Jedro

Pravni inštitut prekinitve prestajanja kazni zapora, kot ga predvideva ZIKS-1, je izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru je to potrebno zdravljenje, ki ni bolnišnično zdravljenje, ki ga obsojencu zavod, zaradi njegove hude bolezni ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. Takšna formulacija navedene določbe ZIKS-1 zahteva, da mora biti za tovrstno izpolnjevanje zahtevanega zakonskega pogoja izkazana upravičenost z odločbo pristojnega organa, ki o tem odloča, to je ZZZS. Zgolj z opisovanjem svoje bolezni oziroma svojega zdravstvenega stanja tožnik ne more uspeti.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Zavod za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni (v nadaljevanju Zavod) tožniku, ki mu je bila z odločbo direktorja Zavoda 720-2083/2014-32 213001 z dne 28. 1. 2015 dovoljena prekinitev kazni zapora od dne 29. 1. 2015 najdlje do 29. 4. 2015, odločil, da se je tožnik dolžan takoj vrniti v Zavod (točka 1 izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve, stroški postopka niso nastali (točki 2 in 3 izreka). Iz obrazložitve je razvidno, da je bila tožniku z odločbo na podlagi mnenja Zdravstvenega doma Trebnje z dne 28. 1. 2015 dovoljena prekinitev kazni zapora od 29. 1. 2015 do zaključka zdraviliškega zdravljenja, vendar najdlje do dne 29. 4. 2015. Tožnik je obvestil Zavod 7. 4. 2015, da je 23. 3. 2015 prejel obvestilo naravnega zdravilišča ..., da navedenega dne začne s terapijo v naravnem zdravilišču, ki naj bi trajala do 1. 5. 2015 in da Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju ZZZS) ni podprl medicinsko indiciranega in potrebnega zdravljenja v naravnem zdravilišču. Zavod ugotavlja, da ZZZS ni ugodil tožnikovi prošnji za zdraviliško zdravljenje in da na poziv Zavoda tožnik ni dostavil odločbe ZZZS, zato je prekinitev prestajanja kazni prekinjena na podlagi drugega odstavka 82. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS-1). V konkretnem primeru je bila dovoljena prekinitev zgolj za čas indiciranega zdraviliškega zdravljenja, tožnik pa bo imel možnost urejanja rehabilitacije po operaciji v Zavodski ambulanti, kar mu je bilo v decembru 2014 že ugodeno, a je zavrnil. Pritožbeni organ se z odločitvijo organa prve stopnje strinja.

Tožnik v tožbi izpodbija navedeno odločitev in zahteva s tožbo ugotovitev nezakonitosti izpodbijane odločbe, zaradi katere je bil prikrajšan za izvedbo nujno potrebnega zdraviliškega zdravljenja. Tožnik je na podlagi odločbe z dne 28. 1. 2015 prekinil prestajanje kazni zapora z namenom izvedbe nadaljnjega zdravljenja v obliki zdraviliškega zdravljenja, ki ga je na podlagi prestane operacije hernija disci nujno potreboval. Tožnik ni imel vpliva, da do izvedbe zdraviliškega zdravljenja ni moglo priti pred 22. 4. 2015. Napačno je ugotovljeno, da naj bi pri tožniku ne bili podani razlogi za podaljšanje prekinitve kazni zapora, saj je zdraviliško zdravljenje še vedno nujno potrebno. Tožnikov osebni zdravnik je 10. 2. 2015 vložil predlog za odobritev zdravljenja v naravnem zdravilišču, 23. 3. 2015 pa je prejel pravnomočno odločbo, s katero je bil predlog osebnega zdravnika zavrnjen. Zato je bil tožnik primoran urediti zdraviliško zdravljenje tako, da je pri osebnem zdravniku pridobil napotnico za medicinsko zdravljenje v naravnem zdravilišču ..., od koder je prejel obvestilo, da je prvi možni termin 22. 4. 2015. Tožnik je o tem nemudoma obvestil Zavod ter istočasno prosil za podaljšanje prekinitve prestajane kazni do dne 1. 5. 2015, kar pomeni do končanja zdraviliškega zdravljenja. Ob upoštevanju vseh okoliščin povsem utemeljeno iz odločbe Zavoda z dne 28. 1. 2015 izhaja ugotovitev, da so pri tožniku podani razlogi za izvedbo zdraviliškega zdravljenja, do katerega pa v tem obdobju ni prišlo izključno zaradi razlogov na strani ZZZS. Odločitev ZZZS sama po sebi ne vpliva na pravico tožnika do zdraviliškega zdravljenja. Izpodbijana odločba je v nasprotju z odločbo Zavoda z dne 28. 1. 2015. Čakanje na odločbo ZZZS ob predlogu osebnega zdravnika ter zavrnilna odločba ZZZS ne moreta vplivati na utemeljenost prekinitve kazni ter na obstoj potrebe po zdraviliškem zdravljenju. Ob še vedno prisotnih zdravstvenih težavah je tožniku onemogočeno normalno življenje, zato je po prejemu pravnomočne odločbe ZZZS bil primoran iskanja drugih rešitev. Pri tožniku so bili ugotovljeni razlogi za odobritev prošnje za prekinitev kazni zapora za potrebe izvedbe zdraviliškega zdravljenja. Da bi se zdravstveno stanje tožnika v vmesnem času kakorkoli izboljšalo, ni ugotovila niti toženka. Tožnik ni bil deležen ustreznega zdraviliškega zdravljenja iz razlogov, na katere ni mogel vplivati. Izpodbijana odločba je nepravilna in nezakonita. Čeprav je bilo zdraviliško zdravljenje indicirano v trenutku izdaje odločbe, tožnik iz nekrivdnih razlogov zdravljenja še ni začel, kaj šele, da bi bilo to zaključeno. Sodišču predlaga, da po izvedenih ponujenih dokazih ugotovi, da sta obe izpodbijani odločbi nezakoniti in da ima tožnik pravico do prekinitve prestajanja kazni zapora do zaključka zdraviliškega zdravljenja, toženki pa naloži plačilo stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

V odgovoru na tožbo toženka prereka vse tožnikove navedbe. Tožniku je bila odobrena prekinitev prestajanja kazni zapora za namen zdraviliškega zdravljenja, kar pomeni, da si pri ZZZS uredi in v celoti tudi opravi zdraviliško zdravljenje, do katerega tožnik kot obsojenec ni upravičen (58. člen ZIKS-1). ZZZS ni podprl medicinsko indiciranega zdraviliškega zdravljenja, oz. je menil da zdraviliško zdravljenje tožnika po zdravstvenem posegu ni nujno potrebno, kot je bil tega mnenja Zdravstveni dom Trebnje. Na podlagi pravil obveznega zdravstvenega zavarovanja v obravnavanem primeru ZZZS odloča, v katerih primerih je izkazan pogoj za zdraviliško zdravljenje. V konkretnem primeru ta ni bil podan. Tožnik si je uredil zdraviliško zdravljenje v naravnem zdravilišču Talaso Strunjan v lastni režiji. To pa ni bil namen, zaradi katerega je bilo tožniku prekinjeno prestajanje kazni zapora. Poleg tega je bilo tožniku že v decembru 2014 predlagano ambulantno zdravljenje v zdravilišču ..., katerega je zavrnil. Toženka se sklicuje na ugotovitve iz obrazložitve izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi prvostopenjskega organa in toženke strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: Po 82. členu ZIKS-1 na prošnjo obsojenca oziroma oseb, ki so navedene, lahko direktor zavoda, kadar za to ne obstajajo varnostni zadržki, prekine prestajanje kazni zapora, med drugim tudi iz razloga, če obsojencu zavod zaradi njegove hude bolezni, poškodbe ali potrebnega zdravljenja, ki ni bolnišnično zdravljenje, ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe (prva točka prvega odstavka 82. člena ZIKS-1). Po četrtem odstavku navedenega člena ZIKS-1 sme prekinitev trajati največ tri mesece. Če je bila prekinitev dovoljena po 1. točki prvega odstavka 82. člena ZIKS-1 lahko traja do zaključka zdravljenja. V tem primeru je obsojenec dolžan vsak mesec predložiti zavodu novo zdravniško potrdilo o izpolnjevanju razlogov iz te točke, na obrazcu, določenem v tretjem odstavku 24. člena ZIKS-1. Le-ta mora vsebovati navedbo, da se izdaja za namen vložitve prošnje za prekinitev oziroma podaljšanje prekinitve izvrševanja kazni zapora in opis razlogov, ki narekujejo nujnost prekinitve prestajanja kazni zaradi zdravljenja (četrti odstavek 82. člena ZIKS-1). Če se med trajanjem prekinitve kazni ugotovi, da so prenehali razlogi, zaradi katerih je bila prekinitev dovoljena, ali če obsojenec prekinitev kazni zlorabi, pokliče direktor zavoda obsojenca takoj na prestajanje kazni, ne glede na rok, do katerega mu je bila prekinitev dovoljena (peti odstavek 82-člena ZIKS-1).

Iz sodne prakse izhaja, da je pravni inštitut prekinitve prestajanja kazni zapora, kot ga predvideva ZIKS-1, izjema, zato mora biti izpolnitev zakonsko zahtevanega pogoja, v obravnavanem primeru je to potrebno zdravljenje, ki ni bolnišnično zdravljenje, ki ga obsojencu zavod, zaradi njegove hude bolezni ne more zagotoviti potrebne zdravstvene oskrbe, dejansko izkazana in izrecno ugotovljena. Po presoji sodišča takšna formulacija navedene določbe ZIKS-1 zahteva, da mora biti za tovrstno izpolnjevanje tega zahtevanega zakonskega pogoja, izkazana upravičenost z odločbo pristojnega organa, ki o tem odloča, to je ZZZS, kot pravilno ocenjujeta tudi oba upravna organa. Zgolj z opisovanjem svoje bolezni oziroma svojega zdravstvenega stanja tožnik ne more uspeti. V obravnavanem primeru ni sporno, da tožnik ni pridobil pri ZZZS, po sicer vloženem predlogu pristojnega zdravnika za odobritev zdravljenja v naravnem zdravilišču, odobritev takšnega zdravljenja, o čemer je tožnik (po pozivu Zavoda) obvestil slednjega v vlogi 7. 4. 2015. Tega dne je tožnik Zavod obvestil, da je 23. 3. 2015 prejel pravnomočno odločbo ZZZS, s katero je bil predlog tožnikovega osebnega zdravnika za tovrstno zdravljenje zavrnjen. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da so s tem dnem prenehale medicinske indikacije za tovrstno zdravljenje.

Tožnikovo sklicevanje na prisotne bolečine, ki jih je mogoče pozdraviti le z zdraviliškim zdravljenjem, zaradi katerih naj bi si uredil zdraviliško zdravljenje, tako, da je pri osebnem zdravniku pridobil napotnico za medicinsko zdravljenje v zdravilišču ..., s terminom 22. 4. 2015 do 1. 5. 2015, ko je predviden zaključek zdravljenja, ob takem stanju stvari na drugačno odločitev ne more vplivati. Po presoji sodišča dejstvo, da ZZZS ni podprl medicinsko indiciranega zdraviliškega zdravljenja, kot je bil tega mnenja Zdravstveni dom Trebnje, pomeni, da pogoj, na podlagi katerega je bila tožniku prekinjena kazen zapora, ni več podan. To je tožniku pojasnila tudi toženka in izhaja tudi iz ugotovitev organa prve stopnje. Zato, ker pri tožniku več ne obstajajo razlogi za prekinitev prestajanja kazni zapora, je bila odločitev prvostopenjskega organa, da se je tožnik dolžan takoj vrniti v Zavod, tudi po mnenju sodišča pravilna. Takšno stališče tudi izhaja iz sodne prakse (npr. II U 261/2013 Upravnega sodišča RS). Relevantno dejstvo je, da tožnik svojega zdravstvenega stanja in obveznega zdraviliškega zdravljenja ni izkazal z ustrezno medicinsko dokumentacijo, saj ni pridobil odločbe ZZZS, ki bi to potrjevala.

V obravnavani zadevi pa ni sporno, da je Zavod tožniku z odločbo 28. 1. 2015 prekinil kazen zapora od dne 29. 1. 2015 za namen zdraviliškega zdravljenja, najdlje do 29. 4. 2015. Slednje tudi po presoji sodišča pomeni, da je bila tožniku dovoljena prekinitev prestajanja kazni zapora za tri mesece za namen zdraviliškega zdravljenja, da si pri ZZZS uredi in v celoti tudi opravi zdraviliško zdravljenje, do katerega sicer kot obsojenec ni upravičen na podlagi 58. člena ZIKS-1, kar poudarja tudi toženka. Ker iz dokumentacije izhaja, da ZZZS ni podprl medicinsko indiciranega zdravljenja tožnika, kot je bil tega mnenja Zdravstveni dom Trebnje, tudi po presoji sodišča to pomeni, da pogoj, na podlagi katerega je bila tožniku prekinjena kazen zapora ni bil več podan. Zato se sodišče tudi ne strinja z razlogi tožnika, da čakanje na odločbo ZZZS o predlogu osebnega zdravnika in zavrnilna odločba ZZZS, ne vpliva na utemeljenost prekinitve kazni, saj prav zavrnilna odločba ZZZS pomeni, da takšno zdraviliško zdravljenje s strani pristojne organizacije ni zdravstveno utemeljeno. V obravnavani zadevi tudi ne gre za vprašanje, ali je tožniku utemeljeno zavrnjena prošnja za podaljšanje prekinitve prestajanja kazni zapora in tudi ne za vprašanje, ali je tožnik v tej zvezi priložil dokazilo o zatrjevanih dejstvih, zaradi katerih naj bi se prestajanje kazni zapora podaljšalo, temveč gre za drugačno dejansko in pravno situacijo, ko tožniku že dovoljena prekinitev prestajanja kazni ni več utemeljena. Zato tudi sklicevanje tožnika, da zdraviliško zdravljenje ni končano, na drugačno odločitev ne more imeti vpliva.

Ker gre pri prekinitvi kazni zapora za inštitut, ki mora biti v vseh okoliščinah in v vsakem trenutku izkazan in upravičen, tožnik pa upravičenosti nadaljnje uporabe tega inštituta ni izkazal, je zato bila utemeljena odločitev organa prve stopnje, da se je tožnik bil dolžan takoj vrniti v Zavod.

Ker je po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1 po katerem, če sodišče tožbo zavrne, zavrže ali postopek ustavi, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.