Jedro

Sodišče prve stopnje je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, pri čemer je pravilno zaključilo, da je izvršitev kazni zapora trenutno edini pravičen, primeren in ustrezen ukrep, ki bo obsojencu preprečil nadaljnje kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj.

Izrek

I. Pritožba zagovornikov obsojenega M.D. se zavrne kot neutemeljena.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z uvodoma navedenim sklepom zavrnilo predlog obsojenega M.D. za nadomestitev izvršitve kazni zapora z delom v splošno korist. 2. Zoper sklep se je pritožil obsojenec po zagovornikih zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navajajo v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep razveljavi in ugodi obsojenčevemu predlogu oziroma podrejeno, da zadevo vrne v ponovno odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožba graja na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje in poudarja, da je sodišče prve stopnje pavšalno in neživljenjsko ocenilo, da lahko v času obsojenčevega prestajanja kazni zapora za varstvo in vzgojo njegovega otroka poskrbi mati, pri tem pa sploh ni upoštevalo edinega in ključnega merila v obravnavani zadevi, to je mnenja pristojnega Centra za socialno delo (v nadaljevanju CSD). CSD je namreč kot strokovni organ podal mnenje, da je z vidika otroka L.D., potrebna in smiselna nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist, saj bi se z nastopom kazni bistveno zmanjšale in poslabšale možnosti otroka za izvajanje šolskih obveznosti. Po oceni pritožbe sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo nobene pozitivne okoliščine v korist obsojenca (skrb za otroka, zaposlitev, poplačevanje oškodovancev, oddaljenost od kaznivega dejanja in ostale), temveč je svojo odločitev oprlo le na njegovo predkaznovanost in odprte kazenske postopke.

5. Povzetim pritožbenim navedbam ni mogoče pritrditi. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključki sodišča prve stopnje, da obsojenec v obravnavani zadevi ni izkazal utemeljenih okoliščin, ki bi narekovale nadomestitev kazni zapora z delom v splošno korist. Sodišče namreč na podlagi devetega odstavka 86. člena Kazenskega zakonika pri odločanju o izvršitvi kazni zapora z delom v splošno korist upošteva zlasti vedenje obsojenca v času odločanja, nevarnost ponovitve dejanja na prostosti, možnost in sposobnost za opravljanje primernega dela ter osebne in družinske razmere obsojenca v času predvidenega izvrševanja kazni. Pri odločanju o predlogu za nadomestitev zaporne kazni z delom v splošno korist gre za diskrecijsko pravico sodišča, ki jo mora izvrševati v skladu s splošnim namenom kaznovanja, katerega bistvo je povračilnost in preprečevanje. Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, svojo odločitev pa tehtno in argumentirano pojasnilo.

6. Sodišče prve stopnje je presojalo tako objektivne kot subjektivne okoliščine, pri čemer je pravilno zaključilo, da je izvršitev kazni zapora trenutno edini pravičen, primeren in ustrezen ukrep, ki bo obsojencu preprečil nadaljnje kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj. Utemeljeno namreč ni prezrlo obsojenčeve predkaznovanosti, ki jo je ob teži in načinu storitve kaznivega dejanja upoštevalo tudi v okviru ocene nevarnosti, ki jo obsojenec predstavlja za družbo. Le-ta je bil večkrat pravnomočno obsojen za vrsto kaznivih dejanj, izvršenih vse od leta 2014 dalje, kot to izhaja iz obsežnega izpiska iz kazenske evidence, prav tako je bil v letu 2018 obsojen zaradi storitve prekrška. Ravno slednje, vključno z ostalimi okoliščinami, s katerimi je sodišče prve stopnje podkrepilo svojo odločitev, ki izhajajo iz točk 7 - 9 obrazložitve izpodbijanega sklepa, tako nasprotuje odločitvi, za katero se zavzema pritožba.

7. Sodišče prve stopnje je ustrezno upoštevalo in se podrobno opredelilo tudi do obsojenčevih osebnih in družinskih razmer, zato pritožba ne more prepričati v nasprotno zgolj s splošnimi navedbami o obsojenčevi zaposlitvi in skrbi za otroka. Po stališču pritožbenega sodišča je slednje sicer pohvalno, vendar se od vsakega odgovornega starša pričakuje, da bo zgledno skrbel za svojega otroka ter denar pridobival na zakonit način, zato ti okoliščini sami po sebi nimata posebne dodatne teže pri presoji obsojenčevega predloga. Prav tako ne moreta sami po sebi pomeniti, da obsojenec sedaj živi po standardih in merilih družbe oziroma, da si je uredil svoje življenje in spremenil način življenja tako, da v bodoče ne bo več izvrševal kaznivih dejanj, še zlasti ne, ko na obsojenca niso vplivale niti pogojne obsodbe, niti večkrat izrečene (in prestane) zaporne kazni. Nenazadnje pa so družinske razmere, ki jih zagovorniki navajajo v pritožbi, okoliščine, ki so obstajale že v času, ko je obsojenec kazniva dejanja izvrševal, a ga kljub temu niso odvrnile od njihovega ponavljanja. V tej zvezi je zato povsem neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na določbe Družinskega zakonika in zatrjevanje, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo mnenja CSD. Slednjega je upoštevalo, a le-to ob tehtni presoji preostalih podanih okoliščin, ne more privesti do drugačnega zaključka.

8. Pravilnosti zaključkov prvostopnega sodišča ne morejo omajati zagovorniki niti z navedbami, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo oddaljenosti od kaznivega dejanja, poplačevanja oškodovancev ter dejstva, da se je obsojenec ustalil in preselil k svojim staršem, s čimer se je distanciral od okolja, v katerem je storil več kaznivih dejanj. Glede na vse predhodno obrazloženo, zlasti pa obsojenčevo obširno predkaznovanost za istovrstna in drugovrstna kazniva dejanja, ki kaže na njegovo kontinuirano izvrševanje kaznivih dejanj in posledično način življenja ter upoštevaje že obrazložene okoliščine je po oceni pritožbenega sodišča namreč potreben daljši čas, da bo obsojenec lahko pokazal osebnostno urejenost in kritični odnos do storjenih kaznivih dejanj.

9. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbo obsojenčevih zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeno (tretji odstavek 402. člena ZKP).

10. Glede na to, da je obsojenec po podatkih spisa na prestajanju zaporne kazni, ga je pritožbeno sodišče oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka (četrti odstavek 95. člena in prvi odstavek 98. člena ZKP).