Jedro

Tožeča stranka mora zatrjevati in dokazati dejstvo, da bi spor dobila, če ne bi bilo odvetnikovega nedopustnega ravnanja. Iz dejstev, ki jih je navedla, to ne izhaja, kar kaže na nesklepčnost njene tožbe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoj strošek pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom zaradi umika tožbe za znesek 1.000,00 EUR ustavilo postopek, s sodbo pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, da naj tožena stranka tožeči plača 15.675,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2008 dalje. Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki stroške postopka v znesku 3,80 EUR.

2. Tožeča stranka je proti sodbi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja vse pritožbene razloge, opredeljene v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navaja, da je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pred Delovnim in socialnim sodiščem ne bi uspela. Prvostopenjsko sodišče je odločilo izven trditvenih navedb delavca M.K. v postopku I Pd 750/2007. V postopku izredne odpovedi delavec ni navajal, da je kljub očitani kršitvi, ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank, mogoče nadaljevati delovno razmerje do izteka odpovednega roka. Sodišče prve stopnje je odločilo zunaj trditvene podlage v obravnavanem postopku in v delovnem sporu. Če bi bil v delovnem sporu zaslišan direktor tožeče stranke, bi izpovedal, zakaj ima kršitev delavca takšno težo, da se je delodajalec odločil za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni moglo presoditi, ali ima kršitev delavca takšno težo, da ni možno nadaljevati delovnega razmerja, ne da bi pri tem zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke. Ta bi izpovedal, zakaj je zaključil, da je zaupanje do te mere porušeno, da ni bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja. Sodišče ne more zaključiti, da je bilo kljub kršitvi možno nadaljevanje delovnega razmerja do poteka odpovednega roka, ne da bi pri tem izvedlo ustrezne dokaze, predvsem zaslišalo zakonitega zastopnika tožeče stranke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sporni predmet v tem postopku je odškodninski zahtevek tožeče stranke za škodo, ki ji jo je po njenih tožbenih trditvah povzročila odvetnica, zavarovanka tožene stranke, z nestrokovnim ravnanjem, ko je delavcu v disciplinskem postopku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri tem pa se disciplinski postopek lahko konča le z izrekom opomina ali denarne kazni, ne pa tudi z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Delavec je v delovnem sporu uspel, tožeči stranki pa je nastala škoda s tem, da mu je morala plačati znesek 16.675,29 EUR. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da delavec s tožbenim zahtevkom ne bi uspel, če bi odvetnica namesto disciplinskega postopka vodila postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi na podlagi 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur.l. RS št. 42/2002, ZDR).

5. Tožeča stranka zahteva povrnitev škode, ki ji je nastala z odvetnikovo nepravilno izpolnitvijo obveznosti iz sklenjene mandatne pogodbe. Obstoj odškodninske obveznosti povzročitelja škode je pogojen z obstojem njegovega nedopustnega ravnanja, z nastankom škode, vzročno zvezo med nedopustnim ravnanjem in nastankom škode ter povzročiteljevo odgovornostjo. Dokazanost prvih treh pogojev je v dokaznem bremenu tožeče stranke. Tožena stranka je ves čas postopka ugovarjala obstoj vzročne zveze med ravnanjem odvetnika in nastalo škodo. Navajala je, da niso bili izpolnjeni zakonski pogoji za izredno pogodbe o zaposlitvi in da bi zato delavec v delovnem sporu uspel tudi, če bi odvetnik namesto disciplinskega postopka vodil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po določilu prvega odstavka 110. člena ZDR, ki je veljal v času zatrjevanega nastanka škode, lahko delavec ali delodajalec izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Tožeča stranke je zatrjevala zgolj obstoj prvega pogoja, ne pa tudi drugega, čeprav je za izredno odpoved pogodbe potreben njun kumulativni obstoj. Na pomanjkljivost tožbenih trditev je tožena stranka tožečo stranko večkrat opozorila, nazadnje v pripravljalni vlogi z dne 4. 12. 2013. Vendar se tožeča stranka na navedeni poziv ni odzvala, očitno zaradi napačnega razumevanja omenjene določbe ZDR, saj v svoji tretji pripravljalni vlogi (pripravljalna vloga z dne 9. 1. 2014) navaja, da ugotavljanje navedenega pogoja ni potrebno, saj odpovednega roka pri izredni odpovedi delovnega razmerja tako ni. Tožeča stranka tako ni izkazovala obstoja razlogov za izredno odpoved delovnega razmerja. Zato tudi ni mogoč zaključek, ki ga ponuja v tožbi, da delavec s tožbenim zahtevkom v delovnem sporu ne bi uspel, če bi odvetnik vodil postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi namesto disciplinskega postopka. Tožeča stranka mora zatrjevati in dokazati dejstvo, da bi spor dobila, če ne bi bilo odvetnikovega nedopustnega ravnanja. Iz dejstev, ki jih je navedla, to ne izhaja, kar kaže na nesklepčnost njene tožbe. Tožbeni zahtevek je zato neutemeljen že iz tega razloga. Sodišče prve stopnje je res preseglo tožbeno trditveno podlago pri hipotetičnem presojanju, kako bi se delovni spor s pretežno verjetnostjo končal oziroma, da tožeča stranka ne bi uspela, ker ni bilo razloga, da ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Vendar pa, glede na navedeno, takšna kršitev ni mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe.

6. Pritožba v večjem delu skuša popraviti pomanjkljivost tožbenih trditev s trditvami o okoliščinah in svojih interesih, zaradi katerih ne bi bilo mogoče nadaljevati delovnega razmerja z delavcem do izteka odpovednega roka in da bi bilo mogoče te okoliščine ugotoviti le z zaslišanjem njenega zakonitega zastopnika. Gre za pritožbene dejanske in dokazne novote, ki pa niso dovoljene, saj tožeča stranka hkrati ne izkazuje, da teh dejstev in dokazov brez svoje krivde ni mogla navesti že v prvostopenjskem postopku (prvi odstavek 337. člena ZPP). Pritožbeno sodišče jih zato ni moglo in smelo upoštevati.

7. Glede na navedeno je pritožba neutemeljena in jo bilo treba zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

8. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato je dolžna sama kriti svoj strošek pritožbe (prvi odstavek 154. v zvezi s 165. členom ZPP).