Jedro

Le izjemoma se opravi delitev skupnega premoženja v pravdi, ena od takšnih izjem pa je lahko okoliščina, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank le denarna sredstva na bančnem računu toženca.

Izrek

I. Pritožbi tožeče stranke se deloma ugodi, pritožbi tožene stranke pa se ugodi v celoti in se sodba v točkah 1/I, 2/I, II in III razveljavi in se zadeva v navedenem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (točka 3/I) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank spadajo denarna sredstva pri banki X na računu št. 000 v znesku 13.669,13 EUR in na računu št. 000 v znesku 7.331,61 EUR (točka 1/I), da znaša delež tožnice na skupnih denarnih sredstvih, ki predstavljajo skupno premoženje 50 %, delež toženca pa je 50 % (točka 2/I), v presežku, kar je zahtevala tožnica več ali drugače je tožbeni zahtevek zavrnilo (3/I). Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženec dolžan plačati tožnici 10.500,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 8. 2009 dalje do plačila (točka II) in tožencu naložilo, da je dolžan povrniti tožnici pravdne stroške v višini 1.302,35 EUR v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti do plačila (točka III).

2. Tožnica izpodbija sodbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1) in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek, kjer je ugotovilo, da je nepotreben tekst v drugi in tretji vrstici druge alinee „kar vse je bilo ustvarjeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank“ in zadnji stavek v prvem odstavku 2. točke „kar vse je toženec dolžan priznati“. Prvo sodišče je ta del zapisa zahtevka zavrnilo iz razloga, ker je vseboval preveč informacij, kar pa ni razlog, zaradi katerega bi lahko prvo sodišče zavrnilo ta del zahtevka. Neutemeljeno je bil tudi zavrnjen dajatveni del zahtevka na plačilo denarnih sredstev, ker je prvo sodišče štelo zahtevek za civilno delitev skupnega premoženja. Toženec je brez soglasja tožnice z denarnimi sredstvi na računih plačeval lastne obveznosti, kar pomeni, da je toženec nedopustno razpolagal s skupnim premoženjem, kar predstavlja okoliščino, zaradi katere je utemeljen dajatveni del zahtevka. Skupno premoženje predstavljajo denarni zneski, glede katerih tudi v nepravdnem postopku drugačna delitev kot civilna ne bi bila mogoča. Prvo sodišče ugotavlja, da pravdni stranki nista razdružili skupnega premoženja, čeprav je očitno, da razen skupnih denarnih sredstev pravdni stranki nimata drugega skupnega premoženja, ki bi ga bilo treba deliti v nepravdnem postopku.

3. Toženec vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da je toženec vložil nasprotno tožbo, da predstavlja stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, zato bi moralo sodišče prve stopnje počakati na izpolnitev procesnih predpostavk in zadevi združiti. Tožnica je pridobila prvotno stanovanje z dedovanjem po svoji pokojni materi, vendar ga je kasneje v trajanju zakonske skupnosti zamenjala z manjšim stanovanjem, zato ta nepremičnina spada v skupno premoženje. V skupno premoženje ne spada osebni transakcijski račun tožnika pri banki X. Prvo sodišče zmotno ugotavlja, da so pomembni prihodki pravdnih strank samo po letu 2001, čeprav sta pravdni stranki ustvarjala skupno premoženje od leta 1982. Tožnica je leta 2001 izgubila službo, pravilno pa ugotavlja sodišče prve stopnje, da je prejemala najemnino od oddaje stanovanja. Toženec je prispeval vrednost zemljišča na kateri stoji hiša, ki ga je podedoval od svojih staršev, tega posebnega premoženja toženca pa prvo sodišče pri odločitvi ni upoštevalo. Čeprav se je toženec strinjal, da je delež zakoncev na skupnem premoženju 50 %, se ne strinja, da v skupno premoženje spada tudi njegov osebni bančni račun, na katerega je prejemal svoje osebne dohodke in s katerim je prispeval k ustvarjanju skupnega premoženja.

4. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo, v katerem predlaga, da se pritožba toženca zavrne.

5. Pritožba toženca je utemeljena, pritožba tožnice je deloma utemeljena.

6. V nepravdnem postopku se odloči o delitvi skupnega premoženja, če med zakoncema ni sporazuma o delitvi, kot to določa 118. člen Zakona o nepravdnem postopku (2). V pravdnem postopku se zato presoja le obseg in deleži zakoncev na skupnem premoženju, če so med zakoncema sporni, nato pa se premoženje razdeli v nepravdnem postopku, kot je to določeno v 13. poglavju ZNP. Le izjemoma se opravi delitev skupnega premoženja v pravdi, ena od takšnih izjem pa je lahko okoliščina, da spadajo v skupno premoženje pravdnih strank le denarna sredstva na bančnem računu toženca. Zgolj delna delitev skupnega premoženja ne predstavlja pravega postopa za celovito razrešitev premoženjskih razmerij med zakoncema, saj lahko sodišče pravično razdeli skupno premoženje samo, če hkrati odloči o celotnem premoženju (3). Deleži se namreč ne ugotavljajo na posamezni stvari, ki spada v skupno premoženje, temveč na skupnem premoženju (4).

7. Toženec z nasprotno tožbo zahteva, da se ugotovi, da spada v skupno premoženje tudi stanovanje, zato bi sodišče prve stopnje moralo nasprotno tožbo obravnavati skupaj s tožbo, saj je treba ugotoviti celoten obseg skupnega premoženja. Okoliščina, da toženec takse še ni plačal zaradi obročnega plačila, ni utemeljen razlog, zaradi katerega prvo sodišče ni obravnavalo nasprotne tožbe skupaj s tožbo, še posebej iz razloga, ker bi se na ta način ugotovil celoten obseg skupnega premoženja in tudi deleži pravdnih strank na celotnem skupnem premoženju, hkrati pa bi bila odpravljena nevarnost medsebojnih protislovnih odločb, ki obstaja, če se tožba in nasprotna tožba glede skupnega premoženja pravdnih strank obravnavata v različnih postopkih. Še posebej iz razloga, ker je treba delitev skupnega premoženja opravi celovito in načeloma v nepravdnem postopku, je bila ta združitev nujno potrebna za pravilno določitev obsega skupnega premoženja in določitev deležev pravdnih strank na tem skupnem premoženju. Pri ugotavljanju obsega in deležev na skupnem premoženju je treba voditi postopek celovito in upoštevati celotno skupno premoženje pravdnih strank v okviru postavljenih tožbenih zahtevkov, saj je le na ta način mogoče v skladu z določbami 13. poglavja ZNP razdeliti premoženje med pravdni stranki.

8. Če se bo v postopku ugotovilo, da so predmet skupnega premoženja le denarna sredstva na bančnem računu toženca, potem bo lahko sodišče prve stopnje že v pravdnem postopku opravilo delitev na način, da bo tožnici priznalo delež na tem skupnem premoženju in tožencu naložilo, da tožnici plača denarni znesek v višini njenega deleža na skupnem premoženju. Če pa se bo ugotovilo, da v skupno premoženje spadajo tudi druge stvari, kot na primer stanovanje, ki je predmet nasprotne tožbe, v takšnem primeru se bo delitev opravila v nepravdnem postopku. Toženec zatrjuje, da je tožnica ob razpadu skupnosti vzela vrednejše predmete iz hiše, ki predstavljajo skupno premoženje, vendar tožbenega zahtevka oziroma predloga za delitev v nepravdnem postopku glede tega premoženja ni postavil, prav tako pa tudi ne glede hiše, ki naj bi predstavljala skupno premoženje. Okoliščina, da sta pravdni stranki vpisani v zemljiško knjigo vsaka do ½ še ne pomeni, da sta na ta način razdelili skupno premoženje na hiši na podlagi drugega odstavka 58. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (5), saj mora biti sporazum med zakoncema sklenjen v obliki notarskega zapisa. Tak vpis v zemljiško knjigo je zato glede deležev zakoncev na skupnem premoženju brez pravne podlage, vsak zakonec pa lahko zahteva s tožbo ugotovitev, da sodi nepremičnina v skupno premoženje.

9. Glede deleža posameznega zakonca na skupnem premoženju so trditve in postavljeni zahtevki toženca nekonsistentni, saj zahteva z nasprotno tožbo, da se ugotovi, da stanovanje predstavlja skupno premoženje in da je delež nekdanjih zakoncev na tem premoženju 50 %, hkrati pa v pritožbi izpodbija ugotovitve sodišča prve stopnje, da je delež zakoncev na skupnem premoženju 50 %, ob tem, da ni postavil ustreznega zahtevka s katerim bi uveljavljal večji delež na skupnem premoženju, kot mu pripada na podlagi zakonske domneve (prvi odstavek 59. člena ZZZDR). Pritožbeno sodišče pa pritrjuje skrbno obrazloženim razlogom prvega sodišča, da denarna sredstva na bančnih računih toženca predstavljajo skupno premoženje pravdnih strank (6).

10. Pritožbeno sodišče tudi pritrjuje prvemu sodišču, da je vsebinsko nepotreben tekst v tožbenem zahtevku v drugi alineji 1. točke „kar vse je bilo ustvarjeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank“ in v 2. točki „kar je toženec dolžan priznati“, zato je prvo sodišče v tem delu tožbeni zahtevek tudi pravilno zavrnilo.

11. V novem sojenju bo moralo prvo sodišče počakati, da bodo izpolnjene procesne predpostavke glede plačila sodne takse za nasprotno tožbo, nato pa zadevi obravnavati enotno. Celotno skupno premoženje pravdnih strank bo sodišče prve stopnje obravnavalo le v primeru, če bodo postavljeni ustrezni tožbeni zahtevki, v takšnem primeru bo delitev tudi denarnih zneskov na bančnih računih opravljena v nepravdnem postopku, če pa bodo predmet skupnega premoženja le denarni zneski na bančnih računih toženca, pa bo delitev sodišče lahko opravilo že v tem pravdnem postopku.

12. Pritožba toženca je bila v celoti utemeljena, pritožba tožnice pa deloma, zato je pritožbeno sodišče v tem delu sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem delu pa je pritožbo tožnice zavrnilo ter v izpodbijanem in nerazveljavljenem delu (točka 3/III) potrdilo sodbo sodbo sodišča prve stopnje.

13. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pridrži za končno odločbo.

(1) V nadaljevanju ZPP.

(2) V nadaljevanju ZNP.

(3) Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 217/2011. (4) Sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 265/2008. (5) V nadaljevanju ZZZDR.

(6) V izogib ponavljanju se v tem delu pritožbeno sodišče sklicuje na obrazložene razloge iz sodbe sodišča prve stopnje.