Jedro

Ravnanje oškodovanca je potrebno šteti za podajo kazenske ovadbe in posledično kot predlog za pregon, saj je že na dan kritičnega dogodka policiji ustno po telefonu laično naznanil sum storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja in tudi storilca, kar je bil edini razlog za prihod policijske patrulje na kraj dejanja, v razgovoru s policistoma pa nato ponovno opisal dejanje, določno opredelil storilca in navedel, da bo zaradi dogodka iskal zdravniško pomoč.

Povsem nepomembno je, da sta policista oškodovanca po opravljenem razgovoru (brez potrebe) podučila, da lahko kazensko ovadbo oziroma predlog za kazenski pregon zoper obdolženca šele poda.

Izrek

Pritožbi državnega tožilca se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Trebnjem je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo obtožni predlog Okrožnega državnega tožilstva iz Novega mesta, ki je obdolženemu A. A. očital storitev kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po prvem odstavku 122. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Odločilo je, da na podlagi prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter nagrada in potrebni izdatki njegove zagovornice, obremenjujejo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil državni tožilec iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s 5. točko prvega odstavka 371. člena ZKP in predlagal, da višje sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo pošlje v novo odločitev.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijanega sklepa in preučitvi spisovnega gradiva v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje pritrjuje pritožbenim očitkom o bistveni kršitvi določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker je sodišče prve stopnje prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca za kazenski pregon.

5. Pravilno je pritožbeno stališče, da zakon obličnosti za kazensko ovadbo ne predpisuje in da po vsebini ovadba pomeni sporočilo pristojnemu državnemu tožilstvu ali policiji, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje. Hkrati drugi odstavek 53. člena ZKP določa, da se v primeru, če je oškodovanec sam podal kazensko ovadbo, šteje, da je s tem podal tudi predlog za pregon.

6. Pritožnik utemeljeno izpostavlja dopis Policijske postaje ... (PP) z dne 15. 12. 2016, iz katerega je razvidno, da je oškodovanec na dan škodnega dogodka, tj. dne 3. 10. 2014 ob 16.28 uri, Operativno komunikacijski center Policijske uprave ... obvestil, da je pri oranju njive prišel v spor s sosedom A. A., ki ga je udaril. Na kraj sta bila napotena policista PP ... B. B. in C. C., ki sta z oškodovancem opravila razgovor. Povedal jima je, da sta se s sosedom A. A. sporekla in da je pri tem slednji upognil nekaj vej vrbe ter jih spustil tako, da so oškodovanca ošvrknile po rokah in obrazu, hkrati pa je dejal, da bo odšel v Zdravstveni dom ... Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnikom, da je opisano ravnanje oškodovanca potrebno šteti za podajo kazenske ovadbe in posledično kot predlog za pregon, saj je že na dan kritičnega dogodka policiji ustno po telefonu laično naznanil sum storitve uradno pregonljivega kaznivega dejanja in tudi storilca, kar je bil edini razlog za prihod policijske patrulje na kraj dejanja, v razgovoru s policistoma pa nato ponovno opisal dejanje, določno opredelil storilca in navedel, da bo zaradi dogodka iskal zdravniško pomoč.

7. V sodni praksi Vrhovnega sodišča RS je že uveljavljeno stališče, da je tudi telefonsko zaprosilo oškodovanca za intervencijo treba šteti kot predlog za kazenski pregon po drugem odstavku 53. člena ZKP,1 zato je povsem nepomembno, da sta v obravnavani zadevi policista oškodovanca po opravljenem razgovoru (brez potrebe) podučila, da lahko kazensko ovadbo oziroma predlog za kazenski pregon zoper obdolženca šele poda. Že iz oškodovančeve telefonske prošnje za policijsko intervencijo je povsem jasno razvidna njegova volja, da se obdolženca preganja po uradni dolžnosti, v razgovoru z oškodovancem zbrani podatki pa so zadostovali za razloge za sum, da je bilo storjeno uradno pregonljivo kaznivo dejanje in so policiji tako nudili zadostno podlago za začetek preiskovanja suma naznanjenega kaznivega dejanja. Iz zdravstvene dokumentacije oškodovanca je poleg tega razvidno, da je bila s strani Zdravstvenega doma ... dne 21. 10. 2014 podana prijava poškodbe policiji (priloga C2), zato dejstvo, da oškodovanec policiji naknadno ni sam dostavil zdravniške dokumentacije oziroma da se prvotno napisano Obvestilo o telesnih poškodbah za oškodovanca iz leta 2014 v njegovem zdravstvenem kartonu oziroma na policiji ni našlo (list. št. 8 in 9), ne more biti v njegovo škodo. Oškodovanec je še ob zaslišanju v fazi opravljanja posameznih preiskovalnih dejanj vztrajal pri predlogu za pregon, zato njegova volja za kazenski pregon obdolženca brez dvoma obstaja, z obvestilom policije o kaznivem dejanju na dan dogodka 3. 10. 2014 pa je bila po presoji pritožbenega sodišča tudi pravočasno izražena.

8. Za obstoj kazenske ovadbe ali predloga za pregon ni nujno potrebno, da obstoji listina, ki bi to dokazovala, če je dejstvo, da sta bila kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podana, mogoče z gotovostjo izkazati tudi drugače.2 Iz podatkov kazenskega spisa povzete okoliščine brez dvoma potrjujejo, da je oškodovanec že na dan dogodka 3. 10. 2014 policiji po telefonu in ob razgovoru naznanil sum storitve kaznivega dejanja in storilca, s čimer je evidentno izrazil voljo za kazenski pregon storilca ter je torej predlog za pregon podal v roku iz prvega odstavka 52. člena ZKP.

9. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi državnega tožilca ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (tretji odstavek 402. člena ZKP).

1 Tako sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 153/2005 z dne 6. 10. 2005 in I Ips 332/2006 z dne 26. 10. 2006. 2 Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 80/1998 z dne 14. 12. 2001.