Jedro

Iz zapisnika o glavni obravnavi izhaja, da se je za toženo stranko naroka udeležil pooblaščenec, ki je predlagal zaslišanje direktorja, čemur je sodišče prve stopnje s sklepom ugodilo, vendar pa na kasnejšo glavno obravnavo za toženo stranko na narok ni pristopil nihče; torej tudi njen direktor ne; zato ni mogel biti zaslišan.

Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da predloženi pogodbi o poslovnem sodelovanju nista skladni v 9. členu; navkljub dokazani različnosti pa je štelo, da je bila pogodba sklenjena.

Ker iz predloženih pogodb ni mogoče zaključiti, da bi bila med strankama sklenjena (katerakoli) pogodba, je seveda napačen tudi zaključek, da sta se stranki dogovorili za (oz. opredelili) blago in ceno.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter se mu zadeva vrne v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča na Vrhniki, opr. št. ... z dne ..., v 1. in 3. točki izreka. Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev 96.405,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke.

Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (1. odst. 353. člena ZPP/77) in predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo odločanje.

V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka prerekala navedbe tožene stranke in predlagala zavrnitev pritožbe. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče druge stopnje je nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77 (1. odst. 498. člena ZPP/99).

Pritožba je utemeljena.

Pritožbena navedba, da je uvod izpodbijane sodbe (da sta bili obe pravdni stranki prisotni na glavni obravnavi dne 19.6.1998) v nasprotju z njeno obrazložitvijo (da se tožena stranka naroka za glavno obravnavo dne 19.6.1998 ni udeležila), drži. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.6.1998 (redna št. 12) namreč izhaja, da tožena stranka ni pristopila na narok, kljub pravilno izkazanemu vabilu.

Pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zaslišalo direktorja tožene stranke O.P., ne drži; takšna navedba, ki je tudi v obrazložitvi sodbe, je namreč v nasprotju s podatki spisa. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3.4.1998 (redna št. 10) izhaja, da se je za toženo stranko glavne obravnave udeležil pooblaščenec, ki je predlagal zaslišanje direktorja O.P., čemur je sodišče prve stopnje s sklepom ugodilo, vendar pa na glavno obravnavo dne 19.6.1998 (zapisnik z redno št. 12) nato za toženo stranko ni pristopil nihče; torej tudi njen direktor O.P. ne; zato ni mogel biti zaslišan.

Utemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je pogodbo pripravila tožena stranka, jo poslala v podpis tožeči stranki ter da je določbo o veljavnosti oz. trajanju pogodbe v njenem 9. členu prav tako dodala tožena stranka. Iz podatkov v spisu (pripravljalne vloga tožeče stranke - redna št. 7 in izpovedbe direktorja tožeče stranke - redna št. 12) namreč izhaja, da je pogodbo z dne 5.9.1994 pripravila tožeča stranka, in ne tožena (sodišče druge stopnje ob tem ugotavlja, da se v obrazložitvi sicer pogosto zamenjujeta tožeča in tožena stranka), in jo poslala v podpis toženi stranki, ki pa jo je dne 26.1.1995 vrnila z dopolnitvijo 9. člena, in sicer s pripisom, da pogodba velja do 31.12.1994 oz. za vse odpreme za leto 1994. Sodišče prve stopnje je sicer ugotovilo, da predloženi pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 5.9.1994 (prilogi A3 in A10) nista skladni v 9. členu; vendar pa je kljub dokazani različnosti štelo, da je bila pogodba sklenjena, in sicer brez določila o njenem trajanju (dopolnjeni 9. člen pogodbe - priloga A3), in to iz razloga, ker je v 6. členu pogodbe določeno, da poslov, pridobljenih v smislu dogovora po tej pogodbi, nobena od strank ne more izvajati izven dogovorjenega postopka brez predhodnega sporazuma med obema strankama. Po oceni sodišča druge stopnje pa določba 6. člena pogodbe nima nobene zveze z dejstvom, ali je bila pogodba sklenjena in s kakšno vsebino; predvideva namreč le sporazumni dogovor glede morebitnih sprememb načina izvajanja poslov v času trajanja pogodbe. Sodišče prve stopnje predloženih listin, tj. poslane pogodbe tožeče stranke (priloga A10), ki jo je tožena stranka dopolnila v 9. členu in vrnila tožeči stranki (priloga A3), tako ni ocenjevalo v smislu ponudbe (1. odst. 32. člena ZOR) in nasprotne ponudbe (41. člen ZOR), kot utemeljeno navaja tudi pritožba, temveč je nepravilno štelo, da je bila sklenjena pogodba, ki jo je poslala tožeča stranka toženi (priloga A10).

Izhajajoč iz zgoraj obrazloženega (da ni mogoče zaključiti, da bi bila med strankama sklenjena (katerakoli) pogodba), je seveda nepravilen tudi zaključek sodišča prve stopnje, da iz predloženih listin - dopisov tožeče stranke (prilogi A5 (in ne A4) in A6) izhaja, da sta se stranki dogovorili za vrsto izdelka, količino in ceno za I. kvartal leta 1995. Sicer pa tega dogovora niti ni mogoče ugotoviti zgolj na podlagi dopisov ene stranke drugi stranki.

V nasprotju s podatki v spisu je sodišče prve stopnje tudi ugotovilo, da je direktor tožeče stranke v svoji izpovedbi potrdil, da je za ta kvartal videl akreditiv, da so ameriški kupci plačali, ter iz tega zaključilo, da je tožena stranka svojo obveznost po pogodbi izpolnila in se torej v letu 1994 dogovorila za posel, ki je bil dokončan v letu 1995, zaradi česar naj bi bila tožeča stranka upravičena do provizije, določene v 4. členu pogodbe. Iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 19.6.1998 (redna št. 12) namreč izhaja, da je direktor tožeče stranke najprej res izjavil, da je videl navedeni akreditiv, nato pa je to navedbo popravil in izpovedal, da se je s tujim partnerjem v novembru in decembru 1994 vse dogovoril, tožena stranka pa je enostransko odstopila šele v januarju 1995. Nadalje je na vprašanje, ali je bil posel po naročilu z dne 22.12.1994 sproveden, izpovedal, da misli, da je bil, gotovo pa ne more trditi, ker so ga v januarju izključili. Sodišče prve stopnje pa je navkljub takšni izpovedbi ugotovilo, da se je tožeča stranka v letu 1994 dogovorila za posel, ki je bil dokončan v letu 1995, ter ji prisodilo "ustrezno" provizijo iz 4. člena pogodbe.

Pri tem pa sodišče prve stopnje niti ni obrazložilo, kakšna je "ustrezna" provizija. V 2. odst. 4. člena pogodbe je namreč navedena provizija (3% in 2%) za "vse doslej realizirane modele", medtem ko je v 3. odst. 4. člena določeno, da se za vse nadaljnje posle stranki za višino provizije dogovorita v času poteka oz. pred dokončno sklenitvijo posameznih izvoznih poslov. Torej iz pogodbe izhajata dve proviziji, o čemer je v svoji izpovedbi pojasnjeval tudi direktor tožeče stranke (redna št. 12). Sodišče prve stopnje pa o tem, katera je "ustrezna", nima nobenih razlogov, čeprav je tožena stranka (pripravljalna vloga z redno št. 9) že med postopkom izrečno ugovarjala, da med strankama ni bil dosežen dogovor o višini provizije.

Iz vsega obrazloženega je razvidno, da sodbe sodišča prve stopnje ni mogoče preizkusiti, saj so odločilna dejstva bodisi ugotovljena v nasprotju z vsebino listin in zapisnikov o izpovedbah bodisi o teh dejstvih ni razlogov, kar oboje predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. tč. 2. odst. 354. člena ZPP/77. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (1. odst. 369. člena ZPP/77), v katerem bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti vsa odločilna dejstva (ali je bila pogodba sklenjena in s kakšno vsebino, tj. za katero obdobje in za kakšno provizijo).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za novo končno odločbo (3. odst. 166. člena ZPP/77).