Jedro

Glede na to, da toženka v pritožbi trdi, da je bila prva igralna terapija 1. 6. 2017 in da je ta terapija samoplačniška, se izkaže, da prvo sodišče te okoliščine ni moglo upoštevati v okviru N. potreb pri določitvi preživnine, saj ta izdatek do konca glavne obravnave ni obstajal. Sodišče v okviru dejanskega stanja upošteva le dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave. Zato v tem pogledu ne gre za upoštevno pritožbeno novoto (te so sicer v tovrstnih sporih dopustne - 414. člen ZPP).

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (v II. točki izreka glede zavrnitve višjega preživninskega zahtevka po nasprotni tožbi in v III. točki izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je razsodilo, da je tožnik dolžan plačevati za mld. hčerko A. ... od 1. 12. 2016 dalje 67,50 EUR mesečne preživnine in od 1. 4. 2017 dalje mesečno preživnino v znesku 135,00 EUR, za mld. N. ... pa je dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 72,50 EUR od 1. 12. 2016 dalje, od 1. 4. 2017 dalje pa 145,00 EUR mesečno, vse na transakcijski račun toženke (I. točka izreka). Višji preživninski zahtevek po nasprotni tožbi ter zahtevek za plačilo preživnine po tožbi je prvo sodišče zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da pravdni stranki krijeta svoje pravdne stroške (III. točka).

2. Zoper sodbo se pritožuje toženka, ki uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Iz vsebine pritožbe je razvidno, da izpodbija zavrnilni del sodbe glede preživninskega zahtevka po nasprotni tožbi ter odločitev o pravdnih stroških. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da otrokoma dosodi primerno preživnino. Navaja, da je prvo sodišče določilo preživnini z golim matematičnim izračunom. Zato ni izpeljalo vrednotnega sklepa v vrednotnem trikotniku za določitev preživnine. Sodišče ni upoštevalo posebnih potreb otrok. Mld. N. je vzgojno zahteven otrok, ki potrebuje več pozornosti. V aprilu in maju 2016 je toženka z N. obiskovala psihološko ambulanto za otroke in mladostnike. Tja jo je pripeljala zaradi vedenjskih težav. Na podlagi psihološkega izvida se je toženka odločila, da bo N. vključila v igralno terapijo, za katero takrat še ni vedela, ali bo potekala preko napotnice ali bo morala stroške kriti sama. Toženka je to povedala na glavni obravnavi 26. 4. 2017, sodišče pa je njeno izpovedbo v tem delu prezrlo. Sodišče se ni opredelilo do tega, da je N. otrok, ki zahteva posebno pozornost. Po izdaji prvostopne sodbe je N. pričela obiskovati igralne terapije v ... Prva terapija je bila 1. 6. 2017. N. bo potrebovala približno 10 obiskov, terapije so samoplačniške, ena ura stane 35,00 EUR. Glede na hčerkine posebne vzgojne potrebe bo tudi v prihodnosti gotovo obiskovala še kakšne terapije in delavnice, ki bodo predstavljale dodaten strošek. Sodišče sploh ni upoštevalo dejstva, da je N. vzgojno zahteven otrok, s katerim se bo toženka morala bolj ukvarjati. Tožnik si je s partnerko in njenima otrokoma ustvaril novo družino, zaradi česar bo imel manj časa za skrb za N. in A. To dokazuje dejstvo, da se stiki med tožnikom in hčerkama med tednom ne izvajajo redno. Tožnik je tudi sam izjavil, da se bodo stiki med tednom izvajali takrat, ko bo to z njegove strani možno. Glede na to bo posebna skrb v zvezi z N. posebnimi vzgojnimi potrebami izključno na materi. Potrebe mld. N. so tako večje od potreb povprečnega otroka, česar sodišče pri določitvi preživnine ni upoštevalo. Glede na povedano bo tudi skrb za A. skoraj v celoti prepuščena pritožnici. Vse to bi sodišče moralo upoštevati pri določitvi preživnine. Po izdaji sodbe je tožnik prenehal plačevati kredit. Zato je toženka sama poravnala obrok kredita, ki je dospel v plačilo 30. 5. 2017. Ker je tožnik prenehal plačevati kredit, sodišče tega stroška ne more upoštevati njemu v prid. V bodoče ga bo morala plačevati toženka. Sodišče tudi ni upoštevalo kredita za avto v višini 179,00 EUR, ki ga mora toženka plačevati do februarja 2018. Prvo sodišče v nasprotju z veljavno sodno prakso zaključuje, da bosta hčerki svoje morebitne višje potrebe iz naslova počitnic, prostega časa in zabave lahko delno pokrili tudi s svojimi prihranki v znesku 4.105,00 EUR. Ti prihranki niso namenjeni kritju stroškov počitnic, prostega časa in zabave, saj ti stroški predstavljajo običajne potrebe otrok, zato jih je potrebno upoštevati pri določitvi višine preživnine in jih ni mogoče pokrivati z otrokovimi prihranki. Razen tega gre za vezana sredstva, njihova vezava pa v času izdaje sodbe še ni potekla.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Neutemeljen je (sicer nekonkretiziran) očitek, da je prvo sodišče določilo preživnino z golim matematičnim izračunom. Iz razloga izpodbijane sodbe (neutemeljen in neobrazložen je tudi očitek, da so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih med seboj v nasprotju) izhaja, da je prvo sodišče ubralo vrednotni pristop pri stroškovnem ocenjevanju posameznih potreb otrok iz drugega odstavka 129.a člena ZZZDR.

6. Toženka do konca glavne obravnave ni trdila, da bi bili stroški preživljanja mld. N. višji zaradi njenih posebnih potreb. Trdila je le, da ima N. vedenjske težave ter da je zato potrebovala strokovno pomoč v Zdravstvenem domu ... v aprilu in maju 2016, te trditve pa je povezovala z utemeljevanjem svojega zahtevka v nasprotni tožbi, da se hčerki zaupata njej v varstvo in vzgojo, ker bo znala zanju bolje poskrbeti od tožnika. Na glavni obravnavni 26. 4. 2017 je izpovedala, da bo N. vključila v igralno terapijo v ..., za kar pa še nima termina ter da tudi ne ve, ali bo terapija v okviru zdravstvenega zavarovanja ali samoplačniška. Glede na to, da toženka v pritožbi trdi, da je bila prva igralna terapija N. 1. 6. 2017 in da je ta terapija samoplačniška, se izkaže, da prvo sodišče te okoliščine ni moglo upoštevati v okviru N. potreb pri določitvi preživnine, saj ta izdatek do konca glavne obravnave ni obstajal. Sodišče v okviru dejanskega stanja upošteva le dejstva, ki so nastala do konca glavne obravnave. Zato v tem pogledu ne gre za upoštevno pritožbeno novoto (te so sicer v tovrstnih sporih dopustne - 414. člen ZPP). Ti izdatki (če bodo tehtnega pomena) so zato lahko relevantni le za vprašanje spremembe preživnine v smislu 132. člena ZZZDR. Enako velja za trditve, ki se nanašajo na bodočo večjo obremenitev toženke pri varstvu in vzgoji hčerk, zlasti mld. N. zaradi njene potrebe po strokovni pomoči v okviru raznih terapij in delavnic, v okviru katerih naj bi se znatno angažirala tudi toženka, ter da si je tožnik ustvaril novo družino, zaradi česar bo imel manj časa za hčerki in da se zato stiki med njima in tožnikom ne bodo izvajali redno oziroma bodo redkejši. Gre za okoliščine, ki bodo morda šele nastale, ob koncu glavne obravnave pa še niso obstajale.

7. Tudi trditev, da je tožnik po koncu glavne obravnave prenehal odplačevati kredit za skupno nepremičnino (stanovanjsko hišo, v kateri živi toženka s hčerkama) in da ga bo kot porok zato morala v bodoče plačevati toženka, se nanaša na dejstvo (ki je sicer sporno, saj tožnik v odgovoru na pritožbo zanika, da bi prenehal vračati kredit), ki ni relevantno, saj naj bi nastalo šele po zaključku glavne obravnave. Zato ne more vplivati na določitev preživnine v tem postopku.

8. Trditev toženke, da plačuje kredit za avto v višini 179,00 EUR mesečno je pritožbena novota, saj toženka o tem v postopku pred prvim sodiščem ni podala nobenih navedb in tudi ni predlagala dokazov (v prilogi B4 je med stroški sicer navedena tudi postavka "str. za avto", vendar brez navedbe zneska ali drugih specifikacij). Tudi v pritožbi toženka za to trditev ne ponuja nobenih dokazov. Že zato te trditve ni mogoče upoštevati. Razen tega ta obveznost ne predstavlja upoštevne okoliščine pri ocenjevanju toženkinih zmožnosti za preživljanje otrok, pri čemer avto sama uporablja.

9. Vprašanje uporabe prihrankov hčerk (10. točka obrazložitve) ni bilo relevantno za določitev preživnine, saj je prvo sodišče ta sredstva povezovalo zgolj z (delnim) kritjem morebitnih višjih potreb hčerk iz naslova počitnic, prostega časa in zabave, ne pa s kritjem tistih dejanskih stroškov iz naslova teh potreb, ki jih je prvo sodišče upoštevalo kot običajne (9. in 10. točka obrazložitve). Ocene teh "rednih" potreb toženka ne izpodbija, saj ne trdi, da bi hčerki imeli iz teh naslovov višje potrebe od ugotovljenih.

10. Ker uveljavljani in uradoma upoštevni pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Glede na naravo spornih vprašanj v pritožbenem postopku (višina preživnine za hčerki, katerih uspešen razvoj je v interesu obeh strank) je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka pravdna stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka (413. člen ZPP).