Up-154/98

16. 11. 1999

S K L E P

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe mag. A. A.-B. iz Ž. na seji senata dne 16. novembra 1999

s k l e n i l o:

Ustavna pritožba mag. A. A.-B. zoper sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 218/97 z dne 15. 5. 1997 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani št. K 136/95 z dne 10. 1. 1997 se zavrže.

O b r a z l o ž i t e v

Z izpodbijanim sklepom št. K 136/95 z dne 10. 1. 1997 je Okrajno sodišče v Ljubljani v kazenski zadevi pritožnice kot zasebne tožilke zavrglo več njenih zasebnih tožb, ker je nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona. Višje sodišče je s sklepom št. I Kp 218/97 z dne 15. 5. 1997 zavrnilo njeno pritožbo zoper prvostopni sklep in ji naložilo plačilo stroškov pritožbenega postopka. V ustavni pritožbi, vloženi dne 10. 6. 1998 in kasneje dopolnjeni, pritožnica zatrjuje kršitev 14., 15., 21., 22., 26. in 34. člena Ustave. Meni, da zastaranje kazenskega pregona ni nastopilo, ne strinja pa se tudi z odločitvijo o pritožbenih stroških. Navaja še, da je na Državno tožilstvo Republike Slovenije vložila dve pobudi za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti, s katerima naj ne bi uspela.

Vložila naj bi tudi zahtevo za varstvo zakonitosti zoper odločitev državne tožilke, ki pa naj bi bila zavržena kot nedovoljena.

Po določbi prvega odstavka 52. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 - v nadaljevanju: ZUstS) se lahko ustavna pritožba vloži v 60 dneh od vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavno pritožbo mogoče vložiti šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva, začne teči rok za njeno vložitev z vročitvijo posamičnega akta, s katerim je bilo odločeno o zadnjem pravnem sredstvu.

Kot je razvidno iz kopije vročilnice, ki jo je Ustavnemu sodišču posredovalo Okrajno sodišče v Ljubljani, je izpodbijani sklep višjega sodišča pritožnica prejela dne 28. 5. 1997.

Ustavno sodišče je že večkrat zavzelo stališče, da si stranka z vložitvijo pobude državnemu tožilcu za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti ne varuje roka za vložitev ustavne pritožbe (sklep št. Up-62/95 z dne 20. 6. 1995, OdlUS IV, 163). Prav tako si stranka ne more podaljševati ali ustvariti roka za ustavno pritožbo z vložitvijo nedovoljenega pravnega sredstva (v konkretnem primeru z vložitvijo zahteve za varstvo zakonitosti zoper obvestilo državnega tožilstva). Za presojo pravočasnosti ustavne pritožbe je zato nepomembno, kdaj je pritožnica prejela obvestilo državnega tožilca o uspehu pobude za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti oziroma kdaj je prejela sklep sodišča o zavrženju zahteve za varstvo zakonitosti kot nedovoljene. Ker je rok za vložitev ustavne pritožbe začel teči z vročitvijo izpodbijanega sklepa višjega sodišča, je ustavna pritožba, vložena dne 10. 6. 1998, prepozna, zato jo je bilo treba zavreči.

Senat Ustavnega sodišča je ta sklep sprejel na podlagi prve alinee prvega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Mirjam Škrk ter člana dr. Zvonko Fišer in dr. Miroslava Geč-Korošec.

Predsednica senata

dr. Mirjam Škrk