Jedro

Rok 15 dni iz prvega odstavka 144. člena ZPPSL je prekluziven.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopke po določilih ZPP (1977).

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sklep sodišča prve stopnje, ki je zavrglo tožbo, da se ugotovi, da obstoja terjatev tožeče stranke proti toženi stranki v znesku 24,233.491,80 SIT s pripadki.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določil postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, podredno pa, da se razveljavita sklepa sodišča druge in prve stopnje in da se vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, priglaša pa tožeča stranka tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

V stečajnem postopku nad toženo stranko je tožeča stranka prijavila v tem sporu obravnavano terjatev v znesku 25,445.712,87 SIT s pripadki. Stečajni senat je napotil tožečo stranko, da v roku 15 dni začne postopek pred sodiščem ali drugim organom za ugotovitev prijavljene terjatve 25,455.712,87 SIT s pripadki. V obrazložitvi je senat pojasnil, da je tožečo stranko napotil na pravdo v skladu z določilom prvega odstavka 144. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (kratko ZPPSL), ker je stečajni upravitelj prerekal od prijavljene terjatve znesek 1,222.221,07 SIT s pripadki, bivši delavci stečajnega tožnika kot upniki pa so prerekali ostali znesek 24,233.491,80 SIT s pripadki.

Tožeča stranka je ne glede na to, da je stečajni upravitelj tožene stranke prerekal le znesek 1,222.221,07 SIT s pripadki, vložila tožbo proti toženi stranki kot stečajnemu dolžniku za ugotovitev obstoja celotne terjatve, namesto da bi vložila tožbo za ustrezni del tudi proti delavcem kot upnikom. Zaradi tega, ker tožeča stranka ni izkazala pravnega interesa za tožbo proti stečajnemu dolžniku za znesek 24,233.491,80 SIT s pripadki, sta sodišči druge in prve stopnje tožbo za ta del terjatve zavrgli.

V reviziji tožeča stranka trdi, da je sodišča II. stopnje bistveno kršilo postopek, ker ni upoštevalo, da iz izreka sklepa stečajnega senata o napotitvi na pravdo ne izhaja, proti komu bi morala vložiti ugotovitveno tožbo, ker je šele iz obrazložitve sklepa razvidno, da so prijavljeno terjatev 25,455.712,87 SIT s pripadki prerekali poleg stečajnega upravitelja tudi bivši delavci tožene stranke, pravno zavezujoč pa je le izrek sodne odločbe.

Takšno izvajanje tožeče stranke je brezpredmetno, kajti omenjeni napotitveni sklep je postal v skladu z določilom prvega odstavka 333. člena ZPP pravnomočen (proti njemu ni bila vložena pritožba), kot to navaja že sodišče druge stopnje. Sicer pa je sklep tudi izvršljiv in je tudi v popolnem skladju z določilom prvega odstavka 144. člena ZPPSL.

Sodišče druge stopnje tedaj ni "bistveno kršilo določil postopka", kot mu to očita revizija (ki podrobneje kršitve tudi ne kvalificira).

Sodišče druge stopnje naj bi tudi zmotno uporabilo materialno pravo, ker da bi morali vložiti tožbo za sporni znesek 24,233.491,80 SIT spp delavci proti tožeči stranki, ker da se ta terjatev šteje za izvršilni naslov ob analogni uporabi določila tretjega odstavka 144. člena ZPPSL, ker je stečajni upravitelj ni prerekal in jo je s tem priznal. Tudi to izvajanje je pravilno zavrnilo že sodišče druge stopnje, saj tista terjatev, ki so jo prerekali bodisi stečajni upravitelj, bodisi upniki v skladu z določilom prvega in drugega odstavka 142. člena ZPPSL, ne more predstavljati izvršilnega naslova.

Enako velja za očitek revizije, da sta sodišči druge in prve stopnje zmotno šteli rok 15 dni iz prvega odstavka 144. člena ZPPSL za vložitev tožbe za ugotovitev obstoja prerekane terjatve kot prekluziven in da sta zato ravnali nezakonito, ker nista dopustili razširitve tožbe še na delavce, ki so prerekali terjatev po izteku 15-dnevnega roka. Tožeča stranka spregleda določbo drugega odstavka 144. člena ZPPSL, da se tista terjatev, za katero upnik ni začel postopka v predpisanem roku, ne upošteva pri razdelitvi stečajne mase. S pretekom 15-dnevnega roka je tedaj upnik izgubil pravico do tožbe, kar je značilnost prekluzivnega roka, kot je opredeljen v 370. členu ZOR.

Glede na tako stanje stvari in, ker po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno.