Jedro

Tožnica (ki je bila ob vložitvi zahteve stara že več kot 63 let) je dopolnila 14 let in 21 dni zavarovalne dobe, in ne 15 let zavarovalne dobe, kot to zahteva ZPIZ-1 v tretjem odstavku 36. člena za pridobitev pravice do starostne pokojnine ženske pri starosti 63 let. Zato tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2013 in št. ... z dne 11. 11. 2013 ter na priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica. V njej navaja, da je invalid I. kategorije invalidnosti ter da prejema sorazmerni del pokojnine v Bosni in Hercegovini. Na podlagi delovne dobe v Sloveniji, zahteva tudi sorazmerni del slovenske pokojnine. Pritožbenemu sodišču predlaga, da spremeni izpodbijano sodbo tako, da ugodi tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 6. 12. 2013, s katero je bila zavrnjena tožničina pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. … z dne 11. 11. 2013. Z omenjeno odločbo je tožena stranka zavrnila zahtevo tožnice za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Iz dokumentacije v spisu je razvidno, da je tožnica pri nosilcu pokojninskega zavarovanja v BIH dne 19. 7. 2012 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in sicer na podlagi določb Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 10/2008 in 3/2011).

V zadevi je sporno, ali tožnica ob upoštevanju dobe v Republiki Sloveniji in dobe v BIH, izpolnjuje pogoje za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine po določbah Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), ki je veljal v času vložitve zahtevka.

Iz dejstev, kot jih ugotavlja sodišče prve stopnje izhaja, da je tožnica rojena 22. 8. 1948 in da ima v Republiki Sloveniji dopolnjenih 12 let, 2 meseca in 25 dni zavarovalne dobe. Po podatkih bosanskohercegovskega nosilca zavarovanja v obrazcu BIH/SI25 z dne 29. 7. 2012 ima tožnica v BIH dopolnjeno 1 leto, 9 mesecev in 26 dni zavarovalne dobe. Tožničina skupna zavarovalna doba znaša 14 let in 21 dni. Tožnica ima v BIH že priznano pravico do sorazmernega dela invalidske pokojnine od 15. 1. 2009 dalje, kar je razvidno iz odločbe z dne 10. 5. 2010 (priloga sodnega spisa A/1).

ZPIZ-1 v 36. členu določa, da pridobi zavarovanec pravico do starostne pokojnine pri starosti 58 let, če je dopolnil 40 let pokojninske dobe (moški) oziroma 38 let pokojninske dobe (ženska). Če je zavarovanec dopolnil 20 let pokojninske dobe, pridobi pravico do starostne pokojnine moški pri starosti 63 let, oziroma ženska pri starosti 61 let. Če pa je dopolnil najmanj 15 let zavarovalne dobe, pridobi moški pravico do starostne pokojnine pri starosti 65 let, ženska pa pri starosti 63 let. Tožnica je bila ob vložitvi zahteve že stara več kot 63 let, kar pomeni, da bi pravico do starostne pokojnine lahko pridobila v primeru, če bi izpolnila minimalni pogoj zavarovalne dobe, to pa je najmanj 15 let zavarovalne dobe, upoštevaje tako slovensko kot tudi dobo, prebito v BIH.

Ker je tožnica dopolnila skupaj zgolj 14 let in 21 dni zavarovalne dobe, ne pa 15 let zavarovalne dobe, kot to zahteva zakon v tretjem odstavku 36. člena, tudi pritožbeno sodišče enako kot pred njo sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnica ne izpolnjuje pogojev za priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine.

Glede pritožbenih navedb, da je tožnica bila v BIH že razvrščena v I. kategorijo invalidnosti in da ji je bila tam že priznana pravica do sorazmernega dela invalidske pokojnine, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da je bila v sporni zadevi zahteva izrecno podana zgolj za priznanje pravice do starostne pokojnine, kar je razvidno iz zahteve, ki jo je nosilec pokojninskega in invalidskega zavarovanja v BIH posredoval toženi stranki. Tožnica pa je tudi v tožbenem zahtevku pred sodiščem izrecno uveljavljala priznanje pravice do sorazmernega dela starostne pokojnine, ne pa pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Glede na to, da je bila tožnica z odločbo št. ... z dne 6. 8. 2010, ki se nahaja v dokumentaciji upravnega spisa, že razvrščena v III. kategorijo invalidnosti, lahko pri toženi stranki začne nov postopek za priznanje pravice do sorazmernega dela invalidske pokojnine.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.