Z izpolnitvijo preneha upnikova pravica od dolžnika zahtevati, da opravi v pogodbi dogovorjeno izpolnitveno ravnanje.
I.Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.
II.Tožeča stranka je dolžna toženi stranki in stranskemu intervenientu povrniti 1.006,50 EUR stroškov pritožbenega postopka, v roku 15-tih dni od prejema te sodbe, v primeru zamude s skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila.
Tožbeni zahtevek in odločitev prvostopenjskega sodišča
1.Tožeča stranka (tožnik) tožbeni zahtevek temelji na dne 6. 1. 1994 sklenjeni pogodbi (v nadaljevanju: Pogodba), na podlagi katere je pravna prednica tožene stranke (toženka) od podjetja A. pridobila neodplačno pravico uporabe v Pogodbi navedenih nepremičnin, vključno z leseno nizkopritlično hišo pri B., po pridobitvi v Pogodbi navedenih nepremičnin (in premičnin) pa jih je bila skladno s točko V Pogodbe dolžna izročiti v upravljanje tožniku. Dogovorjeno je bilo še, da izročeno v okviru tožnika v neposredno upravljanje in trajen brezplačen najem prejme PS C. V zadnji alineji VI. točke Pogodbe je navedeno, da v primeru, da sekcija preneha delovati ali da ne izpolnjuje v prejšnjih alinejah naštetih obveznosti, prevzame upravljanje izročenih nepremičnin in premičnin PD D. (tožnik v tej pravdi).
2.Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožniku izročiti nepremičnino parc. št. 000 in parc. št. 001, obe k. o. X., vključno z objektom planinske koče na naslovu E. v neposredno upravljanje in posest, zavrnilo. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih je dolžan tožnik povrniti toženki, odmerjeni pa bodo s posebnim sklepom. Tako je odločilo, ker je presodilo, da se je tožnik s tem, ko je po prenehanju delovanja PS C. dopuščal, da je kočo na B. upravljalo novo ustanovljeno PD C., odrekel svojim pravicam po Pogodbi in je do vložitve tožbe leta 2021 njegova terjatev na izročitev nepremičnin zastarala.
Povzetek pritožbe in odgovor na pritožbo
3.V pritožbi tožnik uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), predlaga spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.
4.Sodišču očita, da je vse listinske dokaze in pričanja nepojasnjeno in arbitrarno razlagalo izrazito enostransko v korist toženke, veliko zaključkov je protispisnih. Iz pričanja F. F. je selektivno povzelo, da tožnik za planinsko kočo ni bil zainteresiran. Ni se opredelilo do listinsko podprtih stališč, da vse dokler je bil legitimen upravljalec nepremičnine PD C., tožnik interesa, da bi upravljal s kočo, ni mogel imeti. Protispisen in neresničen je zaključek, da je bil tožnik že leta 2000 seznanjen s prenehanjem delovanja PS C. ni prenehala, pač pa je nadaljevala svojo pot kot PD C. V zvezi s tem je sodišče nekritično verjelo priči F. F., da PD C. niso šteli za pravnega naslednika PS C. Šele od sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 260/2014 naprej se lahko tožniku očita nedobrovernost glede vprašanja pravnega nasledstva. S to sodbo so bili seznanjeni v letu 2018. Šele takrat je nastopila situacija iz VI. člena Pogodbe, da tožnik prevzame obveznosti in pravice iz Pogodbe. V luči Pogodbe tožnik ni imel podlage, da bi se vključeval v razmerja med toženko in PD C., za postopke v zvezi s tem pa ne pravnega interesa. Njegova vloga po Pogodbi je bila posredniška, dokler je upravičen upravljalec koče PD C. imel planinsko kočo v posesti oziroma do trenutka, ko je Vrhovno sodišče razrešilo vprašanje pravnega nasledstva. Pravic in obveznosti po Pogodbi v tem času tožnik ni imel, torej se jim tudi odreči ni mogel. Veljavna Pogodba mu ni dajala nobene pravice, da bi se vtikal v upravljanje, v njej ni bilo dogovorjeno, da ima obveznost nadzora nad PD C (ali PS C.). V sodni postopek toženke zoper PD C. se ni vtikal, ker je PD C. to odklanjal.
5.Ob tem, da niti en pisni poziv toženke tožniku, naj prevzame upravljanje koče, ni izkazan, je zmoten zaključek sodišča, da je bila toženka kot lastnica sporne nepremičnine utemeljeno prepričana, da se je tožnik odrekel upravičenjem glede upravljanja koče. Toženka ni laik in bi morala vedeti, da imajo pred seboj veljavno sklenjeno Pogodbo, glede katere bi morali dobiti jasno stališče tožnika takoj po sodbi Vrhovnega sodišča, s katero je bilo pravnomočno rešeno vprašanje pravnega nasledstva. Toženka tožnika s sodbo ni seznanila, niti s tem, kdaj je nepremičnino dobila v posest. Glede pasivnosti toženke sodba molči. Toženka ni imela pravice in podlage, da je nepremičnino oddala v najem tretjemu subjektu. Od Pogodbe ni mogoče odstopiti, saj je trajna in vključuje časovno neomejeno pravico PS C. oziroma PD C., podredno tožnika. Tožnik je pravočasno terjal upravljanje koče, saj je do odločitve Vrhovnega sodišča veljalo, da je pravica upravljanja na PD C. Materialnopravno zmoten je zaključek, da se je tožnik konkludentno odrekel svojim pravicam po Pogodbi. Toženka pisnih dokazov, ki bi jasno in nedvoumno izkazovali, da si je na relaciji s tožnikom prizadevala urediti vprašanje upravljanja planinske koče B., ni predložila. Od Pogodbe ni odstopila ali pisno zavzela jasno držo, da je Pogodba neveljavna in je ne veže več. Pogodba tudi nikoli ni bila spremenjena. S prenosom pravice uporabe na pravnega prednika toženke je prešla gola lastninska pravica z namenom, da se je nepremičnina zaščitila pred divjo privatizacijo, vsa upravičenja, ki iz lastnine izhajajo, pa so ostala tožniku oziroma njegovi planinski sekciji.
6.Toženka in stranski intervenient sta na pritožbo odgovorila. Pritrjujeta prvostopenjskemu sodišču in predlagata pritožbenemu, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in tožniku naloži povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.
Presoja višjega sodišča
7.Pritožba ni utemeljena.
8.Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za izročitev nepremičnine, na kateri stoji planinska koča na B., v neposredno upravljanje in posest, je pravilna. Tožnik tožbeni zahtevek in pritožbo utemeljuje na materialno pravno zmotnih stališčih.
9.Ni sporno, da je Občina Kranj nepremičnine in premičnine, ki so predmet Pogodbe, izročila v posest in upravljanje tožniku. Tožnik sam navaja, da je kočo na B. do leta 2000 upravljala njegova planinska sekcija. Z izročitvijo predmeta Pogodbe v posest in upravljanje tožniku je že pravni prednik toženke izpolnil svojo obveznost po Pogodbi. Pogodbena obveznost toženke je bila v izročitvi predmeta Pogodbe v posest in upravljanje; s Pogodbo se ni zavezala, da bo nadzorovala tožnika, če izvršuje pravico upravljanja in kdo izvršuje posest na izročenih nepremičninah ali kaj podobnega. Z izpolnitvijo pa dolžnikova obligacijska obveznost opraviti izpolnitveno ravnanje in tej obveznosti nasprotna upnikova pravica od dolžnika zahtevati, da opravi izpolnitveno ravnanje, preneha1. To določa Obligacijski zakonik (OZ) v prvem odstavku 270. člena.
10.Toženka izročenih nepremičnin tožniku ni odvzela iz posesti, niti mu ni branila upravljanja z njimi. Pogodbo je kršil tožnik. Določila pogodb se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena OZ). Določila Pogodbe glede upravljanja s planinsko kočo so jasna: toženka nepremičnine izroči v upravljanje planinski sekciji, ki deluje v okviru tožnika, če pa planinska sekcija preneha delovati (ali ne deluje v skladu s Pogodbo), naloge upravljanja prevzame tožnik. PS C. je aprila 2000 prenehala delovati v okviru tožnika. Ustanovili so novo društvo PD C., ki je samostojna pravna oseba in ni bila stranka Pogodbe. Pogodbe ustvarjajo pravice in obveznosti le za pogodbene stranke (prvi odstavek 125. člena OZ) ter za univerzalne pravne naslednike pogodbenih strank (drugi odstavek 125. člena OZ). PS C. je bila del tožnika, ko je prenehala z delovanjem, tožnik ni prenehal obstajati. Pravnega naslednika nima, saj še vedno deluje. Ostal je nosilec pravic in obveznosti iz Pogodbe, a upravljanja planinske koče kljub jasnemu Pogodbenemu določilu ni prevzel. Tudi zahteval ga vse do leta 2021 ni. Kaj o pravnem nasledstvu mislijo in so izpovedovali priče in zakoniti zastopniki pravdnih strank in stranskega intervenienta, ni pomembno, saj statusa pravnih oseb izpovedba posameznika ne more spremeniti. Enako velja glede izpovedb o vsebini Pogodbe. Njena določila so jasna in ne glede na mišljenje posameznikov pogodbe zavezujejo le pogodbene stranke. Stališče tožnika, da je bil skladno s Pogodbo le posrednik, je napačno.
11.Tožnik je s tem, ko po prenehanju delovanja svoje planinske sekcije nepremičnin, ki mu jih je skladno s Pogodbo izročila toženka oz. njen pravni prednik, ni prevzel v posest in nadaljeval z upravljanjem, kršil Pogodbo. Z opustitvijo izvrševanja svojih pogodbenih pravic seveda ni pridobil zahtevka do sopogodbenika.
12.Pravilna je dokazna ocena izpodbijane sodbe, da izpovedbe in listine v spisu dokazujejo, da je toženka od leta 2002 dalje (po vknjižbi njene lastninske pravice na spornih nepremičninah) s tožnikom poskušala urediti medsebojna razmerja, a neuspešno, ker jo je tožnik usmerjal na PD C. ali pa na njene pozive ni odgovoril. V letu 2010 je toženka vložila tožbo zoper PD C. za izročitev spornih nepremičnin, v kateri je trdila tudi, da se PD D. (tožnik) strinja s tem, da ona prevzame planinsko kočo v posest in upravljanje (priloga B12). S tožbo je bil tožnik seznanjen in pozvan, da vstopi v pravdo kot stranski intervenient, pa se ni odzval. Vse to potrjuje izpovedbo E. E. o nezainteresiranosti tožnika za upravljanje s planinsko kočo na B. Da tožnik po svoji volji ni upravljal s kočo, pa so potrdili tudi F. F., G. G., H. H., I. I. Sicer pa tožnik še v pritožbi zatrjuje, da je bil (najmanj do sodbe II Ips 260/2014) le posrednik, pravico upravljanja pa da je imelo PD C. Smiselno torej priznava svojo nezainteresiranost za izvrševanje Pogodbe.
13.Toženka je posest spornih nepremičnin pridobila na podlagi sodbe Vrhovnega sodišča II Ips 260/2014, v kateri ji je Vrhovno sodišče pritrdilo, da PD C. izvršuje posest brez pravne podlage. Ker je toženka nepremičnine pridobila na podlagi sodne odločbe, pri čemer je bila tožba potrebna zaradi ravnanj tožnika, ki je kršil Pogodbo in svojih upravičenj že več kot 25 let ni izvrševal (sodba II Ips 260/2014 je bila izdana 14. 4. 2016), pa tudi v pravdi se toženki ni želel pridružiti, ga, čeprav Pogodba pravno formalno ni bila nikoli razveljavljena ali spremenjena, ni bila dolžna pozivati, naj vendarle prične z upravljanjem koče na B. Svoja lastninsko pravna upravičenja je lahko izvrševala brez omejitev. Pogodba, ki jo je toženka izpolnila, tožnik pa svojih upravičenj več kot dve desetletji ni izvrševal, nima več pravnih učinkov. Vsaka drugačna odločitev bi bila v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ.
14.Izpodbijana sodba vsebuje vsa za presojo relevantna dejstva in iz nje izhaja, na podlagi česa jih je sodišče ugotovilo. Navedeno zadošča za njen preizkus. Pritožba izhaja iz zmotnih stališč glede pravnega nasledstva pravnih oseb in razlage Pogodbe, ki je njena vsebina ne omogoča. V njej uveljavljani razlogi po obrazloženem niso podani. Izpodbijana odločitev je materialno pravno pravilna, pa tudi nobene procesne kršitve iz 2. odstavka 350. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni. Zato je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).
15.Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena ZPP. Tožnik, ki s pritožbo ni uspel, mora toženki in stranskemu intervenientu povrniti stroške odgovora na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi vloženega stroškovnika in skladno z Odvetniško tarifo (OT). V odgovoru na pritožbo je priglašenih 1375 točk in DDV. Ker sta toženka in stranski intervenient po OT upravičena (najmanj) do povračila stroškov po tar. št. 22/1 v priglašeni višini točk in je odvetniška družba, ki ju zastopa, zavezanka za plačilo DDV, je pritožbeno sodišče vse priglašene stroške priznalo. Ob vrednosti točke 0,60 EUR znašajo 1.006,50 EUR. Stroške pritožbenega postopka je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni (313. člen ZPP), če jih ne bo, bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje do plačila dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen OZ).
-------------------------------
1N. Plavšak v: Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, izdala GV Založba v Ljubljani leta 2003, str. 299.