Jedro

Glede na dejstva, ki izhajajo iz podatkov upravnega spisa, še ni mogoče zaključiti, da je s cenami, označenimi z ZELO UGODNO, tožeča stranka zmanjšala sposobnost povprečnega potrošnika, da sprejme ozaveščeno odločitev.

Ugotavljanje, ali napačna informacija zavaja povprečnega potrošnika v njegovih ekonomskih odločitvah, pomeni uporabo pravno nedoločenega pojma in s tem uporabo materialnega prava. Upravni organ je s sklepanjem, da je tožena stranka uporabila nepošteno poslovno prakso, ker je bil povprečni potrošnik z njeno informacijo o ceni zaveden, nepravilno uporabila materialno pravo. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Maribor, št. 0610-4569/2009-3-31006 z dne 11. 5. 2009 se odpravi in se zadeva vrne Tržnemu inšpektoratu RS, Območni enoti Maribor v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Tržni inšpektorat RS, Območna enota Maribor (prvostopni organ) je z izpodbijano odločbo tožeči stranki v trgovinskih prostorih A., d.o.o, po prejemu te odločbe prepovedal uporabo zavajajoče poslovne prakse pri prodaji izdelkov z oglaševano cenovno prednostjo „ZELO UGODNO“; od tega toboganov z vodo po ceni 29,90 EUR, gugalnic 3 v 1 po ceni 159,90 EUR, skirojev po ceni 32,90 EUR, skirojev po ceni 32,90 EUR, skirojev po ceni 32,90 EUR, mega toboganov 2 v 1 po ceni 219,90 EUR, toboganov po ceni 369,90 EUR in sončnih paviljonov 2 v 1 po ceni 49,90 EUR, ker so te prodajne cene izdelkov redne cene in ne znižane cene, ki bi predstavljale določeno cenovno prednost za potrošnika. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tržni inšpektor 23. 4. 2009 opravil inšpekcijski nadzor v zvezi z oglaševanjem in nepoštenimi poslovnimi praksami ter ugotovil, da družba oglašuje prodajo 12 izdelkov z letaki, ki so v neposredni bližini oglaševanega izdelka z vsebino: „ZELO UGODNO, PONUDBA VELJA OD 8. APRILA DO 31. JULIJA OZIROMA DO PRODAJE ZALOGE“. Iz izpisov gibanja artikla in po odgovoru odgovorne osebe je inšpektor ugotovil, da je bila dobava: 3 kosov tobogana z vodo dne 3. 4. 2009 po ceni 39,90 EUR, dne 8. 4. 2009 je bila izvedena nivelacija (sprememba cene) na ceno 29,90 EUR in v obdobju od 9. 4. 2009 do 22. 4. 2009 so bili prodani 4 izdelki po ceni 29,90 EUR, prodaje izdelka od 3. 4. 2009 do 8. 4. 2009 ni bilo, družbi je bila 16. 4. in 22. 4. 2009 opravljena dobava 5 kosov izdelkov; 1 kosa gugalnice 3 v 1 po ceni 319,90 EUR, dne 13. 3. 2009 je bila izvedena nivelacija na ceno 209,90 EUR, dne 8. 4. 2009 je bila ponovno izvedena nivelacija na ceno 159,90 EUR, od 8. 4. 2009 do dneva nadzora ni bil prodan noben izdelek; 2 kosov skiro dne 7. 4. 2009 po ceni 42,90 EUR, dne 8. 4. 2009 je bila izvedena nivelacija na ceno 32,90 EUR in v obdobju od 9. 4. 2009 do 18. 4. 2009 so bili prodani 3 izdelki po ceni 32,90 EUR, prodaje izdelka dne 7. 4. 2009 in 8. 4. 2009 ni bilo, družbi je bila v dneh 14. 4. in 16. 4. 2009 opravljena dobava 3 kosov izdelkov; 2 kosov skiro dne 7. 4. 2009 po ceni 42,90 EUR, dne 8. 4. 2009 je bila izvedena nivelacija na ceno 32,90 EUR in v obdobju od 10. 4. 2009 do 21. 4. 2009 so bili prodani 3 izdelki po ceni 32,90, prodaje izdelka dne 7. 4. 2009 in 8. 4. 2009 ni bilo, družbi je bila v dneh 14. 4. in 16. 4. 2009 opravljena dobava 3 kosov izdelkov; 2 kosov skiro dne 7. 4. 2009 po ceni 42,90 EUR, dne 8. 4. 2009 je bila izvedena nivelacija na ceno 32,90 EUR in v obdobju od 10. 4. 2009 do 21. 4. 2009 sta bila prodana 2 izdelka po ceni 32,90, prodaje izdelka dne 7. 4. 2009 in 8. 4. 2009 ni bilo, družbi je bila v dneh 14. 4. in 16. 4. 2009 opravljena dobava 3 kosov izdelkov; 1 kos mega tobogan 2 v 1 dne 3. 4. 2009 po ceni 219,90 EUR in 1 kos mega tobogana 2 v 1 dne 10. 4. 2009 po ceni 219,90 EUR, do dneva nadzora ni bilo prodanega nobenega izdelka; 1 kos tobogan dne 3. 4. 2009 po ceni 369,90 EUR, do dneva nadzora ni bilo prodanega nobenega izdelka; 4 kosov sončni paviljon 2 v 1 dne 3. 4. 2009 po ceni 59,90 EUR, dne 8. 4. 2009 je bila izvedena nivelacija na ceno 49,90 EUR, do dneva nadzora ni bilo prodanega nobenega izdelka. Inšpektor se sklicuje na 4. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP) in zaključuje, da ima tožeča stranka v neposredni prodaji navedene izdelke po rednih cenah in ne po znižanih cenah, ki bi predstavljale določeno cenovno prednost za potrošnika. Izdajo odločbe opira na drugi odstavek 12. člena ZVPNPP.

Drugostopni organ je prvostopno odločbo odpravil v delu, ki se nanaša na prepoved uporabe zavajajoče poslovne prakse pri prodaji gugalnice v 1 po ceni 159,90 EUR, v ostalem pa je pritožbo zavrnil. Glede gugalnice ugotavlja, da jo je tožeča stranka pred 8. 4. 2009 skoraj mesec dni prodajala po ceni 209,90 EUR, torej višji od oglaševane. Potrošnikova odločitev o nakupu tega izdelka v času znižanja bi bila torej racionalna. Dejstvo, da je ni prodala, pa na odločitev ne more vplivati. Ta razlog, na katerega je inšpektor svojo odločitev oprl tudi glede drugih izdelkov, je po mnenju drugostopnega organa napačen. Odločilne pa so ugotovitve prvostopnega organa o tem, kdaj so bili izdelki dani v prodajo, po kakšni ceni in kakšna je bila cena v času znižanja. Glede na te ugotovitve drugostopni organ sklepa, da je časovno obdobje, v katerem so se izdelki prodajali po rednih cenah, občutno prekratko, da bi bilo informacije potrošnikom o zelo ugodni ceni oglaševanih izdelkov mogoče oceniti kot pravilne in s tem resnične. Potrošniki so prepričani, da so se izdelki po višji ceni dejansko prodajali dalj časa. Zato je drugostopni organ zavrnil navedbo tožeče stranke, da je izdelke prevzela po redni ceni in jih po takšni prodajala vse do spremembe cene. Meni, da je tožeča stranka za obravnavane izdelke, ki jih je prevzela tik pred znižanjem, sicer oblikovala redno ceno, vendar izključno z namenom, da bo ceno pozneje znižala oziroma potrošnikom prikazala kot znižano, v dveh primerih pa cene sploh ni spremenila. S takšnim ravnanjem je želela pospešiti prodajo. Neupoštevno je tudi sklicevanje na zamudo pri dobavi izdelkov in na oblikovanje cen v februarju in marcu 2009. Drugostopni organ ocenjuje, da je tožeča stranka pri oglaševanju uporabila poslovno prakso, ki ima vse elemente zavajajoče poslovne prakse, torej prakse, s katero bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov.

Tožeča stranka v tožbi izpostavlja vprašanje, ali je cenam izdelkov prepovedalo dodati besedne zveze kot npr. „zelo ugodno“ oziroma pod katerimi pogoji bi bilo to nedopustno. Tega noben predpis ne prepoveduje in je izraz dobre poslovne prakse, saj prodajalec z njim potrošnika obvešča, kateri izdelek se še posebej splača kupiti. V obravnavanem primeru ni prišlo do zavajanja in zlorabe, saj je tožeča stranka delovala skrbno in odgovorno do potrošnikov. Cene spornih izdelkov so imele nižjo maržo od siceršnje, sprva jim je bila namenjena višja cena (s primerljivo maržo), nato pa je bila ta cena znižana. Pojasnjuje, da je blago bilo prevzeto in kot je predpisano izdelan prevzemni list s podatki o nabavni ceni brez DDV, prodajni ceni brez DDV, maloprodajni ceni, marži v odstotkih in znesku, vkalkuliranem DDV-ju, prodajni vrednosti brez DDV, maloprodajni vrednosti, kodah in količini. Izdelkom je bila ob prevzemu pripisana običajna marža (okoli 82 %), pozneje pa je ceno znižala s tem, da je maržo znižala na neobičajno. Po kolikšnem času je bila cena znižana, ni pomembno, saj noben predpis ne določa, da bi morala z znižanjem cene počakati. Razpon marž v primerjavi z ostalimi izdelki pokaže, da so bile cene obravnavanih izdelkov res zelo ugodne. V zvezi s katalogom pojasnjuje, da je treba njegovo vsebino načrtovati že nekaj časa prej. Cene izdelkov v katalogu morajo biti za čas njegove veljavnosti računalniško prilagojene načrtovanemu stanju, zato se ne glede na datum dobave cene na dan, ko se prične prodaja po katalogu, nivelirajo oziroma računalniško prilagodijo. Ničesar ni prikritega, ampak gre za pregledno in naprej predvideno zniževanje cen v akcijskem obdobju. Meni, da označba cene, pri kateri je marža nižja od običajne, ne po nacionalni in ne evropski zakonodaji ne pomeni zavajanja. Takega primera ni mogoče podrediti pojmu nepoštenih poslovnih praks po Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES z dne 11. 5. 2005. To potrjuje tudi primeri v prilogi direktive, ki so res zavajajoči in bodejo v oči. Tudi ne gre za nepošteno poslovno prakso po Zakonu o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami, ki povzema direktivo. Pa tudi prvostopni organ in drugostopni organ nimata enotnega stališča o tem, zakaj naj bi v obravnavanem primeru šlo za nepošteno poslovno prakso. Iz sporočila organa na spletni strani izhaja, da inšpektor smatra vse oznake kot so „mega cena“, „trajno nizka cena“ ipd. za zavajajoče, čeprav to po zakonu ni prepovedano. Verige trgovcev, pa tudi majhni trgovci uporabljajo takšno označevanje cen. Tožeča stranka je prepričana, da posluje zakonito in korektno do strank. Del te korektnosti je tudi, da stranke opozori na izdelke z nižjimi cenami. Sporni izdelki so ugodnejši od istih izdelkov v tujini. Tožeča stranka predlaga, da sodišče odpravi prvostopno odločbo in drugostopno odločbo v 2. in 3. točki izreka ter postopek ustavi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Upravni organ tožeči stranki očita uporabo nepoštene poslovne prakse. Nepoštena poslovna praksa je v drugem odstavku 4. člena ZVPNPP (Uradni list RS, št. 53/07) definirana z generalno klavzulo kot praksa, ki nasprotuje zahtevam poklicne skrbnosti in v zvezi z izdelki bistveno izkrivlja ali bi lahko izkrivljala ekonomsko obnašanje povprečnega potrošnika. Kot najpomembnejši skupini nepoštenih praks zakon opredeljuje zavajajoče in agresivne prakse (četrti odstavek 4. člena ZVPNPP). Za zavajajočo se šteje poslovna praksa, če vsebuje napačne informacije in je torej neresnična. Poslovna praksa se šteje za zavajajočo tudi, če kakorkoli, vključno s celotno predstavitvijo, zavaja ali bi utegnila zavajati povprečnega potrošnika, čeprav je informacija točna glede enega ali več naštetih elementov, ter v vsakem primeru povzroči ali bi utegnila povzročiti, da povprečni potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki bi je sicer ne bi sprejel, in to v primerih, ki jih zakon našteva v sedmih točkah. V obravnavanem primeru naj bi tožeča stranka uporabila zavajajočo prakso glede cene ali načina izračunavanja cene ali določene cenovne prednosti (4. točka). Prvostopni organ je presojo o uporabi zavajajoče poslovne prakse v zvezi s ceno (ta naj bi bila redna in ne znižana) oprl na dejstvo, da tožeča stranka izdelkov, ki jih je oglaševala z „ZELO UGODNO“ ni prodala, kar je zavrnil že drugostopni organ. Po njegovi presoji pa je bila praksa tožeče stranke nepoštena zato, ker je bilo časovno obdobje, v katerem so se izdelki prodajali po rednih (višjih) cenah, občutno prekratko, da bi bilo informacije o zelo ugodni ceni oglaševanih izdelkov mogoče oceniti kot pravilne oziroma resnične. Gre torej za vprašanje, ali je bil podatek o cenah kot zelo ugodnih, nepravilen, torej neresničen. Po presoji sodišča je sklepanje upravnega organa, da je oglaševanje cen predmetnih izdelkov z „ZELO UGODNO“ neresničen, preuranjeno.

V upravnem postopku je odgovorna oseba tožeče stranke pojasnila, da kot zelo ugodne označujejo cene, ki so od rednih cen znižane za več kot 15% do 30%, in veljajo za vse kupce. Za ceno zelo ugodno najbolj zniža maržo. Iz prvostopne odločbe je razvidno, da je inšpektor ugotovil, da so bile ob dobavi izdelkov oblikovane cene, ki so bile nato nivelirane, znižane, razen glede dveh izdelkov (mega tobogan, tobogan), za katere je cena ostala enaka. Listine v spisu potrjujejo, da so se cene znižale zaradi znižanja marže. Pri izdelkih, za katere se cena ni znižala, je bila marža že pri oblikovanju cene v primerjavi z maržami za druge izdelke nižja. Navedeni podatki tako ne ovržejo zatrjevanja tožeče stranke, da je na znižanje cen bistveno vplivala nižja marža. Brez dvomov pa sodišče ne more pritrditi drugostopnemu organu, da je tožeča stranka redne cene oblikovala izključno z namenom, da jih bo pozneje znižala. Takšno sklepanje nima zadostne podlage le v kratkem časovnem obdobju od prodaje izdelkov po rednih (višjih) cenah do znižanja cen. Po mnenju sodišča je pomembno, kakšna je bila marža pri oblikovanju redne cene. Če je ta odstopala od višine marže, s katerimi tožeča stranka obremenjuje cene izdelkov oziroma od marže tovrstnih izdelkov, bi bilo mogoče šteti, da je tožeča stranka v nasprotju z zahtevano poklicno skrbnostjo (po Direktivi Evropskega parlamenta in Sveta 2005/29/ES je poklicna skrbnost definirana kot raven strokovnega znanja in skrbi, za katero se razumno pričakuje, da jo trgovec upošteva v razmerju do potrošnikov in ki je sorazmerna s pošteno tržno prakso in/ali splošnim načelom dobre vere na področju dejavnosti trgovca, člen 2, točka (h)) prestopila razumne meje svobodnega oblikovanja cen (3. člen Zakona o kontroli cen, Uradni list RS, št. 63/99 in 20/06) in bi z, zaradi nižje marže znižanimi cenami, oglaševanimi kot zelo ugodne, na nezakonit način vplivala na potrošnikovo dojemanje izdelkov. Ker pa tega upravni organ ni ugotavljal, glede na dejstva, ki izhajajo iz podatkov upravnega spisa, še ni mogoče zaključiti, da je s cenami, označenimi z ZELO UGODNO, zmanjšala sposobnost povprečnega potrošnika, da sprejme ozaveščeno odločitev.

Ugotavljanje, ali napačna informacija zavaja povprečnega potrošnika v njegovih ekonomskih odločitvah, pomeni uporabo pravno nedoločenega pojma in s tem uporabo materialnega prava. Upravni organ je s sklepanjem, da je tožena stranka uporabila nepošteno poslovno prakso, ker je bil povprečni potrošnik z njeno informacijo o ceni zaveden, nepravilno uporabila materialno pravo. Posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 2. (nepopolno ugotovljeno dejansko stanje) in 4. točke (nepravilna uporaba predpisa) prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1). Zadevo je na podlagi tretjega in v smislu četrtega odstavka tega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek.

Stroškovnemu zahtevku tožeče stranke je sodišče ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter ji stroške priznalo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07).

Pravni pouk temelji na prvem odstavku 73. člena ZUS 1.