujejo pravilnost prvostopenjske presoje o nezakonitosti odpovedi in odredb, zaradi česar je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku v izpodbijanem delu utemeljeno ugodilo.

12.Zmotno je pritožbeno uveljavljanje kršitve preiskovalnega načela iz 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1), ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo pri sprejemu odločitve o plačilu razlik v plači. Le tedaj, če sodišče po izvedbi vseh dokazov, ki so jih predlagale stranke, ne more ugotoviti dejstev, ki so pomembna za odločitev, lahko (ne pa mora) izvede dokaze tudi po uradni dolžnosti. Obravnavani primer ni takšen, da bi sodišču narekoval postopanje po citirani določbi. Ta namreč ne razbremenjuje strank njihovega trditvenega in dokaznega bremena. Tožnik je navajal in dokazoval dejstva o vtoževani razliki v plači, v pripravljalni vlogi z dne 18. 9. 2024 pa je tudi predlagal, naj toženka pripravi obračun razlike v plači. Toženka je imela vse možnosti navajati in dokazovati nasprotno in pripraviti ustrezen izračun razlik v plači, vendar tega ni storila. Trditev tožnika o višini vtoževanega prikrajšanja do konca postopka na prvi stopnji ni obrazloženo prerekala. Listino, iz katere je razviden izračun razlik glede na realizirano plačo v obdobju od 3. 1. 2024 do 31. 7. 2025, je prvič predložila v pritožbi, pri čemer ni izkazala pogoja nekrivde. Ta listina zato predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP).

13.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani del sodbe potrdilo (353. člen ZPP).

14.Toženka s pritožbo ni uspela, zato je tožniku dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Upoštevaje Odvetniško tarifo (OT) mu pripada za odgovor na pritožbo 375 točk (4. točka tar. št. 16 OT) in 2 % materialnih stroškov (7,5 točk), kar glede na vrednost odvetniške točke (0,60 EUR) in skupaj z 22 % DDV znaša 280,00 EUR.

-------------------------------

1Toženka je po razporeditvi tožnika v uredništvo I. z G. G. sklenila pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto urednika ...

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14, 22, 23, 25 Zakon o delovnih razmerjih (2013) - ZDR-1 - člen 89, 89/1, 89/1-1 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 8, 337, 337/1 Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (2004) - ZDSS-1 - člen 34

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.