Jedro

Sodišče izved. mnenja pridobljenega v kazenskem postopku, katerega vpogled je predlagala tožeča stranka res ni upoštevalo v tem postopku s čemer pa tožeči stranki ni bilo onemogočeno enakopravno sodelovanje v dokaznem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi v tč. 1. in 3. izreka izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo razsodilo: Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Velenju z dne 5.4.1995, opr. št. II Ig 477/95 se v tč. 1 izreka glede plačila zneska 3.050.117,80 SIT s pp in v tč. 3. izreka glede plačila izvršilnih stroškov v znesku 76.032,40 SIT s pp razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne.

Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi za plačilo zneska 1.940.214,00 SIT s pp. se zavrne.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje pravdne stroške.

Tožeča stranka je s pravočasno pritožbo izpodbijala uvodoma navedeno sodbo v tč. 1 glede zneska 1.919.817,45 SIT s pp in v tč. 3 izreka iz vseh pritožbenih razlogov po I. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Po navajanju tožeče stranke naj bi sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko kot dokaza v tem postopku ni upoštevalo izvedeniškega mnenja izvedenke M. R., iz kazenskega spisa, katerega vpogled je predlagala tožeča stranka s čemer pa, da je bilo tožeči stranki onemogočeno enakopravno sodelovanje v dokaznem postopku. Nadalje je tožeča stranka pripomnila, da sodišče ni upoštevalo, da je tekel kazenski postopek zoper tedanja direktorja tožeče in tožene stranke v zvezi z gradnjo A. M., ki pa je bil zoper direktorja tožeče stranke ustavljen zaradi smrti, zoper direktorja tožene stranke pa z umikom obtožnega akta zaradi zastaranja pregona.

Zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja vidi tožeča stranka v napačnih zaključkih, ki da jih je sodišče prve stopnje naredilo na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca R.. Izvedenec naj bi ugotovil, da je bila do prekinitve del na objektu narejena le talna kanalizacija, katere vrednost pa je iz priloženih dokazov nepreverljiva, da zaradi spremembe nobeno štemanje talne kanalizacije ni bilo potrebno, da nabavljeni material ni bil vgrajen, da ograja za cisterno v času do prekinitve del ni bila postavljena, je pa bila ponovno zaračunana tožeči stranki preko obračuna z dne 28.1.1993, da je škoda zaradi prekinitve del prikazana v obračunu nerealno visoka, izvedenec pa, da je prav tako ugotovil, da so bila določena dela dvakrat zaračunana, večino del pa, da je bilo zaračunanih nepravilno oziroma neupravičeno. Izvedenec, da je sicer potrdil, da je izvajalec strojnih instalacij zaradi spremembe projekta imel škodo, vendar ne v tolikšni meri, kot je prikazano v računu št. ... v vrednosti 2.891.367,00 SIT. Kot navaja tožeča stranka je sodišče prve stopnje ugotovitve izvedenca štelo kot pravilne, je pa zahtevek zavrnilo, ker je štelo, da so vsa zaračunana dela bila opravljena, saj tožeča stranka računa ni reklamirala, listino pa je potrdil direktor tožeče stranke tako po vrsti kot količini opravljenih del v znesku 2.891.367,50 SIT. Pri tem pa, da je sodišče prve stopnje pozabilo, da je bil direktor tožeče stranke ravno zaradi gradnje A. M. v kazenskem postopku. Tudi po računu št. ... zaračunana izvedba horizontalne kanalizacije ne izhaja iz gradbenih dnevnikov. Po navajanju pritožbe naj bi sodišče prve stopnje tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da je J. B. v svojstvu nadzornega organa v smislu določbe 632. čl. ZOR s svojim podpisom v celoti potrdil opravljena dela. Ta zaključek je glede na ugotovljeno dejansko stanje in glede na ugotovitve izvedenca nepravilen. Kot je ugotovil izvedenec, nadzorni organ ni ravnal v skladu z dol. čl. 632 ZOR. Sodišče pa da tudi ni upoštevalo, da se po pogodbi za gradnjo A. M. dela obračunajo po sistemu ključ v roke. Po mnenju tožeče stranke je tožbeni zahtevek utemeljen, zato je sodišče narobe uporabilo določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Tožeča stranka je predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podredno pa, da v izpodbijanem delu sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev pritožbenih stroškov.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo prerekala pritožbene navedbe tožeče stranke kot napačne in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo v tč. 1 in 3 izreka sodbe ter toženi stranki (očitno prav tožeči stranki) naloži povrnitev pritožbenih stroškov tožeče stranke (očitno prav tožene stranke) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča druge stopnje do dneva plačila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče po preizkusu izpodbijane sodbe zaključuje, da je sodišče prve stopnje na osnovi trditev pravdnih strank in predlaganih dokazov dokazni postopek izvedlo pravilno, v zadostnem obsegu, ter je vestno, skrbno ter analitično sintetično ocenilo izvedene dokaze. Na osnovi tako izvedenih dokazov pa je pravilno ugotovilo za razsojo odločilno dejansko stanje in tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče izvedenskega mnenja izvedenke M. R., pridobljenega v kazenskem postopku, v spisu K 254/2002, katerega vpogled je predlagala tožeča stranka, res ni upoštevalo v tem postopku, s čemer pa tožeči stranki ni bilo onemogočeno enakopravno sodelovanje v dokaznem postopku, kot to neutemeljeno očita sodišču prve stopnje. Navedeno izvedensko mnenje je bilo pridobljeno v drugem postopku in za povsem drug namen, tožena stranka pa da je tudi vseskozi odklanjala, zato v tem postopku ni imelo dokaznega vrednosti. Sodišče prve stopnje je v tem postopku po predlogu tožene stranke, ki pa mu tožeča stranka ni nasprotovala, temveč je pri tem aktivno sodelovala s postavitvijo vprašanj izvedencu, pridobilo izvedeniško mnenje izvedenca R., vendar svoje odločitve sodišče prve stopnje ni oprlo zgolj na mnenje tega izvedenca, temveč tudi na številne druge izvedene dokaze pravdnih strank, tako tudi tožeče stranke.

Ob obširno izvedenem dokaznem postopku pa je tudi očitek pritožbe, da sodišče pri odločitvi ni vzelo v obzir dejstva, da je zoper oba direktorja pravdnih strank tekel kazenski postopek, povsem neutemeljen.

Sam tek kazenskega postopka, ki pa je bil ustavljen oziroma je bila obtožba umaknjena, na ta postopek nima nikakršnega vpliva (čl. 14 ZPP in 27. čl. Ustave Republike Slovenije).

S pritožbo uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka tako niso bile storjene, pritožbeno sodišče pa je ugotovilo, da tudi katera od v tč. 1, 2, 3, 6, 7, 8, 11, 12 in 14 II. odst. 339. čl. naštetih bistvenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti po čl. 350/II ZPP, ni bila storjena.

Prav tako pa ni utemeljen pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je to zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede na podano izvedensko mnenje izvedenca R.. Pritožba to mnenje povzema le delno in ne upošteva ustnih dopolnitev izvedenca podanih na naroku za glavno obravnavo dne 15.2.2006 (l. št. 126-130 spisa). O vseh pritožbeno izpodbijanih postavkah pa ima izpodbijana sodba jasne, logične in popolne ter dokazno podkrepljene razloge (str. 6-10 sodbe), ki jih pritožbeno sodišče sprejema kot svoje.

Ob ugotovljenem dejanskem stanju sodišča prve stopnje: da tožena stranka v zvezi z deli, ki jih je opravila in zaračunala po pogodbi št. ... , sklenjeni s P. d.o.o. ni bila v poslovnem odnosu s tožečo stranko, marveč s P. d.o.o., da tožeča stranka teh del ni plačala toženi stranki, marveč P. d.o.o, da je tožena stranka račun št. ... izdala na podlagi predloga za povračilo že opravljenih del po osnovnem projektu zaradi spremembe projekta, da v tej listini ni zaračunala del, ki jih je v končni situaciji zaračunal tožeči stranki P. d.o.o. ter da je ta dela (izmere) potrdil direktor tožeče stranke, tožeča stranka pa računa ni reklamirala, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da so bila dela po računu št. ... opravljena, pri čemer je poudariti, da glede teh del in navedenega računa tožena stranka ni bila v pogodbenem razmerju s tožečo stranko, temveč s P. d.o.o., kar je navedeno že v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje; da je tožena stranka dela po računu št. ... po spremembi projekta izvršila kot izvajalec tožeče stranke na osnovi ponudbe št. ... v znesku 4.976.185,00 SIT, ki jo je tožeča stranka v isti vrednosti sprejela, opravljena dela pa je potrdil nadzorni organ; da je tožena stranka izvedla tudi dodatna dela zaračunana z računom št. 56/92 in da teh del ni zaračunala v računu št. ..., niti niso zaračunana v končni situaciji P. d.o.o. in da je tožena stranka v računu št. ... dejansko zaračunala tožeči stranki izdobavljeno rezalnico, čeprav je pomotoma navedla kotel za ogrevanje (kar pritožbeno ni izpodbijano), je sodišče prve stopnje tudi materialno pravo pravilno uporabilo, ko je tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrnilo kot neutemeljen in kot pravno podlago svoje odločitve navedlo med strankama sklenjene pogodbe in anekse ter določbe Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki urejajo gradbeno pogodbo in pogodbo o delu.

Glede na izpoved zaslišanega J. B., da je ta opravljal tehnični nadzor nad inštalacijskimi deli in da je podpisal končni obračun za dela po računu št. 41/93, ker so bila ta dela opravljena, ter da je potrdil tudi izmere vgrajenega materiala, ki so na listinah C 14 - C 22- spis K 254/2002, je sodišče prve stopnje tudi pravilno ugotovilo, da je J. B. v svojstvu nadzornega organa (čl. 632 ZOR) s svojim podpisom, tako na izmerah vgrajenega materiala kot tudi na končni situaciji, v celoti potrdil opravljena dela tako po količini in vrsti kot tudi po ceni. Sodišče prve stopnje je pri tem pravilno navedlo dol. čl. 632 ZOR, ki pravi, da je izvajalec dolžan omogočiti naročniku stalen nadzor nad deli in kontrolo, nad količino in kakovostjo uporabljenega materiala. Da tožena stranka tega ne bi omogočila, tožeča stranka ni zatrjevala, če pa imenovani svoje funkcije nadzora ni vršil redno in sproti, je to stvar razmerja med njim in naročnikom, torej tožečo stranko, ne pa stvar izvajalca, torej tožene stranke.

Pritožbeno izpostavljeno pogodbeno določilo obračuna del po sistemu ključ v roke, tožeča stranka ni določno opredelila glede na pogodbo, ki naj bi to določilo vsebovala. Kljub temu pa pritožbeno sodišče odgovarja, da če je bil tak dogovor v pogodbi med P. in tožečo stranko, za toženo stranko nima nikakršnega pomena, v ponudbi tožene stranke št. 97/93 za dela po spremenjenem projektu pa tak obračun ni bil dogovorjen, kakor to izhaja iz podatkov spisa.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da pritožba ni utemeljena, ter je potrdilo v tč. 1 izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. V posledici takšne odločitve pa je potrdilo izpodbijano sodbo tudi v tč. 3 - v stroškovnem izreku, ki mu tožeča stranka ni obrazloženo oporekala.

O pritožbenih stroških pravdnih strank je pritožbeno sodišče odločilo po določbi čl. 154/I v zv. s čl. 165/I in 155 ZPP. Pravdni stranki morata nositi vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka in sicer tožeča stranka zato, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa zato, ker njen odgovor na pritožbo ni bil potreben, saj ni pripomogel k razjasnitvi zadeve.