Jedro

V obravnavanem predsodnem postopku je šlo za tretjo istovrstno zahtevo tožnice v zvezi s priznano pokojninsko dobo iz naslova bivše politične zapornice, zato je tožena stranka njeno vlogo pravilno obravnavala kot zahtevo za ponovno odmero višje pokojninske dajatve. Glede na to, da je bilo o pokojninski dajatvi že pravnomočno odločeno, je tožena stranka v predsodnem postopku tožničino zahtevo za odmero višje pokojninske dajatve v skladu z določbami ZUP zakonito zavrgla. Tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo upravnih odločb tožene stranke, zato ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe št. ... z dne 27. 11. 2013 in prvostopenjskega sklepa o zavrženju zahteve št. ... z dne 7. 2. 2013, ter priznanje dodatka k pokojninski dobi. Presodilo je, da sta izpodbijana posamična upravna akta pravilna in zakonita.

2. Zoper navedeno sodbo je tožnica vložila pravočasno pritožbo, smiselno zaradi nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotno uporabljenega materialnega prava. Predlaga ugodno rešitev pritožbe.

Poudarja, da ima status politične zapornice od 18. 3. 1947 do 23. 6. 1951, da ji je bila 17. 10. 1995 priznana pokojnina na podlagi delovne dobe in dosežene starosti, da je toženi zavod na podlagi sklepa Vlade RS, bratu in sestri priznal pravico iz pokojninskega zavarovanja v višini 120,00 EUR mesečno, ne glede na to, da sta oba pred tem dosegla status upokojenca s polno pokojninsko dobo, njej pa te pravice ne priznava.

Gre za neenako obravnavanje in krivico iz naslova enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave RS. Toženi zavod naj bi bil dolžan izplačevati odškodnino iz naslova dvojnega štetja pokojninske dobe. Z drugačnim zaključkom sodišča iz 8. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, se ne strinja. Sprašuje se, ali je njeno drugačno obravnavanje kot brata in sestro odvisno od nenaklonjenosti referenta. Želi namreč samo enako obravnavo in terja plačilo dodatka iz naslova politične zapornice po 120,00 EUR mesečno oz. od 17. 6. 2008 do 17. 2. 2015 9.600,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem pravu.

V postopku ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi s 339. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju: ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

5. Iz razpoložljivega listinskega dokaznega gradiva v sodnem in upravnem spisu, ki ga je pravilno dokazno ocenilo že sodišče prve stopnje določno izhaja, da je pritožnica po odločbi št. ... z dne 28. 11. 1995, uživalka starostne pokojnine od 1. 10. 1995 dalje. Pokojnina ji je priznana na podlagi Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-92) in odmerjena v višini 85 % od pokojninske osnove za dopolnjenih 35. let pokojninske dobe.

Nadalje dejansko ni sporno, da je bila tožnici s sklepom Komisije za izvajanje Zakona za popravo krivic z dne 17. 6. 2008 za čas odvzema prostosti od 4. 11. 1946 do 4. 9. 1948 kot bivši politični zapornici priznana pokojninska doba v dvojnem trajanju (in tudi pravica do odškodnine zaradi odvzema prostosti za to obdobje). Vendar pa to dejstvo samo po sebi v okoliščinah konkretnega primera ne pogojuje drugačnih odločitev, kot sta bili izdani v predsodnem upravnem postopku. Za odmero višje starostne pokojnine od priznane leta 1995, ali kakšno drugo dajatev iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, namreč ni nobene zakonske podlage.

6. Glede na to, da je šlo v obravnavanem predsodnem postopku za tretjo istovrstno zahtevo tožnice v zvezi s priznano pokojninsko dobo iz naslova bivše politične zapornice, je bila njena vloga pravilno obravnavana kot zahteva za ponovno odmero višje pokojninske dajatve. V skladu z Zakonom o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZUP), je na temelju 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP-a, zakonito zavržena. Toženi zavod je namreč dolžan vselej, ko je o določeni pokojninski dajatvi že pravnomočno odločeno, najprej preizkusiti, ali o novi zahtevi sploh lahko odloča po vsebini. Kadar ugotovi, da je o zahtevi že pravno odločeno, pa je stranka z odločbo pridobila pravico, je dolžan novo zahtevo iz procesnih razlogov zavreči. Prav takšno dejansko procesno stanje je podano tudi v predmetni zadevi. Tožbeni zahtevek na odpravo drugostopenjske odločbe in prvostopenjskega sklepa o zavrženju zahteve, je iz istih dejanskih procesnih razlogov, zakonito zavrnjen.

7. Pritožničino stališče, da naj bi bila upravičena do dodatka v višini 120,00 EUR mesečno iz naslova priznane pokojninske dobe v dvojnem trajanju, je zmotno in zato nesprejemljivo. V Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012; v nadaljevanju ZPIZ-2), niti v prej veljavnem ZPIZ-1, za takšno dajatev ni nobene zakonske podlage. Pravno povsem irelevantno je zato njeno sklicevanje na domnevno priznan dodatek sestri in bratu. Nenazadnje pritožnica o zatrjevanem „dodatku“ ni predložila nobenega listinskega dokaza. Sicer pa četudi bi toženi zavod tožničini sestri in bratu resnično priznal „dodatek“ v zatrjevani višini (za kar zagotovo ni nobene zakonske podlage), takšno dejstvo pri reševanju predmetne zadeve ne bi moglo biti upoštevno. Ob morebitnem nezakonitem priznanju denarnega prejemka, za katerega ni podlage v pokojninski zakonodaji, ni mogoče uspešno uveljavljati niti kršitve enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave RS. Že samo Ustavno sodišče RS je večkrat poudarilo, da se v nepravu ni mogoče sklicevati na enakost pred zakonom.

8. Na koncu je potrebno posebej poudariti, da Zakon o popravi krivic (Ur. l. RS, št. 59/1996, s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPKri) zagotavlja pravico do povrnitve škode (5. člen ZPKri - ki ni pravica iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja) in pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja. Vendar ZKPri v 6. členu zagotavlja le priznanje pokojninske dobe v dvojnem trajanju za čas odvzete prostosti. Pokojninska doba je pravno relevantno dejstvo. Je eden od pogojev za priznanje pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, ki hkrati vpliva na višino pokojninske dajatve, saj se ta odmerja v določenem odstotku od vsakokratne pokojninske osnove. Ker pa v tožničinem primeru priznana pokojninska doba v dvojnem trajanju ne pogojuje odmere višje starostne pokojnine, kot ji je bila leta 1995 na temelju ZPIZ-92 priznana s pravnomočno odločbo (in sicer v višini 85 % od pokojninske osnove), je bila ponovna, že tretja istovrstna zahteva v obravnavanem predsodnem upravnem postopku, zakonito zavržena.

9. Zaradi obrazloženega je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP, potrditi sodbo sodišča prve stopnje.