Jedro

Petnajstdnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je zakonsko določen in je pravočasnost ter popolnost predloga procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da sodišče o predlogu odloči, zato je rok za vložitev predloga materialni rok, ki je nepodaljšljiv.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Storilec mora kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kamniku je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se predlog storilca za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja zavrže kot nedovoljen in je storilec dolžan plačati sodno takso v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper sklep se pritožuje storilec, ki zagovarja stališče, da je petnajstdnevni rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja le navidezno materialen, v resnici pa je procesni rok. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča Psp 354/2013 z dne 12.12.2013, v katerem se je višje sodišče ukvarjalo z vprašanjem, kakšna je bila pravna narava roka v javnem pozivu za oddajo vloge za odobritev subvencije mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja. Presodilo je, da Zakon o nacionalni stanovanjski varčevalni shemi in subvencijah mladim družinam za prvo reševanje stanovanjskega vprašanja (ZNSVS) ne določa roka za vložitev vloge za subvencijo, kar pomeni, da rok, ki je bil določen z javnim pozivom, nima podlage v zakonu in zato ni materialni rok. Sklicuje se tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 391/2017 z dne 22.3.2018, v katerem je višje sodišče ugotovilo, da sta tako prekrškovni organ kot tudi sodišče spregledala določbo prvega odstavka 58. člena Zakona o prekrških (ZP-1), skladno s katero s glede vrnitve v prejšnje stanje smiselno uporabljajo določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), skladno s katerim bi o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje zaradi zamude roka za vložitev zahteve za sodno varstvo moral kot stvarno pristojen odločiti prekrškovni organ, ki je izdal odločbo o prekršku. Rok za vrnitev v prejšnje stanje je evidentno procesni rok, saj se z njim odloča o vprašanju, vezanem na zamudo roka za vložitev pritožbe zoper sodno odločbo, kar v nobenem primeru ne more predstavljati materialnega roka. Predlaga, da se zadeva dodeli drugi sodnici, ki bo ravnala po zakonu in bo tehtala, ali je posledica odvzema vozniškega dovoljenja sorazmerna z razlogi za zamudo, podrejeno pa predlaga, da višje sodišče odloči o vprašanju vrnitve v prejšnje stanje in morda celo tudi o predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pogoji za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja so določeni v 202.d členu ZP-1. V skladu z drugim in tretjim odstavkom 202.d člena ZP-1 mora storilec, če želi uveljaviti to pravico, predlog za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja vložiti v 15 dneh od pravnomočnosti sklepa o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, pri čemer mora predlogu priložiti zdravniško spričevalo o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po zakonu o voznikih, če ga ni predložil že v postopku za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja, sicer sodišče predlog zavrže. Petnajstdnevni rok je torej zakonsko določen in je pravočasnost ter popolnost predloga procesna predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da sodišče o predlogu odloči, zato je rok za vložitev predloga materialni rok, ki je nepodaljšljiv. Na prekluzivno naravo roka pa izrecno kaže določba tretjega odstavka 202.d člena ZP-1, v skladu s katero nastopi procesna sankcija zavrženja predloga, če ni izpolnjena procesna predpostavka pravočasnosti in popolnosti predloga. Razlaga določbe 202.d člena ZP-1 tako v nobenem primeru, ne po vsebini in tudi ne po pravnem pojmovanju roka, ne ustreza razlagi sodbe Psp 354/2013, kot jo prikazuje storilec v pritožbi in na katero se neutemeljeno sklicuje.

5. Neutemeljeno pa se storilec sklicuje tudi na določbo prvega odstavka 58. člena ZP-1 in s tem v zvezi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani PRp 391/2017. Prvi odstavek 58. člena ZP-1 velja v hitrem postopku o prekršku, kadar o prekršku kot prvostopenjski organ odloča prekrškovni organ, ki opravi formalni preizkus pravočasnosti in dovoljenost zahteve za sodno varstvo zoper svojo odločitev in je pristojen, da odloči o predlogu za vrnitev v prejšnje stanje po določbah ZUP.

6. V obravnavanem primeru pa ne gre za odločanje prekrškovnega organa v hitrem postopku o prekršku, temveč za odločanje sodišča o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki je sodni postopek, v katerem na podlagi 3. alineje prvega odstavka 67. člena ZP-1 glede vrnitve v prejšnje stanje velja smiselna uporaba določb Zakona o kazenskem postopku (ZKP). Na podlagi 89. člena ZKP je vrnitev v prejšnje stanje dovoljena obdolžencu, ki je iz opravičenih razlogov zamudil rok za napoved pritožbe ali rok za pritožbo zoper sodbo ali zoper sklep o varnostnem ali vzgojnem ukrepu. Smiselno to pomeni, da je v postopku odločanja o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja vrnitev v prejšnje stanje dovoljena le tistemu storilcu, ki je iz opravičenih razlogov zamudil rok za vložitev pritožbe zoper sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ne pa tudi storilcu, ki je zamudil rok za vložitev predloga za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ni pravno sredstvo in zanj ne velja procesni rok, temveč velja materialni rok, ki ga je storilec zamudil in je z zamudo prišel v pravni položaj, v katerega ne more posegati z institutom vrnitve v prejšnje stanje, saj je ta institut namenjen odpravi škodljive posledice, ki nastane zaradi opravičene zamude roka za vložitev pritožbe.

7. Iz navedenega razloga je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju predloga za vrnitev v prejšnje stanje pravilna in zakonita in je pritožbeno sodišče po določilih tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter je potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ko je tudi pri preizkusu po uradni dolžnosti ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed bistvenih kršitev določb postopka o prekršku in v škodo storilca ni prekršilo materialnih določb zakona.

8. Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi določil 147. člena ZP-1 naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Znesek sodne takse je določilo z uporabo tarifne številke 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). V izreku določeni znesek bo moral storilec plačati po prejemu tega sklepa in poziva za plačilo ter v roku, ki bo naveden v pozivu, sicer se mu bo sodna taksa prisilno izterjala.