Jedro

Dejstvo, da naj bi tožnik skupaj s svojimi pravnimi predniki za potrebe svoje nepremičnine več kot 100 let uporabljal sporno („služeče“) zemljišče za hojo in vožnjo, je brez pomena. Tožnik namreč ne zanika ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bilo sporno zemljišče vse od nastavitve zemljiške knjige do leta 2013 javno dobro. Tožnik in njegovi pravni predniki so tako s hojo in vožnjo po sporni poti izvrševali pravico javnega prava. Čeprav je bila po vsebini podobna služnosti kot pravici zasebnega prava, opisana uporaba tujega zemljišča, kljub njeni dolgotrajnosti ni mogla privesti do priposestvovanja služnosti, saj se obe pravici izključujeta.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške za odgovor na pritožbo v znesku 284,58 EUR, v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, od tedaj dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da za potrebe tožnikove nepremičnine parc. št. 1 k. o. X, obstaja v korist vsakokratnega lastnika te nepremičnine stvarna služnostna pravica hoje in vožnje z osebnimi in kmetijskimi vozili s priključki po obstoječi poti, ki poteka po celotni solastni nepremičnini tožencev parc. št. 2 iste k. o. Tožniku pa je naložilo, da mora tožencema povrniti 832,49 EUR njunih pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnik se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik je služnost s svojimi pravnimi predniki priposestvoval že pred koncem druge svetovne vojne. V ta namen je predlagal zaslišanje prič A. A. in B. B., vendar sodišče tega dokaza ni izvedlo. Tudi v drugi pravdi P 249/2014 pred istim sodiščem je bilo ugotovljeno, da so tožnik in njegovi pravni predniki po sporni poti vozili več kot 100 let. Po par. št. 1472 ODZ je bilo mogoče priposestvovanje javnega dobra, to pa potrjuje tudi sodna praksa, na katero se je skliceval tožnik, tako sklep I Cp 1074/2015, sodba in sklep II Ips 1022/2008, sodba II Ips 210/2014 in sklep II DoR 85/2016. 3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev in obrazloženo nasprotujeta pritožbenim trditvam.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Kot je tožniku pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, na zemljišču, ki je javno dobro, ni mogoče priposestvovati služnostne pravice. Javno dobro predstavlja dobrino v splošni rabi, ki jo lahko na način, kot ga določa zakon, v skladu z njenim namenom in ob enakih pogojih vsakdo uporablja. Javno dobro ni v pravnem prometu in ni predmet civilne premoženjske pravice. Na javnem dobru zato ni mogoče pridobiti lastninske ali drugih stvarnih pravic; na stvari, ki je javno dobro, lahko obstajata le pravica splošne rabe in v primerih, ki so z zakonom posebej predpisani, tudi pravica posebne rabe. Tako določa veljavni Stvarnopravni zakonik (SPZ; 19. člen, prvi odstavek 44. člena in 4. člen), vsebinsko enak pravni status pa je imelo javno dobro tudi po prejšnjih predpisih.

6. Pritožbena trditev, da je bilo služnost na javnem dobru mogoče priposestvovati še pred drugo svetovno vojno, je brez podlage. ODZ v par. št. 1472, ki ga izpostavlja pritožba, ne govori o javnem dobru, ampak obravnava med drugim priposestvovanje stvari v občinski lasti. Opore za navedeno tožnikovo stališče ni najti niti v sodni praksi. Nasprotno, kot pravilno ugotavlja izpodbijana sodba, se je sodna praksa že jasno izrekla o tem, da tudi po predpisih pred drugo svetovno vojno na javni poti s priposestvovanjem ni bilo mogoče pridobiti lastnine in drugih stvarnopravnih upravičenj.(1) Dejansko stanje v judikatih, na katere se sklicuje pritožba, je bilo drugačno kot v obravnavanem primeru.(2) Stališče sodišča prve stopnje, izraženo v nepravnomočni sodbi (P 209/2015), pritožbenega sodišča ne veže. Sicer pravnomočna sodba v drugi pravdi (P 249/2014), v kateri je bilo ugotovljeno priposestvovanje služnosti, vendar na drugem služečem zemljišču (parc. št. 3 k. o. X), pa na odločitev v tej zadevi nima vpliva.

7. Izpodbijana odločitev je torej materialnopravno pravilna. Dejstvo, da naj bi tožnik skupaj s svojimi pravnimi predniki za potrebe svoje nepremičnine več kot 100 let uporabljal sporno („služeče“) zemljišče za hojo in vožnjo, je brez pomena. Tožnik namreč ne zanika ugotovitve izpodbijane sodbe, da je bilo sporno zemljišče vse od nastavitve zemljiške knjige do leta 2013 javno dobro. Tožnik in njegovi pravni predniki so tako s hojo in vožnjo po sporni poti izvrševali pravico javnega prava. Čeprav je bila po vsebini podobna služnosti kot pravici zasebnega prava, opisana uporaba tujega zemljišča, kljub njeni dolgotrajnosti ni mogla privesti do zatrjevane pravne posledice, saj se obe pravici izključujeta.

8. Opustitev zaslišanja predlaganih prič po navedenem ni mogla kvarno vplivati na pravilnost in celovitost ugotovljenega dejanskega stanja, sodišče prve stopnje pa s tem tudi ni zagrešilo nobene procesne kršitve, saj bi moralo tožbeni zahtevek v vsakem primeru zavrniti.

9. Pritožbeni razlogi torej niso podani. Ker tudi uradoma upoštevnih kršitev v postopku na prvi stopnji ni bilo, je sodišče druge stopnje tožnikovo pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) potrdilo prvo sodbo.

10. Tožnik je s pritožbo propadel, zato do povračila svojih pritožbenih stroškov ni upravičen. Povrniti pa mora stroške tožencev za odgovor na pritožbo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP), v priglašeni višini (za sestavo odgovora, materialne stroške in DDV), ki ustreza veljavni odvetniški tarifi, skupaj 284,58 EUR.

Op. št. (1): II Ips 603/2000, II DoR 262/2010. Op. št. (2): Predmet spora v teh zadevah ni bilo javno dobro, ampak stvarna služnost na zasebnem zemljišču (I Cp 1074/2015) ali služnost v javno korist (II Ips 1022/2008, II Ips 210/2014 in II Dor 85/2016).